Zloglasna levičarska evropska poslanka Tanja Fajon si je na zborovanju v Cerju v nedeljo privoščila nekaj grdih laži, med drugim je v svojem govoru skušala ustvariti vtis, da pri nas komunizem ni bil tako hud kot v nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah. “Če bi Fajonova sama doživela to, kar je doživelo na tisoče ljudi pri nas, v Sovjetski zvezi pa na milijone … Javno je že namreč znano, da so pomorili do 15 tisoč vrnjenih pripadnikov slovenske narodne vojske. Samo Barbarin rov naj pogleda, a ženska ne pomisli na to, da so bile tam otroške kite,” je besede Fajonove komentirala politične zapornica Lidija Drobnič, statistika pa kaže, da nikjer na svetu po 2. svetovni vojni niso izvensodno pobili toliko ljudi, kot ravno v Jugoslaviji. Izjave, kot je ta od Fajonove, so prizadele tudi žrtev komunističnega režima Iga Grudna.
Zloglasna levičarska evropska poslanka iz vrst stranke Socialni demokrati, pravne naslednice Zveze komunistov Slovenije, Tanja Fajon je bila slavnostna govornica na tradicionalnem zborovanju za mir na Cerju in je s svojim govorom ponovno sprožila val zgražanja. “Še pomembneje pa je, da teh napak v sedanjosti ne ponavljamo, saj s tem ponavljamo zgodovino. Nikakor in nikoli pa ne smemo privoliti v poskuse, da bi stanje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 prikazovali enako, kot je bilo v Sovjetski zvezi, Romuniji in Vzhodni Nemčiji. In ne smemo dovoliti, da bi prek tega obdobja razvrednotili narodnoosvobodilni boj kot boj proti okupatorju in rehabilitirali kolaboracijo,” je med drugim povedala.
Griesser Pečarjeva jasno povedala, da so se naši komunisti učili od sovjetskih kolegov, nato pa so grdo zlorabili boj proti okupatorju
Glede besed Fajonove smo se za pojasnilo obrnili na ugledno zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar, ki je bila jasna: “Te trditve seveda ne morem potrditi, ker so se naši komunisti v Sovjetski zvezi učili, kako naj delujejo in kako naj prevzamejo oblast v Sloveniji. Sploh ne moremo trditi, da je narodnoosvobodilni boj kaj posebnega, sicer je odpor proti okupaciji nekaj normalnega, a komunisti so zlorabili upor proti okupatorju zato, da so izpeljali revolucijo in prevzeli oblast. To je Edvard Kardelj napovedal že leta 1940 v Zagrebu. Zaradi žrtev te revolucije je nujno potrebno, da sliko NOB spremenimo in pokažemo to, da so ubijali ljudi, ki so bili ideološki nasprotniki in so bili zavedni Slovenci in so tudi nasprotovali okupatorju. Po vojni so po sovjetskem vzorcu delovali na oblasti, po sporu z Josifom Stalinom pa so skušali dokazati, da so še boljši kot Sovjeti, in so izpeljali celo vrsto montiranih procesov ter ljudi pošiljali v taborišča, če omenim samo Goli otok. NOB je bila prevzeta s strani komunistov, ki so zlorabili Osvobodilno fronto in občutek ljudi, ki so nasprotovali okupatorju, da bi izpeljali revolucijo. Neznansko veliko žrtev so povzročili že med vojno in tudi takoj po vojni, od leta 1945 do konca januarja 1946 so umorili skoraj 15 tisoč ljudi.” Ob tem se lahko le vprašamo, s kakšnimi razlogi Fajonova tako zavaja in razdvaja Slovence toliko let po osamosvojitvi. “Nekateri se še vedno držijo režimskega zgodovinopisja, ki ga komaj malo modificirajo. To sliko moramo popraviti in to počnemo zgodovinarji. Zaradi tega nas označujejo za revizioniste, a za zgodovinarje so merodajna dejstva in samo na podlagi teh lahko ocenjujemo, ne pa na podlagi ideologij,” je glede tega za spletni portal Nova24TV še povedala Griesser Pečarjeva.
