Pred tremi desetletji je bila nova neodvisna država Ukrajina za kratek čas tretja največja jedrska sila na svetu. Moskva je namreč po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 pustila na ukrajinskih tleh na tisoče kosov jedrskega orožja. Toda v letih, ki so sledila, se je Ukrajina odločila za popolno denuklearizacijo. V zameno bi ZDA, Združeno kraljestvo in Rusija zagotovile varnost Ukrajine v sporazumu iz leta 1994, znanem kot memorandum iz Budimpešte. Kot je dr. Ernest Petrič že pred enim letom opozoril, pomeni ruski napad na Ukrajino tudi kršenje Budimpeštanskega memoranduma – a medtem ko Rusija ne spoštuje niti podpisanih zavez, po drugi strani kot opravičilo svojega napada poudarja obljube, ki so bile dane ustno in v povsem drugačnih okoliščinah. Ob tem se je upravičeno vprašati, v kakšni meri bi se držali zavez v okviru mirovne pogodbe.
Kremelj je trdil, da je Zahod prelomil obljubo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, da ne bo širil Nata, to trditev je celo uporabil za opravičevanje groženj z invazijo na Ukrajino. Ena od doslednih zahtev Rusije je bila, da se Severnoatlantska zaveza preneha širiti na vzhod in se zaveže, da Kijeva nikoli ne bo vključila v varnostno zavezništvo. Toda Nato že dolgo vztraja, da ima politiko odprtih vrat za vsako državo, ki izpolnjuje njegova merila za članstvo. Združene države in Nato so v pisnem odgovoru Kremlju, ki ga je pred dobrim letom dal ameriški veleposlanik v Rusiji, zavrnili varnostne zahteve Moskve kot neutemeljene.
Medtem ko trenutno nasprotje med Rusijo in Zahodom temelji na številnih zamerah, je pripoved o izdaji Zahoda že desetletja vidna v retoriki Moskve. V govoru na münchenski varnostni konferenci leta 2007 je Vladimir Putin zahodne sile obtožil, da so s precejšnjo širitvijo Nata – predvsem s pridružitvijo baltskih držav zavezništvu leta 2004 – prekršile slovesno obljubo in vprašal: “Kaj se je zgodilo z zagotovili, ki so jih dali naši zahodni partnerji po razpadu Varšavskega pakta?” Nato se od padca Sovjetske zveze ni nehal širiti, s 17 držav leta 1990 se je povečal na današnjih 30, od katerih jih je bilo več nekoč del Varšavskega pakta pod vodstvom Sovjetske zveze.
O izdaji ne moremo govoriti
Da bi razumeli ruske trditve o izdaji, je treba pregledati zagotovila, ki jih je takratni ameriški državni sekretar James A. Baker dal nekdanjemu sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu na srečanju 9. februarja 1990. V razpravi o statusu ponovno združene Nemčije sta se moža strinjala, da Nato ne bo segal prek ozemlja Vzhodne Nemčije, obljubo je ponovil generalni sekretar Nata v govoru 17. maja istega leta v Bruslju. Rusija in Zahod sta nato septembra končno sklenila sporazum, ki bi Natu omogočil namestitev svojih enot onkraj železne zavese. Vendar se je dogovor nanašal le na ponovno združeno Nemčijo, nadaljnja širitev proti vzhodu pa je bila takrat nepredstavljiva. “Sovjetska zveza je še vedno obstajala in države Vzhodne Evrope so bile še vedno del sovjetskih struktur – kot je Varšavski pakt – ki je bil uradno razpuščen šele julija 1991,” je dejala Amélie Zima, doktorica politologije na Tukididovem centru (Panthéon-Assas) v Parizu. “Ne moremo govoriti o izdaji, saj se je zgodila veriga dogodkov, ki bi preuredila varnostno konfiguracijo v Evropi.” Skratka, v času, ko so zahodnjaki ponujali “garancije”, o katerih je govoril Vladimir Putin, nihče ni mogel predvideti razpada ZSSR in zgodovinskih preobratov, ki so sledili.
Rusi so sami povečali možnost priključitve Ukrajine k zvezi Nato
Vprašanje širitve Nata že vrsto let spodbuja napetosti med ZDA in njihovimi zavezniki na eni ter Rusijo na drugi strani. Avgusta 2008 so ambicije Gruzije glede Nata in EU spodbudile Moskvo, da je podprla proruske separatiste v gruzijskih samooklicanih avtonomnih republikah Južni Osetiji in Abhaziji. Rusija z velikim sumom gleda tudi na protiraketni ščit zavezništva – vzpostavljen leta 2016 v Romuniji, članici Nata. Podobna Natova baza obstaja na Poljskem. Soočene s temi ruskimi skrbmi zahodne vlade dosledno poudarjajo obrambno naravo zveze Nato. “Rusi težko sprejemajo širitev Nata, pozabljajo pa, da so leta 1997 podpisali dokument z imenom Ustanovna listina Nato-Rusija, s katerim so postali partnerji in se zavezali k zagotavljanju miru in varnosti v evroatlantskem prostoru ter ozemeljsko celovitost vseh držav članic,” je opozorila Zima. Moskva je pred enim letom oživila svojo retoriko v kontekstu ukrajinske krize, tako da je morebitno prihodnje članstvo Kijeva v Natu spremenila v novo rdečo črto, ki je ne sme prestopiti. Eno od glavnih pravil zavezništva je, da morajo države članice rešiti vsa svoja mejna vprašanja, da ne bi v organizacijo vključile novega kriznega dejavnika. Zaradi nadaljevanja konflikta z Rusijo glede Krima je bilo po mnenju mnogih pred enim letom malo verjetno, da bi se Ukrajina lahko po hitrem postopku pridružila Natu – danes je ta možnost, ironično, veliko bolj verjetna.
Sara Kovač