Izredne empatije ob smrti iranskega predsednika Ebrahima Raisija in iranskega zunanjega ministra Hoseina Abdolahaina ni pokazal zgolj slovenski komisar Janez Lenarčič, temveč tudi ministrstvo za zunanje zadeve. Na socialnih omrežjih so objavili so empatično sporočilo, isti čas, ko se je svet spominjal dejanj “teheranskega klavca”.
“Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve izraža svoje sožalje vsem, ki žalujejo ob smrti predsednika Islamske republike Iran Ebrahima Raisija, zunanjega ministra Husseina Amirja Abdollahiana in drugih iranskih uradnikov v tragični helikopterski nesreči. Izražamo svoje sočutje družinam žalujočih žrtev, prijateljem in Irancem, ki jih je ta izguba prizadela,” so zapisali na ministrstvu.
Izrazi žalovanja slovenskih državljanov ne bi smeli presenetiti. Zunanja ministrica ne žaluje zgolj za krvniki drugih narodov, temveč tudi za krvniki svojega. Njen globok poklon kipu Borisa Kidriča pred predsedniško palačo v Ljubljani je bil verjetno še najbolj simboličen pokazatelj njene politične drže.
Morda pa je odziv slovenske levice presenetil njene evropske kolege. Ta se namreč v tujini predstavlja kot napredna levosredinska politična sila, kot del duhovnega bazena “jedrne Evrope”, h kateri se je Fajonova zaklinjala v predvolilnem obdobju. A to ni resnična narava slovenske levice, ki po več kot tridesetih po padcu Jugoslavije ostaja trdno zasidrana v vrednostnem sistemu propadle države.
Slovenija z levo vlado nagnjena k osi zla
To se še najbolj jasno pokaže v krizah, ko ne zadoščajo puhlice, s katerimi “farbajo” svoje mednarodne kolege. Pravo naravo slovenske levice je pokazal tako komisar Lenarčič kot zunanje ministrstvo pod vodstvom Fajonove. Da je nekaj hudo narobe z vrednostnim sistemom slovenske levice, je včeraj opazil podpredsednik Natove parlamentarne skupščine Theo Francken, ki je slovenskega komisarja vprašal “Ali si popolnoma znorel”? Če bi Francken poznal razmere v Sloveniji, tega vprašanja ne bi zastavil. Njegovo dejanje kot izrazi žalovanja na zunanjem ministrstvu so odraz stanja duha naše levice.
Kako so odreagirali evropski demokrati?
Zgolj kot primer velja navesti odziv litovskega zunanjega ministra. “Ne zdi se mi prav pošiljati izraze sožalja, medtem ko Iran pošilja brezpilotna letala, ki se uporabljajo proti civilistom v Ukrajini,” je zapisal Gabrielius Landsbergis.
Iranska opozicija za Raisijem ni žalovala. Ta si je prislužil vzdevek “teheranski klavec” v osemdesetih letih, ko je bil eden od štirih sodnikov, ki so na ad hoc sodniškem panelu obsodili na tisoče politično upornih Irancev na smrt. Po mnenju mednarodne organizacije Human Rights Watch je samo leta 1988 v masovnih eksekucijah umrlo med 2800 in 5000 ljudi. V času Raisijevega predsednikovanja smo lahko spremljali tudi brutalen pogrom nad udeleženci protestov, do katerih je prišlo zaradi smrti Mahse Amini. Samo lansko leto je teokratski režim obesil 834 ljudi, poroča Al Jazeera. Pod Raisijevim vodstvom je Iran financiral in oboroževal številne militantne skupine na Bližnjem vzhodu, katerih primarni cilj je preprečiti politično konsolidacijo regije.
Ž. K.