31. maja 1988 so pripadniki slovenske tajne politične policije aretirali takratnega kandidata za predsednika mladinske politične organizacije ZSMS in komentatorja tednika Mladine Janeza Janšo in ga izročili Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). Ta aretacija naj bi po načrtih slovenske partije in JLA utišala in prestrašila kritike komunističnega režima v Sloveniji. Toda partija in JLA sta se ušteli, saj je bila aretacija v resnici začetek afere JBTZ, ki je zanetila slovensko pomlad.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila Slovenija še vedno del komunistične Jugoslavije, ki je zaradi zgrešene socialistične ekonomske politike drsela v vse hujšo gospodarsko krizo. Zlasti v Sloveniji, ki je morala plačevati levji delež denarja, potrebnega za obstoj Jugoslavije, so bila vse močnejša gibanja in pobude, ki so zahtevala demokracijo in slovensko suverenost. Sodelavci Nove revije so tako februarja 1987 izdali zdaj že legendarno 57. številko, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. To je bil programski temelj osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije.
Jugogenerali z vojsko nad Slovence
Te osamosvojitvene težnje so šle zlasti v nos JLA, ki se je imela za glavnega poroka obstoja Jugoslavije. Januarja 1988 so jugogenerali izdali zaupno povelje številka 5044-3, ki je določalo ukrepe v primeru prodemokratičnih množičnih demonstracij v Sloveniji. Prav ta dokument, ki ga je zastavnik JLA Ivan Borštner izročil novinarjem Mladine, je bil povod za aretacijo Janše in novinarja Davida Tasiča.
Janša, ki je zagovarjal demokratizacijo Slovenije, je bil trn v peti tako slovenski partiji – saj je ravno tedaj kandidiral za predsednika mladinske organizacije ZSMS – kot tudi JLA, saj je s svojimi zamislimi o spremembah obrambne politike že nekaj let ogrožal njene privilegije. Slovenska Udba (uradno ime: Služba državne varnosti) je tako 31. maja aretirala Janšo, pozneje tudi Tasiča ter ju izročila JLA. Ta je že prej aretirala tudi zastavnika Borštnerja. Novinar in urednik Mladine Franci Zavrl se je aretaciji izognil tako, da je “pobegnil” v psihiatrično kliniko na Poljanskem nasipu. V času sojenja se je Zavrl edini od četverice JBTZ (kratica priimkov Janša, Borštner, Tasič in Zavrl) branil s prostosti.
Preberite še:
Novica o aretacijah je dvignila na noge slovensko javnost. Pod vodstvom Igorja Bavčarja je bil oblikovan Odbor za varstvo človekovih pravic Janeza Janše, ki se je potem, ko se je izvedelo, da so aretirali tudi Tasiča in Borštnerja, preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Odbor je v nekaj tednih postal množično civilnodružbeno gibanje. 21. junija je na Kongresnem trgu organiziral množični protest proti aretacijam, ki se ga je udeležilo 30 tisoč ljudi. To je bil začetek slovenske pomladi.
Oficir JLA grozil z iztrebljanjem Slovencev
Ta shod je prestrašil tako slovensko partijo, ki je videla, da imajo aretirani veliko podporo v javnosti, kot tudi JLA. Polkovnik KOS-a (protiobveščevalne službe JLA) Aleksandar Vasiljević, ki je zasliševal obtožene v procesu, je 21. junija pod vtisom množice, zbrane na Kongresnem trgu, besnel: “Pa šta, i ako se svi Slovenci pobunite, a mi vas poubijemo, neće biti neke velike štete za Jugoslavijo. Biće nas osam procenata manje ali bićemo jači.” (sl. “Pa kaj, četudi se vsi Slovenci uprete in vas mi vse pobijemo, ne bo neke velike škode za Jugoslavijo. Osem odstotkov nas bo manj, a bomo močnejši”; vir: Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič: 25 let pozneje).
Sojenje proti četverici se je pred ljubljanskim vojaškim sodiščem na Roški začelo 18. julija. Sojenje, ki je bilo zaprto pred javnostjo in je potekalo v srbohrvaškem jeziku, je trajalo do 27. julija. Vojaško sodišče, pred katerim so se v času sojenja vsak dan zbirale množice protestnikov, je Borštnerju na koncu prisodilo štiri leta zaporne kazni, Janši in Zavrlu 18 mesecev, Tasiču pa 5 mesecev. Čeprav je slovenska javnost pričakovala, da slovenska komunistična oblast, ki ji je načeloval Milan Kučan, četverice ne bo poslala v zapor, se je to vseeno zgodilo. Kot protest zaradi druge aretacije Janše maja 1989, ko ga je policija odpeljala v zapor na prestajanje kazni, je bil 8. maja shod na Kongresnem trgu, na katerem so prebrali znamenito Majniško deklaracijo, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda. Na drugi strani so Kučanovi komunisti še vedno prisegali na Jugoslavijo in samoupravni socializem.
Kljub temu da se Bavčarjevemu Odboru ni uspelo iz civilnodružbenega gibanja oblikovati v močno stranko, ki bi ogrozila monopol komunistične partije, je politična, narodna in družbena energija, ki je izbruhnila z začetkom slovenske pomladi, pripeljala do ustanovitve novih političnih strank. Te so se organizirale v koalicijo Demos in aprila 1990 zmagale na volitvah. Kot v času procesa proti četverici je tudi pri razoroževanju slovenske Teritorialne obrambe (TO) maja 1990 prišlo do sodelovanja med slovenskimi partijskimi strukturami in JLA. Dolgoletna bojazen Slovencev, da bo skušala jugovojska z nasiljem zatreti slovenske želje po samostojnosti, se je uresničila junija 1991, ko je JLA napadla novonastalo slovensko državo. Toda izid spopada ni bil takšen, kot so pričakovali jugogenerali – slovenske sile so namreč ubranile samostojno Slovenijo.
Aleš Žužek, Žiga Korsika