Laganje in komunistične parole poročevalca RTV Žitnika moramo plačevati vsi davkoplačevalci

Edvard Žitnik, Foto: STA

Eno zadnjih poročanj dopisnika RTV Edvarda Žitnika iz New Yorka, le nekaj dni po pogrebu Fidela Castra, ki ga je radijski vodiltelj opisal kot ‘zadnjega poštenega diktatorja’, je več kot nesprejemljivo tudi s strani ‘družbeno-političnega medija’.  V oddaji, kjer naj bi dopisnik Žitnik komentiral ameriški pogled na Castrovo zapuščino,  se je lotil poročanja s komunističnim sloganom: “Živela revolucija – revolucija ali smrt”, ker pa se je komunističnemu pozdravljanju treba tudi odzvati, je pridodal svoje tudi radijski voditelj z besedami: “Revolucija ali smrt. Z zmago do končne zmage.”

Oddaja, kjer se Edvard Žitnik nostalgično spominja ‘nepojmljive tragedije’ razpada Titove države Jugoslavije in kjer oglašanje z voditeljem pričneta z izmenjavo komunističnih parol, ki se jih tudi Zveza komunistov ne bi sramovala, je žalitev za samostojno in demokratično Slovenijo, ki je praznovala že 26 let odcepitve od komunizma in totalitarnega režima. To je za poslušalce javnega zavoda več kot žalitev.

1,4 milijona letno damo davkoplačevalci, da lahko poslušamo puhlice
Pri zunajnepolitičnem dopisniku iz ZDA, Edvardu Žitniku, enem izmed enajstih dopisnikov, za katere davkoplačevalci damo nekaj več kot 1,4 milijona evrov letno, nismo prezrli spremljanja največjega dogodka, volitev v ZDA. Njegovi odzivi postavljajo pod vprašaj nepristranskost javne in režimske medijske hiše, ki jo plačujemo vsi.

Ali je  javni interes, da smo videli Žitnika objokanega ob objavi prvih rezultatov ameriških volitev? Ne, ker bi posredovana informacija dopisnika morala kazati več kot le njegovo osebno prepričanje. Žitnikovo poročanje pa je bilo pristransko, zato je njegovo poročanje sporno in nerazumljivo. V javnem interesu je, dopisnik posreduje prvovrstne informacije s pojasnili  in da je ustrezno informiran;  to je pomembno vsaj toliko, kot so politični odnosi med ZDA in Slovenijo. Ob tem verjetno ni treba posebej omenjati tudi številnih slovenskih državljanov z ameriškim potnim listom, ki se ob njegovih komentarjih nemalokrat prepričajo o ‘komunističnih’ spogledovanjih in ‘demokratskih’ floskulah. Provincializem, ki ga je Žitnik iz domače varne slovenske ograde prenesel s seboj kot dopisnik  v ZDA, pa je postal najbolj očiten, ko je ob spremljanju končnega razpleta na ameriških predsedniških volitvah ob poročanju v živo izrekel: “Znanega ni nič novega, vendar bodimo optimisti, zakaj ne, morda pa kljub vsemu še vedno zmaga Hillary Clinton.” In s tem stavkom bi Žitnik lahko začel vsako poročanje iz ZDA, kot prodajanje svoje lastne agende.

Pa vendar bi pričakovali, da bi se ob tem izpadu nepristranskosti zadržal vsaj v ostalih prenosih, pa se ni. V tem navijaškem duhu vztraja še naprej. Žitnik, ki še vedno ne more skriti obžalovanja ob Trumpovi zmagi, še vedno navija za Clintonovo, kot da se bodo rezultati vsak hip spremenili. Žitnik, ki je pripravljen v štartni poziciji, da bo prvi poročal o spremembi volilnega rezultata, pa z orošenimi očmi in s smrkavim nosom izgleda, kot da mu je žena pozabila dati robček, in pričakuje, da se mu bo izpolnila še zadnja utopična želja – da bo kongres objavil spremembo volilnega rezultata.

RTV bi se lahko za Žitnikove izpade vsaj opravičil
Gledalci in poslušalci, ki RTV-ju vsak mesec plačujemo prisilni prispevek 12,75 evra, nismo bili vredni niti opravičila. Šele na vprašanje Reporterja so iz ‘nacionalnega medija’ dahnili, da so dopisnika opozorili glede primernosti poročanja in s tem tudi opozorili na ustrezno poročanje v prihodnje. Sedanja izrazito levičarska sestava Programskega sveta RTV pa je zagotovilo, da se o podobnih novinarskih ekscesih na sejah nikakor ne bo razpravljalo, čeprav je med zakonskimi dolžnostmi tega organa tudi obravnavanje pripomb in predlogov gledalcev in poslušalcev ter opredelitev do njih.

Da pa še zdaleč ni konec ‘žitnikovanja’ kaže izjava Žitnika izpred nekaj dni v Odmevih. Komentiral je “Trumpove priprave na prevzem oblasti,” kjer naj bi “20 milijonov Američanov prvič z ObamaCare dobilo priložnost, da so zdravstveno zavarovani.” Izjavil je tudi, da “samo vstop v zobozdravstveno ordinacijo stane 500 ameriških dolarjev,” kar je navadna izmišljotina, če ne celo laž.

Na ameriškem spletnem portalu o zobozdravstvenih storitvah je objavljen cenik, ki naj bi veljal kot smernice. Cene pri nas in v ZDA se resda razlikujejo, kar je odvisno od zobozdravnika in seveda ni rečeno, da je poceni zobozdravnik tudi slab zobozdravnik. Očitno si Žitnik lahko s plačo javnega zavoda privošči le najboljše. Mi smo, po krajši raziskavi ugotovili, da je za belo plombo treba v ZDA plačati 190 dolarjev in to pri kakovostnem zobozdravniku v New Yorku, kjer so cene med najvišjimi. Za malo več kot 500 dolarjev pa lahko dobite zlato lusko. Morda pa si bo Žitnik omislil zlate zobe in po tej ceni posplošuje vse ostale.

S. P. S.