Ko danes govorimo o svetovni gospodarski krizi, se ponavadi najprej spomnimo na 15. september 2008 in zlom takratne četrte največje ameriške banke Lehman Brothers. Če so si v ZDA po kriznih letih 2008 in 2009 dokaj hitro opomogli, je Evropa v krizo zakorakala nekoliko pozneje – Slovenija pa je v primežu ostala ujeta še naslednjih nekaj let. Sicer je med vodilnimi svetovnimi ekonomisti nekako obveljalo prepričanje, da je izvirni greh krize ameriški nepremičninski mehurček iz leta 2006, toda za začetek krize se šteje 9. avgust 2007. Glavna tema je bila tistega dne francoska banka BNP Paribas, ki je bila prisiljena v zaprtje dveh svojih “hedge” skladov, saj sta bila dejansko brez vrednosti. V nekaterih nemških posojilnicah druge stopnje so se pojavile podobne težave, kriza francosko-nemških bank pa je vodila v eskalacijo stroškov kreditov za vse banke in ustvarila paniko na finančnih trgih ter neposredno vplivala na sosledje dogodkov, ki so se nato zgodili v letu 2008. Poleg zloma banke Lehman Brothers smo doživeli tudi krizo škotske Kraljeve banke in britanske hipotekarne banke Northern Rock. Slovenijo je v krizo potegnilo kot majhno barčico v razburkano morje, ki je bila zaradi svojega izrazito izvozno usmerjenega gospodarstva na vihar popolnoma nepripravljena.
Spomine na začetek svetovne gospodarske krize smo obudili skupaj z nekdanjim gospodarskim ministrom dr. Matejem Lahovnikom, ki je za Novo24TV povedal, da je razloge za zadnjo krizo treba iskati predvsem v zelo slabi regulaciji finančnega sektorja na globalni ravni, ki je omogočil razcvet “casino kapitalizma”. Pomanjkljiva regulacija je namreč omogočila finančnim institucijam nenadzorovano trgovanje z izvedenimi finančnimi inštrumenti, pri čemer se je kasneje izkazalo, da je šlo za trgovanje z “gnilimi jabolki”.
“Za nazaj je lahko biti general, treba pa je vedeti, da če bi bilo mogoče čas, razsežnost in dinamiko svetovnih ekonomskih kriz tako enostavno vnaprej napovedovati, potem kriz po teoriji racionalnih pričakovanj sploh ne bi bilo,” meni Matej Lahovnik, sicer profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Slovenija je izrazito izvozno usmerjena ekonomija
Slovenija je kot majhna odprta izvozno usmerjena ekonomija, ki preko 70 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) izvozi, po besedah Lahovnika krizo bistveno bolj občutila kot države, ki so manj odvisne od izvoza. “Krizo so v EU poglobile tudi velike institucionalne razlike med posameznimi državami in navsezadnje tudi dejstvo, da imajo članice evroobmočja sicer enotno monetarno politiko, pa hkrati tudi povsem različne fiskalne politike, kar je krizo tudi dodatno spodbudilo oziroma dodatno poglabljalo,” nam je povedal.
Slovenija je kot majhna odprta izvozno usmerjena ekonomija, ki preko 70 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) izvozi, po besedah Lahovnika krizo bistveno bolj občutila kot države, ki so manj odvisne od izvoza. “Krizo so v EU poglobile tudi velike institucionalne razlike med posameznimi državami in navsezadnje tudi dejstvo, da imajo članice evroobmočja sicer enotno monetarno politiko, pa hkrati tudi povsem različne fiskalne politike, kar je krizo tudi dodatno spodbudilo oziroma dodatno poglabljalo,” nam je povedal.
Kar nekaj časa pa je bilo treba, da je na ravni EU dozorelo spoznanje, da znotraj istega valutnega območja ne moremo imeti povsem različnih fiskalnih politik, ne da bi bil evro nestabilen. Lahovnik sicer odgovore za slabo pripravljenost slovenskega gospodarstva na zadnjo svetovno krizo išče v moderni institucionalni teoriji. V obdobju pred zadnjo krizo se je vrednost kreditov nefinančnim institucijam podvojila. Po besedah našega sogovornika je bila to tudi posledica procesa nominalne konvergence oziroma padajočih obrestnih mer kot posledica uvedbe evra.
Povezave med banksterji in levimi upravami podjetij – letno odteklo tudi do 500 milijonov evrov
V preteklosti smo že pisali, da je največja težava Slovenije še danes večmilijardna bančna luknja. Sestavlja jo vsaj 16 povezanih konglomeratov, ki so večinoma v lasti članov zloglasnega Foruma 21. Po grobih ocenah se je iz državnih bank in podjetij prelilo v okrilje tranzicijske levice med 200 in 500 milijoni evrov na leto.
V preteklosti smo že pisali, da je največja težava Slovenije še danes večmilijardna bančna luknja. Sestavlja jo vsaj 16 povezanih konglomeratov, ki so večinoma v lasti članov zloglasnega Foruma 21. Po grobih ocenah se je iz državnih bank in podjetij prelilo v okrilje tranzicijske levice med 200 in 500 milijoni evrov na leto.
