Če v čem, so državni predstavniki aktualne oblasti usklajeni s svojimi obiski Afrike. Medtem ko se Slovenija oddaljuje od Zahoda, se vedno bolj zbližuje z Afriko. Po aprilskem obisku Tanje Fajon tokrat tja odhaja Nataša Pirc Musar, slovenska levica pa vedno bolj deluje kot nekakšno “jugo gibanje neuvrščenih”.
Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar se odpravlja na petdnevni obisk Vzhodne Afrike, kjer bo od sobote do četrtka obiskala Kenijo, Madagaskar in Etiopijo ter se srečala z vodstvom Afriške unije. Čeprav je diplomatsko sodelovanje z Afriko pomemben del zunanje politike, se ob tem porajajo vprašanja o resničnih motivih in učinkovitosti takšnih obiskov, saj se hkrati vse bolj oddaljujemo od Zahoda.
Pirc Musar bo od sobote do četrtka na obisku v vzhodni Afriki, kjer se bo srečala s kolegi iz Kenije, Madagaskarja in Etiopije ter z vodstvom Afriške unije. Gre za del večletnih prizadevanj za krepitev stikov v Afriki, k čemur si je Slovenija prizadevala predvsem v času kandidature za članstvo v Varnostnem svetu ZN. Obisk pa ni osamljen primer “povezovanja” z Afriko.
Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon in predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič sta prav tako že obiskali afriške države, kar kaže na usklajeno strategijo trenutne leve vlade. Fajonova je aprila 2025 obiskala Benin in Togo, Klakočar Zupančič je prav tako v “skupini” obiskala Afriko, priložnost pa je izkoristila tudi za posvajanje opice v Ugandi.
Odmev gibanja “neuvrščenih”?
Te aktivnosti odražajo določeno ideološko kontinuiteto, ki spominja na gibanje neuvrščenih, ki ga je v času hladne vojne soustvarjala Jugoslavija pod vodstvom Josipa Broza Tita. Zakaj? Prvič, njihova zunanja politika poudarja dialog z državami, ki niso del zahodnih zavezništev, kar je bilo značilno za gibanje neuvrščenih, ki je želelo ohraniti neodvisnost od ZDA in Sovjetske zveze. Drugič, poudarek na temah, kot so podnebna pravičnost, humanitarna pomoč (Fajonova je poudarila, da je Slovenija od leta 2021 potrojila humanitarno pomoč) in enakopravnost, odraža vrednote, ki so bile jedro bandunških načel iz leta 1955.
Tretjič, aktivno lobiranje za podporo afriških držav pri kandidaturi za VS ZN kaže na željo po krepitvi vpliva v regijah, ki so bile tradicionalno prezrte s strani zahodnih sil, kar spominja na jugoslovansko strategijo povezovanja z dekoloniziranimi državami.
Seveda je za krepitev slovenske vloge v globalni diplomaciji, zlasti v kontekstu članstva v VS ZN, obisk Afrike prav tako pomemben, vendar bi morali biti takšni obiski po mnenju kritikov podprti s konkretnimi gospodarskimi, kulturnimi ali varnostnimi pobudami, da ne ostanejo zgolj pri simboliki. Slovenska levica, ki z retoričnim in dejanskim poudarkom na Afriki spominja na gibanje neuvrščenih, tvega ugled Slovenije in njenih državljanov, sploh če ne bo podprta z merljivimi rezultati. V času, ko so globalne prioritete usmerjene v gospodarsko stabilnost in varnost, si Slovenija ne more privoščiti, da bi njeni diplomatski podvigi ostali zgolj pri dobrih namerah.
A. H.