“Mar smo že tako daleč, da v lastni hiši ne bomo smeli stvari imenovati s pravim imenom? Da bomo molče opazovali brutalno balkanizacijo in kriminalizacijo ne le Ljubljane, ampak Slovenije? Da bomo kmalu tujci v svoji domovini, brezpravna manjšina, raja, ki sme delati in plačevati davke, iz katerih vse politične opcije po vrsti mastno plačujejo zakajene brezdelneže? Da bo našo kulturo, pa naj bo po mnenju gospe profesorice in njenih adeptov še tako alpsko zagovedna, primitivno ruralna in nazadnjaška, kot trdijo “napredni” mladi slovenski “umetniki”, zamenjala kultura metanja krožnikov in kozarcev v steno ali ob tla, jokavega hopa-cupanja, monotone muzike, pijanskega junačenja in sočnega preklinjanja? Da bomo tiho in mirno gledali, kako kriminalci iz narko kartela kričijo, da je Ljubljana “njihovo mesto”? Ne, spoštovana gospa Slapšak, ne bomo tiho!” je v svojem tokratnem zapisu na Kud Kdo jasen slovenski literat, ki se je odzval na zaničljive zapise tovarišice Svetlane Slapšak, ki Slovence rada zmerja s ksenofobi, obenem pa jih ksenofobno zaničuje. Gre za osebo, ki je že v 80. letih zaslovela kot tatica na Beograjski univerzi in posledično izgubila pozicijo na katedri.
“Kdo je Svetlana Slapšak, sivolasa gospa z videzom dobrodušne babice, ki pred kaminom čoha svojo muco? Saj se ne bi ukvarjal z njo, če se ona ne bi z menoj, kar je storila v spisu, objavljenem v spletnem glasilu CK DSP, imenovanem Vrabec anarhist, z naslovom, ukradenim pri Ivanu Cankarju. To glasilo obilno financira Ministrstvo za kulturo, v zahvalo pa nekateri člani CK DSP z drugimi “delavci v kulturi” občasno svinjajo in kravalizirajo pred sedežem tega ministrstva. In objavljajo pamflete takih umov, kot je gospa Slapšak, “ je uvodoma zapisal slovenski literat in literarni zgodovinar Denis Poniž. V nadaljevanju ob tem pojasnjuje, da je Slapšakova na omenjeni spletni strani, v svojem pamfletu, o njem odkrila mnoge zastrašujoče stvari, predvsem pa ga je zmerjala s ksenofobom. “Gospa se očitno spozna na ksenofobijo, čeprav je sama brezdomovinka, deželo, v kateri mirno in udobno biva že mnogo let, pa razglaša za leglo vsega grdega, od prej omenjene ksenofobije do nacionalizma in še česa hujšega. Gospa, ki se čuti ves čas ogrožena od “strašnih” Slovencev, mirno objavlja svoje pisarije, največ v štajerskem lokalnem glasilu, a tudi, kot v mojem primeru, v omenjenem spletnem glasilu CK DSP, ” poroča Kud Kdo.
Slapšakova se je Poniža sicer lotila zato, ker ne prenese resnice o balkaniziranju nekoč srednjeevropske Ljubljane, še manj pa ne prenese dejstva, da nekdo o tem spregovori jasno in odkrito, brez ovinkarjenja. Vendar Poniž nikjer ne navaja, da sovraži kakšne konkretne narode, ker jih ne. “V mojem Rekviemu za Ljubljano nisem omenil nobenega naroda, pa ne zato ker bi bil zvit, kot mi, med drugim, podtika gospa Slapšakova, ampak zato, ker sem se osredinil na nekaj kar sam imenujem »balkanoidnost«, balkanska mentaliteta in kar Slovence davi vse od leta 1918 naprej; 1991 smo za kratek čas naivno mislili, da so za zmeraj poruvane korenine te balkanoidnosti, pa smo kmalu spoznali, da je iz dneva v dan slabše. Balkanoidnost ni stvar tega ali onega naroda, je mentaliteta in obnašanje, spodbujeno s to mentaliteto.” Kot v nadaljevanju še navaja priznani slovenski literat se je balkanoidnosti dodobra naužil v JLA, zlasti s strani “oficirskega življa”. O tem je že napisal nekaj živih spominov: “brkati, zaripli, po česnu in slabem žganju smrdeči “družeti oficiri” nas psujejo, nam preklinjajo vse od mater do hišnih številk. Nas mučijo psihično in fizično, tudi svoje rojake, če le-ti pokažejo, da jim je tak način zoprn, balkanoidnost se ne ustavlja pred ničemer, tudi tista, ki jo zagovarja profesorica Slapšak.”