Lahovnik opozarja, da so v celi vrsti srednjih in velikih podjetij v Sloveniji uprave v obdobju pred gospodarsko krizo velik del prostih denarnih tokov, namesto za razvojne projekte, namenile konsolidaciji lastniške strukture oziroma managerskim odkupom. Maksimirale so lastne koristi na škodo interesov podjetja. Banke so velikodušno financirale nakupe delnic celo s kratkoročnimi krediti, kar je v nasprotju s temeljnim finančnim pravilom.
“Ocenjujem, da se to ne bi dogajalo, če ne bi obstajale določene povezave med bankirji in upravami podjetij, saj so kratkoročne kredite zavarovali z delnicami prevzetih podjetij, kar je samo po sebi absurdno. Slednje je imelo dve bistveni slabosti, s katerimi se je soočilo gospodarstvo. Prvič, podjetja so se izčrpavala z namenom servisiranja teh kreditov. V nekaterih panogah, kot je gradbena, so zaradi tega propadla skoraj vsa največja podjetja. Drugič, zadolževanje ni bilo izvedeno zaradi tržno-tehnološkega prestrukturiranja, ki bi omogočilo lažje soočanje s svetovno gospodarsko krizo, ampak zaradi tega, da bi managerji lastniško prevzeli podjetja,” je še povedal nekdanji gospodarski minister, ki je deloval v času Pahorjeve vlade, ki je v krizi sicer popolnoma zatajila, kar je bil tudi eden ključnih razlogov za njen potop leta 2011.
Neučinkovit pravosodni sistem še vedno slovenska rak rana
Največjo težavo pa Matej Lahovnik vendarle vidi v neučinkovitosti pravosodnega sistema in skorajda zanemarljiva verjetnost, da bodo managerji za uporabo teh spornih in nezakonitih poslovnih praksa pravnomočno obsojeni, sta bila ključna vzroka za to, da je bila Slovenija med državami, ki so krizo najmočneje občutile. Plačilna nedisciplina in druge sporne, tudi koruptivne prakse, so v Sloveniji v tranzicijskem obdobju postale ustaljen način poslovanja zato, ker razrešitev gospodarskega spora na sodišču do pravnomočne odločbe traja vsaj štiri leta oziroma štirikrat dlje kot denimo v Nemčiji. Pogosto pa sploh ne pride do epiloga.
Največjo težavo pa Matej Lahovnik vendarle vidi v neučinkovitosti pravosodnega sistema in skorajda zanemarljiva verjetnost, da bodo managerji za uporabo teh spornih in nezakonitih poslovnih praksa pravnomočno obsojeni, sta bila ključna vzroka za to, da je bila Slovenija med državami, ki so krizo najmočneje občutile. Plačilna nedisciplina in druge sporne, tudi koruptivne prakse, so v Sloveniji v tranzicijskem obdobju postale ustaljen način poslovanja zato, ker razrešitev gospodarskega spora na sodišču do pravnomočne odločbe traja vsaj štiri leta oziroma štirikrat dlje kot denimo v Nemčiji. Pogosto pa sploh ne pride do epiloga.
“Moderna institucionalna ekonomska šola predpostavlja, da je ustrezna institucionalna struktura v določeni družbi ključna za normalno delovanje tržnih mehanizmov. Drugače povedano, za uspešen razvoj države je ključna učinkovitost institucij, in sicer tako formalnih (zakoni, pravila, pravosodje, regulatorji …) kot neformalnih (norme obnašanja, etična pravila, navade …). Prav na tem področju pa je Slovenija bila in je še zelo šibka v primerjavi z razvitimi evropskimi državami,” dodaja Lahovnik.
Danes ni nič drugače: Odlaša se s prodajo NLB, bankomatom slovenske levice
A zdi se, da se Slovenija iz zadnje velike krize ni naučila praktično ničesar. Še najlepši primer tega je velik odpor levice proti prodaji NLB, saj jo del tranzicijske elite še vedno vidi kot ključni bankomat za financiranje svojih nepreglednih poslov. “Očitno nekateri ocenjujejo, da je od zadnje krize minilo že toliko časa, da so ljudje pozabili, kaj je bil pravi vzrok zanjo oziroma zakaj je bila ta v Sloveniji tako velika. Kakor, da bi bila bančna luknja naravni pojav in kakor, da denar ne bi nekje končal,” je še povedal Lahkovnik.
A zdi se, da se Slovenija iz zadnje velike krize ni naučila praktično ničesar. Še najlepši primer tega je velik odpor levice proti prodaji NLB, saj jo del tranzicijske elite še vedno vidi kot ključni bankomat za financiranje svojih nepreglednih poslov. “Očitno nekateri ocenjujejo, da je od zadnje krize minilo že toliko časa, da so ljudje pozabili, kaj je bil pravi vzrok zanjo oziroma zakaj je bila ta v Sloveniji tako velika. Kakor, da bi bila bančna luknja naravni pojav in kakor, da denar ne bi nekje končal,” je še povedal Lahkovnik.
Če bi torej upoštevali načelo “follow the money” in sledili poti »izgubljenega« denarja v bančni luknji, bi z veliko gotovostjo prišli tudi do pravega odgovora, zakaj je bila gospodarska kriza v Sloveniji tako huda, kam je denar odtekal in kdo je imel od tega največ koristi.
L. S.