Pišem z upanjem, a verjetno zaman, ker smo v Sloveniji zaradi komunistične revolucije še vedno razklani, glede resnice o dogajanjih pred, med in po 2. svetovni vojni. Upam in želim si, da bi bili zaradi naših otrok sposobni brez fige v žepu seči v roke in drug drugemu izreči besedo “oprosti”. S tem bi prenehali graditi svoj politični kredo na preteklosti! Po 34. letih t. i. demokracije v Sloveniji je jasno, da brez opravičila ne bomo zaključili državljanske vojne z revolucijo, kar nas ovira pri našem razvoju!
Zavedati se moramo, da so bili sodni procesi po vojni prvorazredni politični akti, kjer je imel zmagovalec v rokah pravico močnejšega! Če bi po vojni šlo za sodni postopek, ki bi temeljil na načelu objektivnosti in ugotavljanju resnice, se danes ne bi zapletali s preteklostjo! A revolucionarji o tem niso razmišljali. Nasprotno! Svoje politične nasprotnike so okrivili, da so oni začeli državljansko vojno, da so se pri tem oprli na pomoč tujih zavojevalcev, in s tem izgubili vse pravice kdaj koli govoriti v imenu ljudstva!
Vse to je veljalo do leta 1990 in še sedaj politiki zaradi svojih političnih koristi kljub dokumentom niso sposobni sprejeti resnice. Raje govore o potvarjanju zgodovine in resnica ostaja le “njihova”!
Leta 1990 smo Slovenke in Slovenci na plebiscitu jasno povedali, da zahtevamo in želimo demokracijo in samostojno Slovenijo! Pred tem in tudi po tem slovenski politiki, nasledniki starih partijskih struktur, nad tem niso bili navdušeni! S stisnjenimi zobmi so »sodelovali« v pripravah na plebiscit. Tudi takoj po plebiscitu so ponovno začeli spotikati Demos v pripravah na samostojnost! (Treba je pogledati diskusije v tedanji Skupščini RS). Verjetno ne zapišem nič novega, če zapišem, kasneje izgovorjene znane besede bivšega predsednika države g. Kučana, da samostojna Slovenija ni bila njegova intimna opcija!
Lahko si mislim, da je v tistem času, kot dolgoletni funkcionar komunistične partije, vedel za razmišljanja, koncepte in ozadja JLA, prežete z idejami komunizma in ob tem tudi fizičnega uničevanja političnih nasprotnikov (kar sem sam v 70. letih prejšnjega stoletja poslušal v šoli za rezervne oficirje v Beogradu). Lahko si mislim, da je to okrutnost in zahtevo po ohranitvi totalitarnega režima in vlogo JLA v vseh delih bivše Jugoslavije, kjer je bil vsaj del prebivalstva srbske narodnosti, poznal in predvideval. Če je temu tako, mu seveda ne more biti opravičilo, ker tega ni povedal na glas! In za Milana Kučana v tistem času, ob drugačnem mnenju Slovenk in Slovencev, ko je šlo za samostojno Slovenijo, to ni bila njegova opcija!? (Udeležba na plebiscitu je bila 93-odstotna, 95,71 odstotka volivcev je glasovalo ZA, kar je bilo tedaj 88,5 odstotka vseh tedanjih volivcev.) Tudi tedaj so mediji s pomočjo diskreditacij dr. Jožeta Pučnika (razglašali so ga za revanšista) uspeli z namero ohranitve vladanja starih političnih struktur.
In kaj Kučan razmišlja sedaj?
Vzel sem si čas in poslušal intervju Milana Kučana z Marcelom Štefaničem. Že v naprej mi je bilo jasno, kakšna bodo vprašanja razgledanega filmofila in navdihujočega privrženca komunistične revolucije in njenih posledic Milanu Kučanu. Z zanimanjem sem sledil odgovorom. Že takoj na začetku, ob vprašanju v zvezi z intervjujem Boruta Pahorja z Jožetom Možino in njegovim pogledom na dogodke v Gazi, je Kučan zatrdil, da Pahor meni, da ne gre za genocid. Naj si Kučan in tudi vsi, ki nam je kaj za Slovenijo, ponovno ogledajo intervju Pahorja! Moral bi citirati Boruta Pahorja, ne pa svojo interpretacijo izjave Pahorja. Ob tem je dodal, da je to njegovo mnenje, ki ga lahko ima, izjave drugega pa ne sme spreminjati po svoji presoji! Pahor je obsodil dogajanja v Gazi in ob tem omenil, da poteka sodni postopek, ki ugotavlja, ali gre za vojne zločine, dodal, da verjetno gre, in nadaljeval, ali gre za zločine zoper človečnost, da morda, glede izjave o genocidu pa je menil, da sam ne bi šel tako daleč kot predsednica RS. Tako Pahor! Torej, po mnenju Kučana naj bi Pahor zatrdil, da se v Gazi ne dogaja genocid, ki je za Kučana civilizacijsko, etično, politično, pravno vprašanje.
Zadržimo se na njegovem moraliziranju o civilizacijskem, etičnem, pravnem in političnem vprašanju! Ali je Kučan kdaj pred letom 1990 govoril o medvojnih likvidacijah neoboroženih političnih nasprotnikov, povojnih pobojih, dachavskih procesih, zaplembah premoženja in izganjanju ljudi? Bil je na najvišjih funkcijah bivšega režima! Verjetno bi kot pokončen, etičen, načelen politik, za kakršnega se izdaja sedaj, o tem vendarle kdaj spregovoril. Pa ni! Zakaj? Verjetno je računal, da komunisti s svojim načinom dela, če ne drugače, pa s terorjem, nikoli ne bodo izgubili oblasti! Spomnimo se besed Staneta Dolanca, citiram: “Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.” (Izjava 9. septembra 1972 v Splitu)
Sedaj je v intervjuju s Štefančičem na trditev novinarja, da se pri nas sedaj ob dogodkih v Gazi izpostavlja vprašanje pokopa po vojni pobitih, kar desnica označuje kot genocid, nekako jecljaje odgovoril, citiram: “Ne, jaz mislim, da je bil zločin, o čemer se je uradna politika, slovenska država, kako bi rekel, izpovedala, mislim, da je to pravi izraz, tudi obsodila.”
Zato, ker je politični razkol za njega še vedno orodje za vladanje. Slovenkam in Slovencem, starim in mladim, se slabo piše, če ne bomo prenehali s tako politiko. Nacionalna RTV hiša se je povsem podredila tem težnjam. Ob tem pa se nam v Sloveniji dogaja še nekaj drugega, kar nas bi moralo skrbeti, in o tem gospod Kučan, ki ima “veliko skrb za Slovenke in Slovence”, ne pove ničesar. V nasprotju z Dolancem, ki je pred leti izjavil: “Mi zelo dobro poznamo eno od osrednjih parol iredente Kupuj zemljo in rojevaj.” Ali nas to na kaj spominja in opominja?
prim. Janez Remškar, dr. med.