“Dodajam: toliko in tako koncentriranega primitivizma nisem pričakoval niti v sanjah, čeprav sem, s ksenofobnimi nameni, veliko hodil po drugih delih propadle države, sklenil mnoga prijateljstva, ki so po letu 1991 po večini zamrla, saj so moje prijatelje literate in znanstvenike ali pregnali v tujino, ali so od žalosti umrli, nekatere so tudi prisilili v molk,” še dodaja Poniž in pravi, da je ksenofobno prevajal književnost, pisal o literarnovednih knjigah, še zlasti tistih avtorjev, ki jih oblasti niso cenile ali jih celo preganjale, objavljal informacije o teh avtorjih in njihovih delih v slovenski periodiki ter pisal za tisk iz drugih delov nekdanje skupne države. Tudi doktoriral je v Novem Sadu in z mnogimi profesorji iz nekdanje skupne države sklenil tesna prijateljstva, slednja pa je zgradil celo na Matici srpski, rezultat česar je knjiga o slovenskem eseju, ki je bila izdana pri njihovi založbi. Obenem je bil posrednik tudi pri drugih primerih kulturnega povezovanja, še zlasti, ko je nekaterim kolegom iz skupne države omogočil, da so magistrirali oziroma doktorirali na Ljubljanski univerzi.
Poniž o profesoričinem zaničevanju slovenstva: “Vse bi lahko opisali tudi kot koncentrat zagrenjenega sovraštva in mentalne neizpolnjenosti.”
“Vse sama ksenofobna dejanja, kajneda spoštovana gospa profesorica na znameniti univerzi iz Knafljevega prehoda, kjer sem pomagal pri doktoratih dveh vaših »gojencev«, vse brezplačno, pa se mi niti zahvaliti niste znali, verjetno v dobri maniri balkanske folklore, ki jo obvladate bolj, kot kar koli drugega. Pa se ne mislim več ukvarjati s tem, kaj pisari o meni sivolasa nesrečna gospa, kar bom še dodal v ta spis bodo dejstva o njenih zlobnih, iz trte izvitih in podlih insinuacijah. Kajti v tej raboti je gospa, kolikor sem imel priložnosti prebirati njene sramotilne spise na račun določenih Slovencev in slovenstva nasploh, zares izvedena in treba ji je čestitati za njene miselne bravure, pervertirane zaključke in žuganja,” Poniž še dodaja zgroženo, ko razkriva resnično nrav “strpne” profesorice Slapšakove, ko obenem še ugotavlja, da so njeni sramotilni spisi tako “prazni in ničevi”, da o njih ni vredno izgubljati besed, njihov intelektualni nivo pa je na nivoju stalinistične in nacistične propagande. “Vse bi lahko opisali tudi kot koncentrat zagrenjenega sovraštva in mentalne neizpolnjenosti. V spominu pa ostajajo ti spisi predvsem zaradi uborne in slovnično majave slovenščine, ki je v red ne morejo (ne znajo, nočejo?) spraviti niti lektorski popravki.”
