“Kakršno koli omejevanje, ki si ga je zamislila trenutna vlada z novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) bo resno ogrozilo že tako krhko ravnovesje,” opozarja Alenka Bahovec, mlada specialistka družinske medicine in članica ekipe Mladi zdravniki Slovenije (MZS). Slednja pravi, da “trenutno izgleda, da se javnemu zdravstvenemu sistemu v Sloveniji slabo piše in nam prav veliko optimizma ne ostaja več”.
V luči izsledkov anket, ki kažejo, da o odhodu iz javnega zdravstvenega sistema razmišlja precej mladih zdravnikov, Alenka Bahovec v pogovoru za AmCham Slovenije pojasnjuje, da je temu tako, ker si si zdravniki želijo delati v sistemu, kjer je mogoče delati strokovno in kakovostno v prid pacientov. Slednje pa je vse bolj oteženo na račun oteženih pogojev dela, kot je pomanjkanje časa za obravnavo in večjih obremenitev, ki so posledica daljše življenjske dobe in povečanja preživetja pri velikem številu resnih boleznih.
Veliko zdravstvenih delavcev dela na etični pogon
“Trenutno javni zdravstveni sistem funkcionira, ker veliko zdravstvenih delavcev dela na etični pogon, opravi ogromno nadur. Ob tem izgorevamo, hkrati pa doma v medijih vsakodnevno poslušamo, da smo sami krivi za slabe razmere v zdravstvu,” poudarja zdravnica in dodaja, da je pri nas plača za redno delo zdravnika, ki je odgovorno, nižja napram primerljivim evropskim državam.
Bahovec pravi, da razume tiste, ki se v luči obstoječih težav v javnem zdravstvenem sistemu odločijo za odhod. “Namesto tega ne delajo samo v zasebnem zdravstvenem sektorju, veliko jih izbere delo izven zdravstva ali delo zdravnika v tujini,” pojasnjuje in dodaja, da je marsikomu zadnjo kapljo čez rob predstavljala predlagana Novela ZZDej. Kot meni, bi bilo nujno, da bi se raje zgledovali po tistih državah, “ki so že začele konstruktivno naslavljati problem odhajanja zdravstvenih delavcev in uporabljajo različne spodbude”. Med ključnimi strategijami je omenila: izboljšanje pogojev dela; fleksibilnost urnikov in delne zaposlitve v drugih sektorjih, kot sta pedagoški in raziskovalni; nakup sodobne opreme, zagotavljanje ugodnih stanovanj in varstva za otroke; upoštevanje Evropske direktive o delovnem času; financiranje izobraževanja in mentoriranja in konkurenčne plačne pogoje. V luči vse bolj pogostega blatenja zdravnikov pa meni, da bi bilo potrebno za namene privlačnosti poklica spremeniti negativno narativo o zdravnikih, ki je prisotna med politiki in v medijih.
V luči razmejevanja javnega in zasebnega zdravstva, ki je zamišljeno v noveli ZZDej, zdravnica poudarja, da bo kakršno koli omejevanje, zamišljeno s strani trenutne vlade, resno ogrozilo že tako krhko ravnovesje. “Ostro obsojamo zmerjanje zdravnikov z dvoživkami,” je jasna. Poudarja, da je nadrejeni in delodajalec tisti, ki je pristojen za urejanje redkih problematičnih primerov, ne sme pa se tega po njeno “reševati z omejevanjem tega, kaj zdravnik počne v prostem času, ko opravi svoje obveznosti v službi”. V zasebnem sektorju dodatno po njenih besedah ne delajo vsi, številni namreč “z dodatnim delom v svojem prostem času nadomeščajo izpade v drugih javnih zdravstvenih ustanovah”.
Zdravnica pravi, da podpirajo javno zdravstvo, se pa ob enem tudi strinjajo, da ima tudi zasebno zdravstvo svoje mesto. Opozarja pred načinom razvoja in delovanja vzporednega zdravstvenega sistema zasebnih zavarovanj, ki poteka pospešeno, in velikokrat vodi v izsiljevanje družinskih zdravnikov s strani pacientov za napotitve, ki niso indicirane. Kot pojasnjuje, takšna zavarovanja prinašajo določene storitve, ne pa tudi dražjih storitev. Pacienti so tako vrnjeni nazaj v “javni sistem, kjer se mora človek na novo postaviti v čakalno vrsto”. “Problematično je zavajanje ljudi, ki ne razumejo drobnega tiska,” pravi.
