Kadarkoli se vrnem iz tujine, lepih, romantičnih ali navdihujočih mest, prostranih gozdov, planot, ko zapustim zanimive in prijazne tujce, je pogled na mojo Slovenijo tako tolažeč in mehak. Lepa je, ta moja Slovenija, čudno otožni in meni podobni so moji ljudje.
Imamo vse, prav vse, morda tega ali onega več kot tistega drugega, a nič ne de, ljudje smo dobri in pridni. Nič slabši kot v Nemčiji ali Avstriji, s slednjo delimo dolgoletno povezanost in prepletenost kultur. Toda zakaj je avstrijski bruto družbeni proizvod 48.000 ameriških dolarjev na glavo prebivalca, slovenski pa 31.000? Zakaj je avstrijska stopnja brezposelnosti med mladimi 10,6 odstotna, slovenska pa 16,4 odstotna – približno enako razmerje kot med zneski bruto družbenega proizvoda, le da v obratnem smislu?
Je lahko odgovor tudi v tem, da imajo boljši izobraževalni sistem?
Slovenska družba potrebuje preboj. Podatki publikacij OECD povedo, da smo Slovenci v splošnem, pri matematiki in bralni pismenosti slabši od Avstrijcev. Imajo boljše učbenike v Avstriji? Nasprotno. Njihovi učbeniki so prava revščina proti našim. Avstrijski so tanjši, natisnjeni na slabšem papirju, večinoma brez ilustracij in kar dolgočasno pusti. So avstrijski učitelji bolje izobraženi kot naši? Nikakor ne. Vsaj po obsežnosti in trajanju študija ne.
Konservativen, ideološko nabit izobraževalni sistem je do nastopa velikih premikov v novi državi od ponovne uvedbe mature dalje, osnovanja devetletke ter bolonjske prenove visokega šolstva, vendarle dajal neke konstantne rezultate. Kljub zastarelosti je nudil neko gotovost, spomnimo se, da so iz dveh nekaj časa trajajočih vzporednih sistemov, učenci osemletke dosegali boljše rezultate v preizkusih bralne pismenosti kot oni iz devetletke. Leto in ure slovenščine več v devetletki, pa so bili kljub temu slabši rezultati. Leto univerzitetnega študija učiteljev več, pa nobene opazne razlike v primerjavi z onimi učitelji iz starega sistema. Je mogoče, da so nova leta in nove vsebine prinesle zgolj več ur in zaposlenosti univerzitetnim in osnovnošolskim učiteljem?
Pred sabo imamo zgodbo, ki daje slabe rezultate
Nekaj dvomov se mi zdi vsekakor upravičenih. Brž ko so se v novi preobleki vrnili stari gospodarji v mlado državo, so jo tudi pričeli izmozgavati. S kopico novih konceptov in belih knjig (bogato plačanih!) na področju izobraževanja, s katerimi so v veliki meri zgolj zložili si nasprotujoče si koncepte v osnovni šoli, so skvačkali namizni prtiček, iz katerega so, ne vem iz katerega razloga, morda ker so že porabili honorarje, želeli ustvariti preprogo. Danes imamo pred sabo prav nič lepo, slabo zloženo zgodbo pred sabo, ki daje slabe rezultate. Slovenci smo danes manj pismeni kot kadarkoli, sicer bi se bolj razburjali, če bi si lahko samo predstavljali kopico denarja, pet milijard, s katerimi smo zakrpali bančno luknjo. Slabo finančno pismeni smo tudi, če ne doumemo, kako močno smo se zadolžili v izjemno kratkem obdobju sedmih let. Slovenci smo slabo domoljubno pismeni, ker se ne zavedamo vrednosti lastne države, sicer ne bi mahali naokrog s totalitarističnimi simboli.
Vertikalno nepovezan sistem, odsotnost rdeče niti, izkusi mlad človek skozi šolanje. Pedagoške in vzgojne koncepte so nadomestili rezultati nacionalnega preverjanja znanja in mature ter merjenje moči v številu vpisanih na posamične programe na univerzi. Bolonjski sistem, ki je imel namero povečati učinkovitost študija s tem, da bi nekdanja štiri leta študija v programu stisnil v tri leta na način bolj učinkovitega dela študentov in profesorjev, je nemalokrat podaljšal ta štiri leta na pet let, pri tem pa ni opazne dodane vrednosti.
Učitelji trepetajo, da ne bi izpustili kakšnega učnega cilja
Debelost med otroci v Sloveniji vztrajno narašča. Podatki, zbrani v okviru WHO COSI iniciative kažejo, da so slovenski sedemletniki med bolj ogroženimi zaradi debelosti med EU državami. Slovenija se je uvrstila v prvo deseterico držav na svetu glede na stopnjo debelosti med otroci in dosegla neslavno četrto mesto.
V našem izobraževalnem sistemu je spričo dreves izginil gozd in umanjkal smisel in odnos. Smisel izobraževanja je opremiti človeka s kompetencami za življenje in delo, mu podeliti duhovno razsežnost v odnosu do življenja samega v iskanju osebne sreče ter zadovoljstva dajati drugemu in sprejemati drugega ter ga naučiti odgovornosti za oblikovanje poteka lastnega življenja.
Potrebujemo program v katerem je začrtana pot posameznika
Potrebujemo program, v katerem je začrtana pot posameznika skozi izobraževalni sistem v iskanju najboljše priložnosti glede na danosti in talente, ki jih ima vsak človek. Naloga izobraževalnega sistema je odkriti te talente in mladega skrbno, z veliko odgovornostjo in predanostjo učiteljev spremiti na njegovo najboljšo pot.
Poudarki iz programa so predvsem: podpora ustanavljanju vrtcev ob podjetjih s prednostnim vpisom otrok zaposlenih, brezplačni učbeniki in delovni zvezki, šport v šoli vsak dan, uvedba dualnega sistema v srednji šoli, hitrejše nastajanje srednješolskih in visokošolskih izobraževalnih programov, zaščita intelektualne lastnine in podpora izumiteljem, boljše povezovanje gospodarstva in izobraževanja, zunanja evalvacija izobraževalnih ustanov na vseh stopnjah, podpora ustvarjalnosti in avtonomiji učiteljev, vrednostni sistem – domoljubje. Podrobnejši program je dosegljiv na tej povezavi.
Mojca Škrinjar