V tem mandatu je skrajno levo stranko Levica doletela doza resničnosti, ki jo bo najbrž pokopala. Najprej so govorili o 30 tisoč novih stanovanjih. Nato o 10 tisoč. Na koncu le še o tri tisoč. Na vladi zdaj ne vedo niti, od kod bodo dobili denar za teh tri tisoč stanovanj. Ideje pa so vsak dan bolj smešne in obupane, vedno pa imajo skupni imenovalec: napad na zasebni žep državljanov. Tako fizičnih oseb kot podjetnikov.
Za gradnjo tri tisoč neprofitnih stanovanj letno bosta vlada in resorni minister Simon Maljevac potrebovala 100 milijonov evrov za vsako leto gradnje, jasno pa je tudi, da je blagajna prazna – tako prazna, da niti obljube zdravnikov, tožilcev in sodnikov ne morejo izpolniti, a hkrati so v imenu prazne blagajne vsem Slovencem s 1. januarjem 2023 zmanjšali plače.
Kako bodo torej aktivisti Levice in njihovi svobodnjaški kolegi prišli do denarja?
Namesto davka na nepremičnine napad na razredne sovražnike
Ko si kladivo, so vsi tvoji problemi videti kot žeblji. Socialisti imajo za vse težave enako rešitev: davčna obremenitev prebivalstva. Tudi tokrat je tako. Po eni strani želijo uvesti nepremičninski davek, za katerega pa ni močne politične volje na levici, saj se leve stranke zavedajo, da je njihov politični bazen poln ljudi, katerih potomci so na skrivnosten način do nepremičnin prišli kmalu po letu 1945, ko so bili prejšnji lastniki “olajšani” za svojo lastninsko pravico.
Ko ne gre z davki na fizične osebe, je za levo politiko naslednja tarča seveda gospodarstvo – krava molznica, ki mora biti tiho, služiti denar in napajati vedno bolj obilno socialno državo, od katere pa imamo Slovenci vedno manj.
Zato se je pojavila ideja, da bi za gradnjo teh stanovanj prispevalo kar gospodarstvo, in sicer tako, da bi podjetja, ki presežejo milijon evrov prihodkov na leto, plačala 10 tisoč evrov novega prispevka.
Levica ne razume razlike med prihodki in dobički
Seveda ekonomski geniji v stranki Levica ne ločijo med milijonom evrov prihodkov in milijonom evrov dobička. Povprečni Slovenec si – podobno kot volivci in politiki Levice – predstavlja, da Spar, Lidl, Mercator in Hofer ob prodaji zmrznjene pice za 1.99 evra zaslužijo vsaj evro, če ne še več. Splošna podoba podjetnikov v javnosti kot pohlepnih kapitalistov, ki si na naš račun grabijo dobičke, je zelo zakoreninjena in malokdo res verjame v resnične podatke. Ti namreč pravijo, da so marže dobičkov izredno tanke, včasih pa podjetja gredo – zaradi močne tuje konkurence – celo v minus, da bi le dobila posel.
Milijon evrov prihodkov torej še zdaleč ne pomeni milijon evrov dobička, kaj šele milijon evrov v žep. Niti 900 tisoč evrov. Prav pogosto se zgodi, da milijon evrov pomeni ravno dovolj za izplačilo plač, včasih pa podjetja z več milijoni prometa pridelujejo izgubo. V svetu posla in financ to ni nič nenavadnega, za politike Levice pa je ta koncept zelo skrivnosten. Kaj se bo zgodilo z manjšimi podjetji, ki imajo zaradi narave dejavnosti ogromno prometa (npr. v trgovinski dejavnosti), a zelo malo ali celo nič profita. Kako bodo lahko takšna podjetja konec leta izplačala 10 tisoče evrov za celjenje problema, ki je nastal zaradi pretirane regulacije (ne pa prostega trga, kot mislijo politiki). Seveda bo takšen davek za marsikatero podjetje pomenil razliko med preživetjem in propadom. Ravno v času, ko so gospodarske razmere na mednarodnih trgih izredno volatilne.
Kaplja v ocean
100 milijonov za izgradnjo neprofitnih najemnih stanovanj (ki bodo seveda obteženi z nahrbtnikom neracionalne porabe in korupcije kot vsak javni projekt od osamosvojitve naprej) je kaplja v ocean, od katerega bo nekaj imelo le kakšnih 500 s politiki dobro povezanih posameznikov, da bodo lahko potem ti z njimi paradirali po časopisih, češ kako dunajski model deluje tudi v Sloveniji. A resnični težavi, zaradi katerih mlade družine živijo pri starih starših, bosta ostali: regulacija in centralizacija.
Ljubljanski župan Zoran Janković bi z Golobovo vlado skupaj napadel oddajo prek AirBNB, a tudi to je zabloda brez prave analize vzrokov in posledic stanovanjske krize. Tudi če tisti, ki oddajajo AirBNB, tega ne morejo več početi, ne bo to pomenilo prav nič za mlade družine. Stanovanja v Ljubljani, ki so jih oddajali turistom, bodo lahko brez težav še vedno oddajali v redni najem za cene, ki so mnogo previsoke za revne in mlade družine. Leva politika namreč – morda tudi namenoma – vedno znova napačno identificira jedro stanovanjske problematike.
Stanovanjska problematika je problematika regulacije
Dejstvo je, da četudi v Levici magično zberejo 100 milijonov evrov (čeprav na račun kolapsa dela gospodarstva), to ne bo magično rešilo stanovanjske problematike. Gradnje luksuznih stanovanj v centru Ljubljane niso težava, kot tudi ne gentrifikacija. Mlade družine nimajo nikakršne potrebe živeti na Čopovi ali Slovenski ulici v centru mesta.
Težava je, da je država s pretirano restriktivno regulacijo skoraj povsem onemogočila gradnjo stanovanjskih hiš za fizične osebe. Slovenci smo kljub komunizmu bili znani po tem, da smo si znali zgraditi svoje hiše – tudi udarniško in z veliko improvizacije. A tega država enostavno ne dovoljuje več.
Kupca parcele najprej izčrpavajo upravni organi sovjetskega stila, saj je potrebno ogromno potrpljenja in denarja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Na drugi strani pa je skoraj vsa država postala zaščitena džungla z imenom Natura 2000. V takem okolju pa bo elita, spečana s politiko, vedno našla pot, kako graditi svoja (luksuzna) stanovanja, navadni ljudje pa bodo prepuščeni na milost in nemilost države – kar je konec koncev v resnici skriti cilj koalicije.
Mitja Iršič