Digitalizacija v zdravstvu potrebna
V nadaljevanju pogovora je povedala, da so zdravniki naklonjeni digitalizaciji v zdravstvu, a je po njihovo ključnega pomena, da se ta izvaja na ustrezen način, da lahko tudi predstavlja orodje za bolj učinkovito delo. “Brez reševanja osnovnih problemov bo digitalizacija zgolj dodatna časovna in administrativna obremenitev,” opozarja. Priznava, da je do napredka prišlo z e-napotnicami, e-recepti in e-bolniškimi listi, a se probleme v zvezi s tem rešuje prepočasi. Ker osnovni standardi kodiranja niso določeni, opozarja, da ni možno v praksi izvesti prenosa podatkov med programi.
Dostopna IT podpora je po njenih besedah nujna. “Rešitve programskih hiš bi morale biti najprej stestirane s strani skupine uporabnikov (beta testiranje), kar se v praksi žal premalo dogaja,” navaja in dodaja, da se večkrat pripeti, da določene rešitve že so, a s tem niso seznanjeni sami uporabniki. Del rednega delovnega časa bi se tako moral nameniti “predstavitvi novih programskih rešitev in reševanju prisotnih težav”. Zdravnica Bahovec pa opozarja, da bi bilo potrebno tudi izobraževanje samih pacientov. “Sramotno je, kako malo mlajših pacientov si je uredilo dostop do zVem oziroma eZdravja, ker jim je bolj enostavno pisati sporočilo zdravniku, če je napotnica še veljavna ali če imajo recept še obnovljiv.”
Na vprašanje, kakšni usmerjeni pristopi ali spremembe v upravljanju bolnišnic ali digitalizaciji bi lahko prispevali k zmanjšanju bremena, še zlasti v luči časa, ki se opravlja za administrativna dela, zdravnica opozarja, da problem predstavlja že sama strojna oprema (zastareli računalniki, stari strežniki). “Zdravstvo je podfinancirano, denar za nakup nove opreme in financiranje razvijanja in posodabljanja programov je velikokrat težko pridobiti,” poudarja in problematizira, da so zdravstveni sodelavci administratorji, ki zdravnike že razbremenjujejo pri administraciji, zelo slabo plačani, kar jih tudi ne motivira za opravljanje kakovostnega dela in vztrajanja v poklicu. Meni, da bi bila lahko pri pisanju zdravstvene dokumentacije koristna implementacija programov za pretvorbo govora v tekst. Smiselno pravi, da bi bilo tudi boljše ozaveščanje javnosti prek družbenih omrežij, medijev in druge tehnologije o ukrepih za najbolj pogosta zdravstvena stanja, saj bi se s tem zmanjšalo nepotrebne obiske pri zdravniku: “To, da se še vedno dogaja, da pride nekdo odstranjevat klopa na urgenco, je dokaz, da imamo celo preveč dostopen javni zdravstveni sistem.”
Če se bo tako nadaljevalo, upanja ni
Na vprašanje v zvezi s pogledom na prihodnost sistema, je zdravnica izpostavila, da “trenutno izgleda, da se javnemu zdravstvenemu sistemu v Sloveniji slabo piše in nam prav veliko optimizma ne ostaja več”. Izrazila je kritiko do nedavnih potez vlade, ki jih zdravstvena stroka ne podpira, vključno z novelo ZZDej in zavrnitvijo spremembe kazenskega zakonika za boljšo zaščito zdravstvenih delavcev pred nasiljem. “Če se bo tako nadaljevalo, upanja nimamo. Ker smo zdravniki delavni in iznajdljivi, si bomo delo tudi ob propadu javnega zdravstvenega sistema že našli, vendar tega ne jemljemo zlahka, saj smo tudi mi in naši bližnji lahko pacienti,” opozarja.
V luči napovedi s strani Univerze na Primorskem, ki je napovedala ustanovitev medicinske fakultete, je izpostavila, “da ideja o tretji fakulteti ne naslavlja problema, da privlačnost dela v zdravstvu pada”. “Z grozo zadnji dve leti spremljamo viden padec zanimanja za vpis na obe medicinski fakulteti in padec prijav na razpise za specializacije. Kot se je zgodilo že v nekaterih evropskih državah, nas skrbi padec kakovosti v izobraževalnem sistemu, ki je lahko posledica kvantitete brez kvalitete.”
Poudarja, da sicer so naklonjeni povečanju števila mest in vlaganju v razvoj študijskih programov medicine in dentalne medicine, “a bi morali prednostno odločevalci sprejemati ukrepe zadrževanja (ang. “retention strategies”), saj brez tega kakršnega koli novo izobraženega kadra ne bomo zadržali, ampak ga samo pripravili za izvoz”. Pravi pa, da je pomembno, da zadržijo tudi same mentorje, ki podajajo znanje, v nasprotnem primeru “se bo začaran krog pomanjkanja zdravnikov samo še poglabljal”.
Ž. N.