Nova kolumna Romana Vodeba: Interpelacija Anje Kopač Mrak

Roman Vodeb (foto: arhiv R.V.)

V sredo sem si vzel 10 ur časa in poslušal parlamentarni cirkus ob interpelaciji ministrice Anje Kopač Mrak. V bistvu ni šlo za cirkus, šlo je za pogrebno sedmino – nekateri (desni) so jokali, drugi (levi) so se cinično, če ne kar psihopatsko režali. Groza pa me je bilo, ko sem se soočal z vsem tem (levim) poslanskim patosom. Nenehno mi je prihajalo na misel, da bi morali poslance najprej testirati – pa ne toliko glede inteligence, pač pa glede psihične normalnosti in “moralnega zdravja” – preden bi jih uvrstili na kandidatne liste.  “Ovce” (beri volivci)  tako ali tako volijo, kar se jim servira na kandidatnih listah. Z manipulacijo se jim v času volitev pač da oprati možgane v katerokoli smer …

Toliko leve psihopatije in mentalne (z)motenosti, kolikor sem je videl v sredo pri interpelaciji ministrice Anje Kopač Mrak, sem bil deležen le še na kakšnem feminističnem kongresu – in vsako feministično predavanje je za emancipirane “moškinje” že kar (ideološki) kongres – ali na žogarski rekreaciji, ko kakšen psihopat hoče na vsak način zmagati, četudi z goljufijami. Če bi bil vsemogočen, bi v sredo nekaj (levih) poslancev nemudoma poslal na psihoterapijo, kjer bi morali predelati vse potlačitve, ki jim spotikajo pamet in moralno razsodnost. Nekaterim poslancem moralne razsodnosti tako ali tako ne bi mogel vcepiti, ker so – vsaj videti je tako – pokvarjeni v dno duše; psihoanalitično gledano bi se dalo reči, da so brez nadjaza, brez vesti.

Mnogi so zgolj začasno izgubili moralni kompas, vsaj dokler se (fanatično in slepo ubogljivo) ukvarjajo s politiko – med njimi prednjači prav ministrica Anja Kopač Mrak. Ona ima namreč – kot vehementno ponavlja – čisto vest, medtem ko “koroška/velenjska dečka” v reji umirata na obroke že pol leta. Njuno mentalno zdravje in psihična trdnost sta bila v teh osmih mesecih – po ugrabitvi iz vrtca oziroma iz objema babice in dedka – zelo pretresena, po moji psihoanalitični percepciji se je oboje porušilo za celo življenje. Njune psihične brazgotine se v resnici ne bo dalo nikoli popraviti – a ne toliko zaradi smrti mamice, pač pa zato, ker sta bila pahnjena v rejo, namesto da bi bolečino ob izgubi matere prebolela v objemu babice in dedka.

Toda Anja Kopač Mrak je posredno odgovorna, da se njuna kalvarija – potem ko so ju velenjske CSD-jevke ugrabile iz vrtca – ni končala že aprila. Groza me je, ker ministrica še vedno želi, da bi dečka ostala v reji, četudi bi bil minister nekdo drug. Natančno po tem njenem razmišljanju se vidi, da nima ponotranjenega moralnega kompasa. Mrakova (sploh) nima razvitega moralnega razsojanja, ki bi ji dajal notranji kompas v vseh teh delikatnih situacijah. Anja Kopač Mrak se (sploh) ne zna moralno odločati!

Ob tem naj še enkrat poudarim: če bi bil jaz minister – in dovolj bi bilo, da bi bil minister samo za en dan – bi lastnoročno dosegel, da bi se otroka nemudoma vrnila v objem babice in dedka. Kaj bi bilo potem z menoj, me sploh ne zanima – saj vem, da bi rešil ranljivi duši v najbolj občutljivem obdobju. Kadar moralno odgovoren človek moralno razsoja, je sposoben kršiti umetne paragrafe in ravnati tako, kot je moralno prav. In moralno prav je, da dečka vrnejo domov k starima staršema. Tudi če bi bil jaz predsednik države, bi že zdavnaj na nek način dosegel, da bi otroke – tudi “prekmurskega dečka” in še koga – nemudoma vrnili domov! Toda jaz sem samo “nergavi Vodeb“, ki se me ‘moji’ levičarji bojijo kot hudič križa …

