“Pod to vlado opažam, da smo se glede duhovnih vrednot vrnili ne v 80-ta, ampak v 70-ta leta, ki so znana kot svinčena leta. Dočakali smo, da naša ministrica za kulturo obišče, se udeleži proslave ustanovitve komunistične partije leta 1937 v Čebinah. Dočakali smo javno klanjanje pred spomenikom Borisa Kidriča, ki je eden glavnih krivcev za povojne poboje …,” je v oddaji Intervju z voditeljem Jožetom Možino izpostavil zgodovinar dr. Milko Mikola, ki se uvršča med najboljše raziskovalce dobe največjega kršenja človekovih pravic po vojni.
Ta problematika, ki se jo je lotil proučevati, “je bila do leta 1990, do demokratičnih sprememb, ne le nezaželena za proučevanje, marveč je bila to prepovedana tema oziroma tabu tema”. Milko Mikola je ob tem dodal, da bi tisti, ki bi se je lotil in skušal s tega področja kaj objaviti, verjetno doživel sankcije. “Do takrat so o nekaterih temah, zlasti o medvojnih in povojnih pobojih, pisali nekateri, vendar v inozemstvu. Torej Slovenci, ki so ubežali pred tem nasiljem. Vnos njihovih knjig v Slovenijo je bil prepovedan in tisti, ki bi jih skrivaj prinesel, bi bil potem procesiran,” je pojasnil. Naš pisatelj Drago Jančar je bil denimo obsojen zato, ker je prinesel knjigo, ki govori o pobojih. Na vprašanje, ali je sam naletel na kakšne take prepovedane knjige, je Mikola odgovoril, da do 90. let tovrstne literature ni zasledil.
Na vprašanje v zvezi z odločitvijo, da prične raziskovati povojne zaplembe premoženja v Sloveniji, je pojasnil, da se je proučevanja povojne zgodovine, povojne represije, lotil v začetku 90. let. V času, ko je pričel z delom v zgodovinskem arhivu, je naletel na številne dokumente, zlasti na področju pravosodja. Kazenski spisi Okrožnega sodišča v Celju, sodbe vojaških sodišč in sodišča narodne časti, gradivo o zaplembah in drugo takšno gradivo ga je pritegnilo do mere, da se je odločil, da prične to problematiko preučevati. “Tako sem potem stopil na pot preučevalca povojne represije, čeprav nisem bil nikoli profesionalni raziskovalec. Moje delovno mesto je bilo najprej delovno mesto učitelja, profesorja na srednji šoli, potem pa delovno mesto arhivista v Zgodovinskem arhivu Celje,” je povedal. Mikola pa je sicer kasneje tudi doktoriral na temo zaplemb premoženja.
Večina podjetij je bilo zaplenjenih, ne pa nacionaliziranih
Razlog za preučevanje je tako predstavljalo njegovo zanimanje, kako so vendar prišla vsa ta podjetja v Celju, na širšem celjskem območju in pa v Sloveniji, v državne roke. Znana je bila namreč samo nacionalizacija podjetij, pri čemer je Mikola spomnil, da je bil 5. decembra 1946 sprejet zakon o nacionalizaciji gospodarskih podjetij. Ob spisih o zaplembah je pričel čedalje bolj spoznavati, “da je bila dejansko večina podjetij, če se omeji na gospodarstvo, tako industrijskih kot trgovskih podjetij, pa tudi bank in denarnih zavodov, zaplenjenih, ne pa nacionaliziranih”. Zaplemba je po njegovih besedah kazenski ukrep. “Tisti, kateremu so odvzeli premoženje, je bil ponavadi obsojen pred civilnim sodiščem, torej pred okrožnimi ali pa pred vojaškimi sodišči, in sicer je bil obsojen še na odvzem prostosti s prisilnim delom, nekateri celo na smrt.” Pojasnil je, da gre pri zaplembi “za prisilni odvzem premoženja proti odškodnini, ki pa bivšim podjetnikom ni bila nikoli izplačana, čeprav je to določal zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. To se pravi, da je zaplemba veliko hujši razlastitveni ukrep. “Moram reči, da je bilo na področju gospodarstva preko 90 odstotkov podjetij zaplenjenih že tako, da je bila nacionalizacija leta 1946 in 1948 samo formalno podržavljanje. Do takrat je bilo praktično že vse v rokah države.”
