Na začetku 2019 je bilo v Sloveniji 413.054 prebivalcev, starih 65 let ali več. Osebe, ki se v tem času rodijo v Sloveniji, lahko pričakujejo, da bodo živele v povprečju približno sedem let dlje kot tiste, ki so se rodile pred 25 leti. Bo do takrat državi uspelo urediti sistem dolgotrajne oskrbe?
Prvi oktober je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila za mednarodni dan starejših. Dejstvo je, da se pričakovana življenjska doba prebivalstva daljša, s tem pa se povečujejo tudi težave, ki jih ima starajoča se družba. Prav z namenom razpravljanja o različnih odprtih vprašanjih, povezanih s starejšimi, se v oktobru zvrstijo različni dogodki.
Poslanka Slovenske demokratske stranke (SDS) Eva Irgl kot predsednica komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti obiskuje domove za starejše, socialnovarstvene zavode in druge ustanove, ki skrbijo za starejše. Namen tovrstnih obiskov je, da konkretno od vodstva, zaposlenih pa tudi uporabnikov storitev izve, s kakšnimi težavami in izzivi se v omenjenih ustanovah soočajo. Pred kratkim so jo gostili v Hiši dobre volje v Mirnu pri Novi Gorici.
Pomanjkanje prostora v domovih
Problematika pa je tako kot v drugih domovih po Sloveniji podobna: pomanjkanje kapacitet, še zlasti za najbolj ranljive skupine starejših (huda oblika demence, posebno hude zdravstvene težave …), pomanjkanje kadra s specifičnimi znanji in kompetencami (bolničarji, negovalke, fizioterapevti …), pomanjkanje sredstev, ki bi omogočila zagotavljanje kakovostnega bivanja starejših, slabe delovne razmere in velika odgovornost zaposlenih. Poslanko so pri tem opozorili tudi na neenakopravni položaj na področju uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja oskrbovancev v zasebnih socialnovarstvenih zavodih v primerjavi s tistimi, ki prebivajo v domovih s koncesijo. Tako je povsem na mestu vprašanje, ali se z veljavnim sistemom socialnega varstva sploh zagotavlja pravica do dostojnega in samostojnega življenja, kot ga predvidevata tako Ustava RS kot tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Poslanka je prepričana, da se je o težavah treba seznaniti neposredno in o njih razpravljati na sejah komisije za peticije ter zagotoviti spoštovanje človekovih pravic in kakovostne storitve.
Drage analize, ničelna realizacija
Vladajoča politika se bo po letih opozoril socialnovarstvenih zavodov in uporabnikov morala začeti spopadati z izzivi, ki jih prinaša starajoča se družba. Eva Irgl je izvedela, da domovi čakajo na zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga vlada še vedno ni predstavila. Poraja pa se vprašanje, ali bodo določila zakona v praksi sploh izvedljiva. Analize in teoretične študije so namreč eno, realno stanje v socialnovarstvenih ustanovah pa nekaj povsem drugega.
Ministrstva niso bila uspešna pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva
Vlada je za projekte, ki naj bi samo pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenila kar 74,5 milijona evrov. Kot je v septembru objavljeni reviziji ocenilo računsko sodišče, je to nesorazmeren strošek v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet. “Zaradi tega ni mogoče pričakovati, da bo država z načrtovanimi projekti in ukrepi ter predvidenim zakonom, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo, vzpostavila sistem, ki bo zagotavljal oskrbo vsem upravičencem, ki potrebujejo pomoč, ne glede na regijo, kjer bivajo, ter ne glede na njihove finančne zmožnosti,” so zapisali v poročilu. Tako ministrstvi za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter za zdravje v obdobju od 1. januarja 2007 do 30. junija 2018 nista bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in skrbi za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih.
Država ni izvedla nobenega ukrepa, bi bil povezan s povečanjem števila uporabnikov v okviru storitev socialnega varstva
Zaskrbljivo je, da država v letu 2016 za kar 89,4 odstotka upravičencev storitev socialnega varstva sploh ni imela podatkov o tem, koliko pomoči bi potrebovali ali kakšno pomoč dejansko prejemajo, kako dostopne so različne oblike pomoči po regijah in koliko upravičencem so posamezne oblike pomoči nedosegljive glede na njihove finančne zmožnosti. “Država zato ne pozna odgovora na vprašanje, koliko oseb, ki so potrebovale pomoč drugih, je v obdobju, na katerega se nanaša revizija, ostalo brez nje,” je ugotovilo računsko sodišče. Še več; pristojni ministrstvi naj bi se tudi oddaljevali od ključnega cilja, ki je predvidel izboljšanje razpoložljivosti in raznolikosti ter zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. S tem bi država do leta 2020 izenačila razmerje med številom uporabnikov institucionalnih in skupnostnih oblik storitev socialnega varstva. Z razmerjem 3 : 1 pa se je od cilja še oddaljila. “Razlog za to izhaja iz dejstva,” so zapisali v poročilu, “da je država poskrbela le za dodatne kapacitete v okviru institucionalnega varstva, medtem ko ni izvedla nobenega ukrepa, ki bi bil neposredno povezan s povečanjem števila uporabnikov v okviru skupnostnih oblik storitev socialnega varstva.”
Nujnost izredne seje
So pa uporabniki, tako tisti, ki dobivajo pomoč na domu, kot tisti, ki bivajo v domovih za starejše, neenakopravno obravnavani. Tudi cenovna dosegljivost storitev socialnega varstva predstavlja velik problem. Cena za uro pomoči v domu za starejše je v povprečju 17-krat nižja od ure pomoči na domu; pri tem uporabnik pomoči na domu tudi po plačilu občinske subvencije plača za uro oskrbe na domu v povprečju kar 8,5-krat več, kot plača uporabnik za uro oskrbe v domu za starejše, je pokazala revizija. Uporabniki v domovih za starejše pri koncesionarjih pa plačajo za skoraj 28 odstotkov višjo ceno kot v javnih zavodih. Vlada RS in obe ministrstvi pa v vsem tem času niso naredili dovolj, da bi se z novim sistemom dolgotrajne oskrbe te anomalije popravile. Drage analize niso prinesle konkretnih rešitev.
Seja DZ, katero so zaceli s poslanskimi vprasanji ministrom.
Maruša Opeka