Namesto da bi se žrtvam najhujših poplav, kar jih je do sedaj doživela Slovenija, pomagalo čim hitreje, smo priča še zadržanju pomoči po poplavah s strani Evropske komisije. Naša oblast je namreč očitno želela iztržiti preveč, kar 10 milijard evrov, za kar pa ministrstvu za kohezijo niso predložili ustreznih dokazil. Ob tem se poraja vse več vprašanj, med drugim, koliko denarja je šlo za pripravo tovrstne vloge in koliko bo treba plačati za dopolnitev in popravke vloge za Evropsko komisijo?
Sredi tedna smo poročali, da je Evropska komisija v dopisu, ki je bil poslan na ministrstvo za kohezijo, razkrila vrsto pomanjkljivosti, kot je denimo uporaba napačne metodologije, dvojno štetje škode, pomanjkanje geoprostorskih informacij, navajanje gospodarske škode, kar se sicer ne bi smelo.
Ministrstvu za kohezijo, ki ga vodi Aleksander Jevšek iz vrst SD, je bila zaupana priprava dokumentacije. Slednje pa je za vodjo medresorske delovne skupine, ki ji je bila zaupana priprava prošnje, postavilo državno sekretarko na ministrstvu Andrejo Katič, ki trenutno zaseda mesto pravosodne ministrice. Po navedbah Dnevnika so sicer z njo sodelovali še predstavniki drugih ministrstev. Po informacijah našega vira se je ocena škode spreminjala (dvigovala) brez vzpostavljene metodologije. Katičeva naj bi med pripravo prošnje vključenim resorjem sporočala, da naj zajamejo čim “širši kontekst”. Iz tega razloga so se, kot kaže, v prošnji znašle postavke, ki tam ne bi smele biti (gospodarska škoda, ki je nastala s poplavami). Številni stroški naj bi se podvojili, ker so o škodi iste lokacije ali objekta poročali različni vpleteni resorji, Katičeva pa naj bi na delovni skupini jasno izjavila, da se bo v prošnjo oziroma poročilo navedel kar seštevek istih postavk. Naš vir prav tako omenja, da je metodologijo in pomoč pri popisu nudilo podjetje iz sosednje Hrvaške.
Le kakšen je bil strošek svetovanja?
Svetovanje pri izpolnjevanju vloge seveda ni brezplačno. Iz tega razloga se na tem mestu postavlja vprašanje, kdo točno je sodeloval pri sami pripravi nezadostne vloge, na kakšen način je bilo svetovalno podjetje izbrano, na podlagi katerih referenc in kakšen je bil strošek svetovanja. V zvezi s tem smo se odločili obrniti na ministrstvo za kohezijo in ga zaprosili za posredovanje pogodbe.
Ker je pri pripravi tovrstnih vlog nujno, da se zagotovi nadzor nad kakovostjo podatkov, smo ministrstvo povprašali, na kakšen način so to zagotavljali v praksi. Odprta je tudi neznanka, koliko ljudi je sicer sodelovalo pri popisu škode (na ravni države, občin in drugih) in kakšen je bil skupni strošek. Dopolnitev in popravki vloge za Evropsko komisijo seveda ne bodo zastonj, zato smo ministrstvo tudi povprašali, koliko bo po njihovo znašal tovrstni strošek.
Kako se je napihovalo višino škode, smo lahko videli v času po poplavah. Premier je namreč sprva ocenil škodo v višini 500 milijonov evrov, konec avgusta je ocena znašala že 4,7 milijarde evrov, nato pa je ta poskočila na 6 do 7 milijard, na koncu pa kar na 10 milijard. Da gre za pretiravanje, je sicer v javnosti dal vedeti marsikdo. Kot kaže, pa se tovrsten znesek komisiji ni zdel zadostno podprt z dokazi, zato se na tem mestu seveda poraja tudi vprašanje, če se bo glede na predhodne ugotovitve komisije vendarle spremenila tudi ocena škode. V interesu države je najbrž namreč, da poplavljenci čim prej dobijo nazaj svoje domove.
Ker ima tovrstno nestrokovno ravnanje pri pripravi vloge neposredne posledice, pri čemer pa ni niti zanemarljivo, da bo že kmalu leto, odkar nas je prizadela grozovita naravna nesreča, s takšnim postopanjem pa po drugi strani delamo tudi sramoto v mednarodni skupnosti, se poraja vprašanje, če bo ministrica Katič prevzela odgovornost za napake. Tudi to vprašanje bomo naslovili na ministrstvo. Ko odgovore na vprašanja prejmemo, jih objavimo naknadno.
S. K.