Interes države oziroma konkretno partije je bil, da skuša priti do premoženja z zaplembami
Na vprašanje, kakšna je bila krivda za zaplembo, ker je znano, da se je zaplenilo premoženje in celo ubilo nekatere, ki so sodelovali s partizanskim gibanjem, je Mikola odgovoril, da je bil interes države oziroma konkretno partije, da skuša priti do premoženja z zaplembami. “Kot sem dejal, pri zaplembah ni bilo treba lastniku razlaščenega premoženja izplačati nobene odškodnine. Ta je bil celo potem še zaprt. Se pravi, da so ga še moralno diskreditirali,” je izpostavil in dodal, da je bil to tisti namen partije, s katerim se je “poslužila, če tako uporabim ta izraz, zaplemb namesto nacionalizacije in je na ta način dejansko podržavila ves gospodarski sektor.”
Pri Slovencih so poiskali neko krivdno dejanje, pa če so ga storili ali ne
Nemško premoženje je bilo po njegovih besedah zaplenjeno na dva načina, celo dvojno. “Najprej so zaplembne komisije kot upravni organi pri okrajnih ljudskih odborih izdale odločbe o zaplembi premoženja na podlagi odloka Avnoja o zaplembi premoženja narodnih sovražnikov, oziroma tu so bili kot narodni sovražniki mišljeni predvsem Nemci in pa premoženje nemškega rajha. Tem je bilo zaplenjeno brez ugotavljanja krivde na nacionalni podlagi. Kdor je bil ugotovljen, da je oseba nemške narodnosti, temu je bilo premoženje zaplenjeno in vsi ti ljudje so bili potem tudi izgnani v Avstrijo,” je pojasnil in dodal, da so pri Slovencih, slovenskih podjetnikih “poiskali neko krivdno dejanje, pa če ga je storil ali pa ne, da so ga postavili pred sodišče.” Kot pravi, je bila usoda že vnaprej znana – “obsodba na dolgoletno zaporno kazen s prisilnim delom in pa na zaplembo premoženja”. “Mnoge so tudi obsodili na smrt in jih tudi ustrelili. To je tudi primer celjskih trgovcev,” je povedal.
Zgodba njegove družine
Mikola je pojasnil, da sta njegova starša sodelovala s partizani, ne da bi računala na neke privilegije, in jih tudi nikoli nista uživala. Njegov oče je bil partizanski vodič na Štajerskem. “Kot veste, je partizanstvo zaživelo šele leta 1944 po prihodu XIV. divizije 6. januarja na Štajersko in takrat so potem partizani tam vzpostavili tudi obveščevalno službo. Partizanske enote so hodile minirat progo, južno železnico, po kateri so Nemci dovažali oborožitev in pa vojsko na bojišče v Italiji. In moj oče je partizanske enote vodil od Grobelnega, to je ena vas pri Šentjurju, kjer se odcepi železnica proti Rogatcu. Doma smo imeli tudi javko, ker je obveščevalna služba našo hišo določila za javko. Tam se je tako zbirala partizanska pošta, ki jo je prinašala neka uradnica s pošte. Bila je zaposlena na pošti na Grobelnem in je tam od železničarjev dobila vse podatke o tem, kdaj pridejo nemške vojaške kompozicije z municijo, vojaštvom in orožjem, in je potem to pošto prinesla k nam, mama pa jo je potem posredovala kurirju oziroma obveščevalcu,” je pojasnil.
Ampak po vojni, ko sta starša videla, “kdo je prevzel oblast, ko v domačem kraju oblasti niso prevzeli neki kmetje, neki pošteni ljudje, ampak “lumpenproletarci”, pa sta začela to kritizirati.” Zaradi nestrinjanja sta bila po njegovih besedah kaznovana tako, da se je njihovi kmetiji naložilo nesorazmerno veliko obvezno oddajo, zaradi katere je družina trpela hudo pomanjkanje. Vdrli so jim celo v hlev in hoteli s silo odpeljati njihove vole. Ker je mati to preprečila, je bila za teden dni odvedena v celjski preiskovalni zapor. Slabo leto zatem so zaradi nezmožnosti oddajanja žita zaprli še očeta. “Mislim, da je bil obsojen na štiri mesece zapora in pa na denarno kazen. Imel je srečo, da je takrat s 1. julijem leta 1951 že vstopil v veljavo nov kazenski zakonik, ki je bil milejši. Drugače bi bil oče kaznovan z veliko težjo kaznijo.”
