[Intervju] Zala Tomašič: Tudi med mladimi si želimo obstoja tradicionalnih vrednot  

Zala Tomašič je televizijska voditeljica in ena vidnejših članic Slovenske demokratske stranke, kjer je dejavna predvsem na mednarodni stopnji. Z njo smo spregovorili o problematiki mladih, o razlikah med Slovenijo in tujino in o drugih zanimivih temah.

Ste mednarodna sekretarka Slovenske demokratske mladine. Kakšne so glavne naloge tega položaja?

Položaj zajema celotno mednarodno sodelovanje Slovenske demokratske mladine, ki je članica štirih mednarodnih organizacij. Med njimi so podmladek Evropske ljudske stranke YEPP, mladina CDI (Centrist Democrat International), IYDU (International Young Democratic Union) in Junge Alpenregion. Se pravi, moja naloga je koordinacija vseh mednarodnih dejavnosti SDM-ja znotraj teh organizacij kot tudi bilateralni odnosi, ki jih imamo z drugimi podmladki.

Kot mednarodna sekretarka se udeležujete tudi dogodkov in konferenc v tujini. Bi izpostavili katero od teh srečanj?

Izpostavila bi tri nedavna tovrstna srečanja. Za nas je bil zelo pomemben kongres YEPP, kjer se je izvolilo novo vodstvo. YEPP je potekal junija v portugalskem mestu Braga. Prisotnih nas je bilo kar pet predstavnikov in predstavnic iz SDM. Udeležili smo se pomembnih glasovanj glede statuta YEPP. Takoj zatem smo bili vabljeni na štirideseto obletnico Mednarodne demokratske zveze (International Democrat Union) v Londonu, ki sva se je udeležili jaz in predsednica SDM-ja Simona Purkat. Zame je bila to neverjetna izkušnja, saj so bili na srečanju prisotni politiki svetovnega kalibra, kot na primer Boris Johnson in Mike Pompeo, pa tudi več drugih bivših predsednikov vlad. Približno dva tedna nazaj sem bila več dni na Švedskem, kjer je Nacionalni demokratičen inštitut (National Democratic Institute) organiziral povezovanje med različnimi političnimi skupinami. Jaz sem bila del delegacije mladine CDI-ja.

Na tem srečanju so bili torej prisotni podmladki različnih političnih usmeritev?

Naša delegacija je predstavljala konservativne vrednote, prisotni so bili tudi liberalci, socialisti in zeleni. S tega srečanja mi je najbolj ostalo v spominu nekaj zelo pomembnega, na kar pozabljamo v Sloveniji, in sicer to, da imamo očitno pri nas neke vrste posebne socialiste in liberalce, saj je v tujini stanje popolnoma drugačno in je veliko več možnosti za sodelovanje na določenih področjih, kjer se strinjamo. Na primer, liberalci zagovarjajo odprt prosti trg, nižje davke in individualno svobodo. Kar se tiče gospodarstva, se v marsičem strinjamo z njimi. Pa tudi kar se tiče socialistov, so popolnoma drug kaliber kot v Sloveniji. V sklopu CDI-ja smo tako že dogovorjeni glede bodočega sodelovanja na Švedskem z drugimi političnimi skupinami. Rekla bi, da je to na mednarodni stopnji možno, medtem ko je v Sloveniji veliko težje, čeprav morda ni nemogoče.

V tujini ste torej navezali stike z drugimi podmladki. S katerimi od njih najbolj tesno sodelujete? Se pripravlja tudi kakšno sodelovanje na mednarodni ravni?

Zaenkrat smo bili najbolj vpeti v evropsko politiko in seveda Balkan. Povezujemo se predvsem znotraj skupine Evropske ljudske stranke, blizu smo si tudi s podmladki iz Poljske in z desno strujo iz Italije. Trenutno si sama prizadevam predvsem za to, da se začnemo bolj povezovati tudi na svetovni ravni izven Evrope. Tovrstna prizadevanja za vzpostavitev stikov izven Evrope potekajo predvsem znotraj organizacij mladine CDI in IYDU. YEPP se je začel povezovati z ZDA, kar nam daje možnost za sodelovanje, znotraj drugih dveh omenjenih organizacij pa se lahko povezujemo na svetovni ravni, saj vključujeta podmladke s celega sveta.