Ne vemo, ali je učenec slabši od učitelja, a janičarji so bili slabši od Turkov
V Sloveniji je mnogo svojcev tistih, ki so bili umorjeni ali pa zaprti v komunističnem režimu, še posebej pa so besede Fajonove prizadele žrtve komunističnega režima. Lidija Drobnič, ki je bila zaprta v taborišču Verdreng na Kočevskem, je o tem spregovorila za spletni portal Nova24TV: “Naši voditelji v bivši Jugoslaviji so se veščin komunističnega vladanja učili od sovjetskih prvakov. Ne vemo, ali je učenec slabši od učitelja, a znano je, da so bili janičarji slabši od Turkov.” Kot je pojasnila Drobničeva, so leta 1949 po vsej Sloveniji pobrali med 700 in 800 žensk, večino izmed njih političnih zapornic oziroma taboriščnic, ki so nasprotovale komunističnemu režimu, ter jih poslali na t. i. družbeno koristno delo, ki je bilo v resnici prisilno delo: “To družbeno koristno delo je bilo prenašanje skal z enega konca na drugega, skale tolči eno ob drugo, podreti hrib, zasuti jame, uničiti pokopališče in tako naprej. Kazni so bile strašno hude, bile smo za mrežo, bilo je pravo taborišče zaprtega tipa. Ponoči so nas napadale podgane, na vsake pol ure so nas klicali pred hiše in smo se morale uleči na povelje, česar starejše ženske niso zmogle in so bile tarča še hujših pritiskov, kot preostale.”
Komunizem je bil pri nas najhujše oblike, sprva so partijci delovali v tajnosti
Za spletni portal Nova24TV je spregovoril tudi Igo Sajovic, ki je 10 let preživel v komunističnih zaporih, od tega leto v samici in 6 let na Golem otoku: “Pri nas je bil komunizem najhujše oblike, ker je bil najbolj tajen. Vsi partijci nekje do leta 1950 sploh niso povedali, da so bili člani partije, pač pa so morali to nekako zamolčati, da so lahko lovili na limanice. Vsak negativen izraz do partije je bilo kaznivo dejanje, ki se je kaznovalo z glavo ali pa Golim otokom. Tudi v Ljubljani so imeli samice, celice, ki so bile veliko hujše kot Goli otok. To so bile majhne celice, na samem betonu. Osebno sem v takšni celici preživel nekaj manj kot eno leto. Oni so samo čakali na to, da bom umrl. Kar so delali Josip Broz Tito in njegova banda, so se šli kot otroci ravbarje in žandarje, niso imeli nobenega programa, razlikovali niso niti tega, kaj je socializem in kaj je demokracija. Biti socialist je zame ravbar, saj ta hoče na silo nekaj prerazdeliti.” Danes je po opažanju Sajovica situacija zelo podobna. Ti stari, ki so nekoč pobijali, so zopet pri vrhu, tako da se podpirajo iz raznih finančnih virov, vsakomesečno dobivajo dodatke: “Denar, pohlep in nepoštenost so tisto, kar te lopove drži skupaj.”
V Sloveniji je komunizem avtohton, v vzhodnoevropskih državah pa je bil vsiljen
Evropski parlament je pred desetimi leti sprejel resolucijo o evropski zavesti in o totalitarizmu, s katero je obsodil vse tri totalitarizme, naša država pa je, kot je pojasnila Drobničeva, le sprejela to resolucijo, ni je pa podprla, češ da je mogoče videti v vsaki državi razliko, da so bile razmere od države do države drugačne in ne moremo enačiti komunizma v vseh državah, v resnici pa sta bila samo dva tipa, sovjetski in jugoslovanski: “Razlika je v tem, da imamo pri nas avtohtoni komunizem, v drugih vzhodnoevropskih državah pa je bil vsiljen s strani Sovjetske zveze. Revolucija se je sama začela, pa čeprav danes zanikajo, da bi bila revolucija, na to še vedno spominjajo nekateri spomeniki in nekatere ulice v Sloveniji.”