Mikola se je odločili za študij zgodovine in postal srednješolski profesor zgodovine. Na vprašanje, zakaj se je njegova služba v tako zelo nenavadnih okoliščinah leta 1982 končala, je pojasnil, da je to zanj predstavljalo prelomno leto. Tedaj je deset let preučeval zgodovino na Šolskem centru Borisa Kidriča v Celju, moral pa bi prevzeti tudi poučevanje predmeta samoupravljanje s temelji marksizma, ki mu ga sprva niso zaupali, ker se ni vključil v Zvezo komunistov in je bil do zveze komunistov oziroma sploh do socializma kritičen. Leta 1982 je ravnatelja šole opozoril na nemoralna dejanja, ki so jih posamezniki počenjali z njihovimi učenkami, in zahteval, da se zadeve uredijo. Ker so bili vsi člani Zveze komunistov, je bila sprejeta odločitev, da se njega odstrani iz šole. “Dobil sem na mizo list, napisan v prvi osebi, da prostovoljno prekinjam delovno razmerje.”
“Obravnavali so me kot sovražnika socialistične družbene ureditve, kot nevaren element. Dal me je poklicati tudi predsednik Komiteja za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri občinskem komiteju ZKJ, čeprav sam sploh nisem bil v partiji, in mi je jasno povedal, da je meni zaprta pot poučevanja na kateri koli šoli v Sloveniji,” je pojasnil in ob tem omenil, da se je tedaj odprlo delovno mesto arhivista v Celjskem arhivu. “Zgodovinarjev ni bilo na razpolago, kajti treba je upoštevati, da nas je takrat, ko sem jaz diplomiral, diplomiralo samo sedem zgodovinarjev in bili smo zelo iskani.” Zaposlitev mu je omogočila stik z gradivom, ki ga je pričel raziskovati z namenom, da obelodani krivice, ki so se zgodile njegovima staršema in tisoče in tisoče drugim.
Knjiga Rdeče nasilje, ki je izšla leta 2013, predstavlja njegovo temeljno delo. Slednja govori sistematično o komunističnem nasilju že med vojno, zlasti pa po vojni. “Že med vojno so komunisti, ki so izvajali revolucijo, pobili okrog 4.200 civilistov, nekje 15 tisoč Slovencev pa je bilo ubitih po vojni. Več kot 100.000 izvensodno pobitih je bilo pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov,” je spomnil in dodal, da je pobijanje slednjih izvajala vojaška OZNA, ki je delovala pri enotah jugoslovanske armade. “Slovence v Kočevskem rogu in tiste, ki so bili zaprti na Teharjah, je pa pobijala slovenska OZNA oziroma pripadniki Korpusa narodne obrambe, slovenskega korpusa, torej druge divizije, ki jo je vodil Bojan Polak-Stjenka.” V svojem delu je v zvezi z bilanco povojne represije pisal tudi o obstoju “osem večjih in več manjših koncentracijskih taborišč, prav s tem nazivom, obstoju štirih kazenskih taborišč za prisilno delo, obstoju blizu 20 taborišč za poboljševalno in družbeno koristno delo, potem o 17.000 beguncih, ki so ob koncu vojne pred nasiljem zbežali v Avstrijo in Italijo in se potem razselili po celem svetu, 16.000 političnih obsojencih, 25.000 političnih zapornikih, 60.000 nasilnih razlastitvah premoženja. Šlo je tudi za izgone nemške manjšine, celo madžarskih družin. Najtežje pa je Mikolo prizadela komunistična represija nad ženskami in otroki v Sloveniji.