Tudi sicer ste v času svojih študijev preživeli kar nekaj časa v tujini …

Dodiplomski študij sem opravila v Združenih državah Amerike na Grinnell kolidžu. Gre za majhen liberalen kolidž sredi zvezne države Iowa. Tam sem študirala politologijo in ekonomijo. Takoj zatem sem za eno leto odšla na pripravništvo v Bruselj, magisterij pa sem opravljala v Londonu na univerzi King´s College, kjer sem naredila magisterij iz mednarodnih odnosov. Potem sem se vrnila v Bruselj, kjer sem delala na stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji v ekipi za odnose z Evropskim parlamentom. Poleg Slovenije sem torej živela tudi v ZDA, Belgiji in Angliji.

Katere so glavne razlike, predvsem na področju mladih, ki ste jih opazili med Slovenijo in tujino?

Kar se tiče šolskega sistema, so razlike kot noč in dan. V Sloveniji je v ospredju memorizacija, torej, da si je treba čim več stvari zapomniti in jih znati zrecitirati. Prav tako ni nekega stika s profesorji. Po mojih izkušnjah v tujini vse bolj temelji na kritičnem razumevanju, razmišljanju, argumentaciji in debatah. Zelo malo je memorizacije. Prav tako sprejemajo dejstvo, da živimo v 21. stoletju in je v vsaki službi na voljo računalnik in dostop do spleta. Zato učijo stvari, ki jih računalnik ne more narediti. Vsakdo lahko na spletu poišče nek datum, treba pa je znati stvari argumentirati, predstaviti in ljudi javno prepričati. Tudi odnos profesorjev je popolnoma drugačen. Zdi se mi, da je v Sloveniji neko strahospoštovanje, medtem ko te v tujini hitreje sprejmejo in so odnosi veliko bližji.

Kako pa bi ocenili bolj splošne razlike in odnose v Sloveniji in drugje?

Sama imam zelo rada Slovenijo in sem zelo ponosna, da je moja domovina, moram pa biti tudi malce kritična, da imamo vzdušje nekega pesimizma, v smislu, da se ljudje pač držijo svoje službe in se nočejo lotiti česa več. Prav tako se tiste, ki imajo kakšno novo poslovno idejo, velikokrat hitro zatre, v smislu, da je to “zguba časa” in “nesmiselno”. Mislim, da so v tujini do tega veliko bolj odprti. Vsaj v ZDA vlada neka miselnost, da je neuspeh pač del življenja. Medtem ko v Sloveniji vsi skrivajo svoje neuspehe. Če se pri nas zgražamo nad neuspehi, je v Ameriki to normalen del življenja. Tudi za mlade je v tujini več priložnosti. Ko tam doštudiraš, si v svojih zgodnjih dvajsetih letih in greš takoj v prvo službo. Mlade bolj pogosto sprejemajo tudi na vodstvene položaje, če se seveda izkažejo. Ni nenavadno, če je kdo proti koncu svojih dvajsetih let že na vodstvenih položajih. V Sloveniji pa takrat veliko ljudi šele začenja neko kariero.

Je pa v tujini t. i. “woke” ali “prebujenska” ideologija močno vkoreninjena v družbo. Prav tako je več težav z množičnimi migracijami. Imate kakšne izkušnje tudi na tem področju? Vse to se namreč pojavlja tudi v Sloveniji…

Bila sem na kolidžu, ki je bil ekstremno liberalen v smislu “woke” ideologije, ne ekonomsko liberalen. Na začetku vsakega predavanja smo morali povedati svoje želene osebne spolne zaimke. To, da se moški oblačijo kot ženske in obratno, ni bilo nič nenavadnega. Spolnih usmeritev je bilo več kot jih lahko naštejem. Ne pretiravam, če rečem, da so bili iz LGBT L (lezbijke) in G (geji) že kar konservativni. Ravno zato ker sem doživela to teorijo spola v resničnem življenju vsaj do neke stopnje, vem, da je to nekaj, česar si ne želim v naši družbi. Med mladimi je to precej razširjeno, ni pa vsaka univerza takšna. Treba je vedeti, da hoče levica to prikazati kot nekaj, kar vsi mladi podpiramo, kar absolutno ne drži. Tudi na mojem kolidžu so se našli tisti, ki so bili proti temu, čeprav gre za kolidž, znan po tem, da podpira to ideologijo. Zato vedno poudarjam, da niso vsi mladi na strani levice. Kar se tiče migracij, sem bila v državah, ki privabljajo migrante. Za ZDA se ve, da je glede tega razdeljena. Tudi Anglija gleda sedaj drugače na te stvari. Zdi se mi, da se na splošno v Evropi ta trend spreminja. To se odraža v vzponu desne sredine v velikih državah, ki nasprotuje nezakonitim migracijam.