Ženske večinoma slepo ubogajo ali sledijo sočutju
Narava kastracijskega kompleksa je pri ženskah pač taka, da v ojdipalni fazi ne morejo ponotranjiti očetove moralne zapovedi: “Ne smeš!” Ker deklica/ženska ni kastratibilna – kot se reče v psihoanalizi – ji moralni kompas v odraslosti (načeloma in večinoma) nikoli ne more kazati v pravo smer. Ženske so večinoma sposobne bodisi slepo ubogati – četudi kvazistroko – bodisi (slepo) slediti sočutju; toda v slepem sledenju lastnemu sočutju so lahko tudi zavedene. Anja Kopač Mrak je pač slepo nasedla kvazistroki, svojim FSD-jevsko CSD-jevskim prišepetovalkam in prišepetovalcem, in to samo zato, ker nima ponotranjenega moralnega kompasa (močnega nadjaza – torej vesti, ki peče). Groza me je, da sta dva pomembna prišepetovalca celo moška: direktor direktorata za družino Andrej del Fabro in glavni inšpektor Peter Stefanoski. Ta dva “moška” (osebno bi jima častni naziv “moški” odvzel in jima dal etiketo “moralnih spak”) nista dosegla postkonvencionalne moralne razsodnosti in sta svoje koristi (v obliki poslušnosti in ubogljivosti) dajala pred koristi obeh dečkov. Jurij Šumečnik, ki ga je kot direktorja CSD Slovenj Gradec ustoličila prav Anja Kopač Mrak, pa nima pravice, da sam sebi reče človek, temveč raje karierni povzpetnik, ki se je spotaknil po dolgem in počez (in pristal na Elektro Celje!).

Kako spodletelo se Anja Kopač Mrak potika po politični karieri, priča tudi podatek, da je v primeru “prekmurskega dečka” potrebovala 14 mesecev, da je mamici tega pet-, sedaj že šestletnega otroka odgovorila. Odgovorila pa ji je šele po tem, ko ji je zaradi “koroških/velenjskih dečkov” voda tekla v grlo. In levi politični kolegi so ji v interpelacijski farsi “držali štango”, kot da bi bili brez hrbtenice. Delovali so kot (klasični) hipnotizirani politični zombiji, ki trobijo v isti rog, ne da bi se zavedali, v kako hudem moralnem prekršku so v resnici. Ministrica je svojo interpelacijo – obrambne (za)govore – izkoristila za promocijo svojega dela – braniti se tako ali tako ni znala oziroma se ni niti mogla, ker je pač kriva.

Podobno politično propagando je – s precejšnjim pridihom psihopatije – izvajal neolikani Miha Kordiš iz Združenja “nedonošenčkov”. Toliko gnojnice, kot je on zlil po ministrici in njenem delu in delu njenega ministrstva, si niso drznili niti vsi tisti (iz SDS),  ki so vložili interpelacijo. Sprevrženi Matjaž Han si je drznil izustiti, da je zanj čisto nepomembno, kje bosta dečka za božič: ali pri rejnikih ali pa pri starih starših … Groza! O kakšni Jasni Murgel pa ne bom izgubljal besed, ker sem jih že.

Suzana Lep Šimenko pa je vendarle zelo korektno podajala grehe Anje Kopač Mrak, ji vseh deset ur zastavljala vprašanja, na katera ministrica sploh ni odgovorila, ker ni mogla. Če bi začela odgovarjati, bi lahko zgolj sklonila glavo in priznala svojo krivdo ter odstopila. V tem interpelacijskem pogledu so bili kakšen Žerjav, Gorenak, Kresalova in celo Erjavec bistveno bolj plemeniti. Retorično močnega Gorenaka (in Pojbiča) je tokrat zasenčil Franc Breznik s svojim iskrenim (na)govorom, iz katerega je buhtelo veliko krutih resnic, sočutja in moralne razsodnosti. Izpostavil je tudi veliko tistega, kar je v Državnem zboru (na eni izmed komisij) pred meseci izpostavil že priznan socialni delavec in psihoterapevt Borut Pogačnik, ki je zaradi svoje vsesplošne strokovnosti in odličnosti pred leti prejel tudi državno odlikovanje iz rok takratnega predsednika Danila Türka.

Ministrica se je držala svojega prestola kot klop – in primerjava je na mestu, ker nam ministrica tudi sesa kri kot klop, še najbolj pa babici in dedku ter obema dečkoma. Za nameček pa je Vladi in vsem nam, en dan pred interpelacijo, perverzno servirala svoj pogled na družino. Nov družinski zakonik ponuja njen tip razdrte družine – torej svojo ločenost – (spet) kot “sodoben”, “reformiran” tip družine … In spet se nam obeta referendum, če v javni razpravi ministrici in njenim kvazistrokovnim emancipiranim prišepetovalkam (s feminističnim pedigrejem) nihče ne bo dopovedal, da je družina zgolj in samo OČE in MATI in OTROK – in tako piše tudi v Ustavi.

Roman Vodeb