Ustavno sodišče po njenih besedah ne bi soglasno odpravilo odloka ljubljanskega mestnega sveta o poimenovanju Titove ceste, kar se je zgodilo leta 2011: “Ugotovili so namreč, da je bil Tito do svoje smrti predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije in da njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim in da je ponovno uvedbo poimenovanja ulice mogoče razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu v Republiki Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije skupaj s spoštovanjem človekovih pravic začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo. To ljudje vedno pozabljajo in nenehno poslušamo, da je Slovenija nastala tudi na podlagi NOB. Simbolna vrednost Titove ceste bi bila neločljivo povezana s simbolnim pomenom Titovega imena. Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja, pač pa tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.”
Kaj si Fajonova misli o otroških žrtvah rova sv. Barbare?
Drobničeva nadalje pojasnjuje: “Kako se lahko pri nas le seznanimo z omenjeno resolucijo, namesto da bi jo podprli, kot da bi bil komunizem tako blag, da o njem ne bi bilo vredno razpravljati? Samo pomislite na Barbarin rov, Teharje, Rog, Krimsko jamo, Macesnovo gorico in 600 drugih morišč v Sloveniji. Kako lahko trdimo, kot trdi gospa Fajonova, da pri nas ni veljal hud režim, kot ga navaja ta resolucija?!” Fajonova bi si po njenem mnenju lahko vsaj prebrala odločbo ustavnega sodišča ali pa zakon o popravi krivic. Pogledala bi lahko tudi, kaj je Janez Stanovnik storil na Lajšah: “Na Lajšah so ves čas trdili, da naj bi dva duhovnika in civilni prebivalci izdali partijsko šolo, vedeli pa so, da so to partijci sami naredili in šele pred dvema ali tremi leti se je prišel Stanovnik poklonit in na rob brezna je v znak spoštovanja položil tri vrtnice. Dva duhovnika in okrog petnajst civilistov je bilo tam pobitih.” Bi Fajonova enako govorila, če bi bili njeni svojci žrtve komunističnega režima ali pa bi v nemilost tega padla sama? “Če bi Fajonova sama doživela to, kar je doživelo na tisoče ljudi pri nas, v Sovjetski zvezi pa na milijone … Javno je že namreč znano, da so pomorili do 15 tisoč vrnjenih pripadnikov slovenske narodne vojske. Samo Barbarin rov naj pogleda, a ženska ne pomisli na to, da so bile tam otroške kite?!” meni Drobničeva.
Večina partijcev je bila notoričnih lažnivcev, boljše je imeti opravka z živino, kot z njimi
To, kar se hoče danes prikazati kot stanje po vojni, so, kot meni Sajovic, samo izmišljotine in laži: “V mojem življenju sem vedno pazil, kdo so bili partijci. Večina partijcev je bila notoričnih lažnivcev. Če nisi bil lažnivec, nisi bil partijec.” Izjave, kot je ta od Fajonove, ga prizadenejo. Takšne ljudi je imel vedno za pokvarjence: “Boljše imeti z živino opravka kot s takšnimi pokvarjenci.” O morebitnih razlogih za nadaljevanje izkrivljanja zgodovine, kot smo mu bili priča v tem primeru, je Sajovic povedal: “Napumpana je, nima niti svojega mišljenja, grebe se kot evropska poslanka in to je to. To bo aktualno, dokler rdeče zvezde ne bodo izginile kot znak ideologije in s proslav. Kako si upajo na proslavah nositi rdeče zvezde, ko vemo vsi, tudi šolski otroci vedo, da je to zlo nekega naroda?”
Rok Krajnc