Ste tudi voditeljica oddaje Signal na Nova24TV. Nam lahko na kratko predstavite oddajo in glavne teme, ki jih obravnava?

Gre za pogovorno oddajo, v kateri s tremi strokovnjaki vsak teden obravnavamo drugo temo. Se pravi, kot voditeljica imam tri goste. Izbiram teme, ki se mi zdijo izjemno pomembne za razvoj človeštva in za naša življenja, o katerih pa se sicer premalo govori. Od umetne inteligence in kripto valut, bio etike in genetskega inženiringa pa do Kitajske in Nata. Teme so torej globalne, v oddaji pa se trudimo, da ne gre le za prepir med političnimi ideologijami, zato vabimo predvsem strokovnjake in ustvarjamo zanimive vsebinske debate, ki razjasnjujejo določene pojme. Trudimo se predvsem predstavljati vsebinske argumente. Trenutno pripravljamo nove teme za novo sezono, ki bo jeseni. Na sporedu je vsako nedeljo ob 20. uri zvečer. Vse vaše bralce vabim k ogledu.

Kot ena vidnejših predstavnic SDM nam morda lahko poveste, kateri so glavni problemi, s katerimi se danes soočajo mladi?

Najprej bi izpostavila stanovanjsko problematiko. O tem se zelo veliko govori in glede tega zelo malo naredi. Namesto da bi ponudila konkretne rešitve, vlada samo zapravlja denar za nove študije. Še en problem, ki je povezan s stanovanji, je tudi, da se mladi ne osamosvajajo. Pri tridesetih nekateri še kar živijo doma in nimajo redne službe, temveč študentski status. Za to pa so deloma tudi krive nizke plače, ki so v Sloveniji absolutno prenizke v primerjavi z drugimi državami v EU. Težko se je osamosvojiti, saj tudi če si redno zaposlen, je skoraj nemogoče, da kupiš nepremičnino. Že najemnine so tako visoke, da kljub redni službi, kljub temu da doštudiraš in najdeš zaposlitev, ne moreš sproščeno živeti. Problem je tudi v gospodarski klimi v Sloveniji, saj ne privablja mednarodnih podjetij in razvoja, kar bi pomenilo več dela za mlade. Oziroma je tega zelo malo. Problem pa je tudi razpad vrednotnega sistema. Vsiljevanje nekih ideologij, ki zanikajo našo osnovno identiteto. Mi verjamemo, da obstajata samo dva spola, kar je danes že problematično za nekatere. Tudi med mladimi si želimo obstoja nekih tradicionalnih vrednot.

Včasih je nekako veljalo, tako v Sloveniji kot v tujini, da so mladi, ki jih nekako privlačijo bolj uporniške ideje, bolj levo usmerjeni. Se vam zdi, da se to danes spreminja glede na to, da je v družbi, ki ji vlada kulturna hegemonija levice, desnica in konservativizem nekakšno novo uporništvo?

Mislim, da so konservativne vrednote vedno obstajale tudi med mladimi. Gre bolj za to, da je bila levica vedno glasnejša in je ustvarjala okolje, kjer so bili mladi demonizirani, če so podpirali te vrednote. Sedaj prihaja do tega, da smo tudi mi bolj glasni, kar nekatere zelo moti, vendar pa je zato mlade manj strah javno zagovarjati tradicionalne desne vrednote. To, da prikazuje mlade kot “progresivne”, je marketinški trik levice. Sedaj, ko smo mi glasnejši, si vedno več ljudi upa javno izpostavljati in zagovarjati konservativne vrednote.

Andrej Sekulović