Na vprašanje, zakaj določeni ignorirajo knjige, ki razgaljajo komunistične zločine, je odgovoril, da se celotna leva politična opcija ni nikoli odrekla komunistični partiji. V zvezi s tem, da pri raziskovanju nedolžnih žrtev komunizma obstaja drugačen kriterij, je Mikola omenil, da je temu tako, “ker so bile to žrtve tistih, brez katerih levica takšna, kakršna je danes, ne bi bila na oblasti”. “Teh ljudi v politiki ne bi bilo. Z mnogimi bi se srečali pri trafiki, kjer bi prodajali časopise. Tako pa so njihovi očetje, prav po zaslugi partije in komunistične revolucije, zasedli visoke položaje,” je izpostavil in spomnil, da je bila celotna prejšnja elita, narodna, slovenska, uničena. “Komunisti so jo popolnoma uničili, kolikor jih niso fizično celo likvidirali, kot so oni uporabljali ta izraz. Tako so jih zastrašili, da niso mogli nuditi nobenega odpora, tako da oni se imajo zahvaliti komunistični revoluciji za to, da nam vladajo že dejansko od leta 1945, z manjšimi presledki od 90. leta naprej. In oni to branijo in bodo branili, dokler se bo dalo,” je prepričan.
Z Zakonom o popravi krivic je RS priznala, da so bile v komunizmu državljanom storjene hude krivice
V pogovoru je bil kot izjemen poznavalec povojne represije povprašan, kako je doživel ukinitev dneva spomina na žrtve komunizma. Kot pobudnik peticije uglednih zgodovinarjev, da naj se oblast vendarle spametuje in civilizira, je najprej omenil, da ga je šokirala že izjava Danila Türka v zvezi z odkritjem Barbarinega rova v Hudi jami, da gre za drugorazredno temo. “Veste, tega od nekoga, ki je bil visok uslužbenec Združenih narodov, ki je bil predsednik republike in bi moral biti predsednik vsem slovenskim državljanom, ne bi pričakoval nikakor in me je še toliko bolj prizadelo. Ampak to, kar sem pa doživel predlani, torej da je ta vlada ukinila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, me pa ni le dodatno presenetilo, ampak izredno prizadelo,” je izpostavil in pojasnil, da ga je to prizadelo toliko bolj, ker sam pozna to problematiko. Prebral je namreč več tisoč pričevanj teh žrtev. Ob tem se je vprašal, če “Robert Golob kot predsednik vlade in ministri ne vedo tega, da imamo v Sloveniji zakon o popravi krivic, ki je bil sprejet leta 1996 in s katerim je Republika Slovenija priznala, da so bile v komunizmu državljanom storjene hude krivice, in jih skuša popraviti”.
V oddajo prihaja dr. Milko Mikola, zgodovinar in poznavalec povojne represije v Sloveniji. Letos poleti je izdal knjigo z naslovom Neoprostljivo, ki govori o komunističnih zločinih nad ženskami in otroki. Nocoj, 8. 9., ob 21.00 na TV SLO 1. pic.twitter.com/WU72agkf3R
— RTV Slovenija (@RTV_Slovenija) September 8, 2024
Na vprašanje, kako pomembna je “zgodovina za naše razmere, za Slovenijo in končno tudi za nek spravni proces, ki je sedaj v nekem krču, sploh pod sedanjo oblastjo, ki je v smislu ideološki razkol na nek način znova obudila”, je Mikola odgovoril, da “pod to vlado opaža, da smo se glede duhovnih vrednot vrnili ne v 80-ta, ampak v 70-ta leta, ki so znana kot svinčena leta”. “Dočakali smo, da naša ministrica za kulturo obišče, se udeleži proslave ustanovitve komunistične partije aprila leta 1937 v Čebinah. Dočakali smo javno klanjanje
pred spomenikom Borisa Kidriča, ki je eden glavnih krivcev za povojne poboje,” je izpostavil in spomnil na njegovo depešo, kjer je ta omenjal, da se prepočasi čisti. “Torej, uporabil je izraz čiščenje, kar je takrat pomenilo pobijanje, pa zapiranje v koncentracijska taborišča in pa sodbe po hitrem postopku, sojenje. In danes se ta izraz čiščenje vrača, ta vlada ga je zopet uporabila, se pravi, da se tudi na verbalni ravni vračamo, smo se vrnili nekam nazaj. Hkrati se pa sklicujemo na Evropo in na njene vrednote,” je poudaril kritično.
A. H.