“Da je gospa nevešča slovenščine, se lahko prepriča vsakdo, ki jo je lahko poslušal v živo, recimo na znamenitih petkovih “protestih”; pa bi se je lahko v vseh teh letih naučila, če ne bi bila prepričana, da Herrenvolku ni potrebno znati jezika podalpskih zagamanih ruralcev, za kar so nas imeli že tisti zapiti in zafrustrirani “družeti oficiri”, ki so nam (mi) vladali eno leto. Zdaj pa k stvari: da sem lahko kritičen do balkanoidnih sprememb, ki uničujejo moje rodno mesto, mi dovoljuje kritičnost do mojih lastnih sonarodnjakov in njihovih dejanj. Če bi gospa profesorica Slapšakova poznala moje eseje, zbrane v kar nekaj knjigah, kjer sem kritično analitičen do ravnanj tistih, ki nam, ne glede na svetovnonazorsko nagnjenost sem ali tja, krojijo usodo zadnjih trideset let, od politikov in tajkunov, do lažnih kulturnikov in kruhoborskih akademikov, verjetno ne bi pisala takšnih neumnosti.” V nadaljevanju pa Poniž zgroženo še ugotavlja, da mu gospa Slapšakova zaradi svoje ignorantske nevednosti celo podtika, da je plačanec desnice, kar po njenem dokazuje to, da je nek medij, ki ni ravno “krvavordeč” povzel njegov nedavni zapis, čeprav gre za posledico dejstva, da je na spletu načeloma vse prosto dostopno, če ni zaklenjeno in se lahko kopira.
“Bomo molče opazovali brutalno balkanizacijo in kriminalizacijo ne le Ljubljane, ampak Slovenije?”
Poniž svoj zapis zaključuje, da mu je nedavno neznanec čestital za njegov zapis Rekviem za Ljubljano, s katerim se mnogi tudi strinjajo ter da občuduje njegov pogum, ob čemer je književnik zgroženo pristavil: “kakšen pogum, zaboga? Mar smo že tako daleč, da v lastni hiši ne bomo smeli stvari imenovati s pravim imenom? Da bomo molče opazovali brutalno balkanizacijo in kriminalizacijo ne le Ljubljane, ampak Slovenije? Da bomo kmalu tujci v svoji domovini, brezpravna manjšina, raja, ki sme delati in plačevati davke, iz katerih vse politične opcije po vrsti mastno plačujejo zakajene brezdelneže? Da bo našo kulturo, pa naj bo po mnenju gospe profesorice in njenih adeptov še tako alpsko zagovedna, primitivno ruralna in nazadnjaška, kot trdijo “napredni” mladi slovenski “umetniki”, zamenjala kultura metanja krožnikov in kozarcev v steno ali ob tla, jokavega hopa-cupanja, monotone muzike, pijanskega junačenja in sočnega preklinjanja? Da bomo tiho in mirno gledali, kako kriminalci iz narko kartela kričijo, da je Ljubljana “njihovo mesto”?” Poniž ob tem Slapšakovi zatrjuje, da ne bodo tiho, ampak prav nasprotno, vedno bolj glasni. Kolikor pa bo v njegovi moči, pa namerava razkrinkati pritlehne mahinacije nje in njenih somišljenikov, kot tudi slabo prikrito ksenofobno sovraštvo do Slovencev in slovenstva ter “breztemeljno” podstat njenega balkanskega prepričanja o večvrednosti in izbranosti “nebeškega naroda”, ki mu tovarišica Slapšakova pripada.
Slapšakova med slovensko levico velja za sivo eminenco levičarskih ideologov. A če jo slovenska levica časti in upošteva, imajo Srbi o njej drugačno mnenje. V 80-ih letih je bila v Beogradu na Inštitutu za književnost in umetnost odpuščena zaradi prevare. Slapšakova, ni bila pregnana z beograjske fakultete zaradi svojih političnih stališč, kakor rada sama pripoveduje, temveč so jo, po trditvah ene od tedanjih prič dogajanja, ki je resnico razkrila na spletnem portalu B92, odpustili. “Ona je v Beogradu na Inštitutu za književnost in umetnost v 80-ih izgubila službo,” do tega pa je prišlo, ker je zaprosila za finančna sredstva za študijsko izmenjavo v tujini, na katero pa, kot se je kasneje izkazalo, ni nikoli odšla. “Denar je zadržala in zapravila in se zlagala, da je odšla v tujino.” Ali je šlo za prevaro, krajo ali poneverbo, se priča ni znala opredeliti, a je zato povedala, da je bila zaradi ravnanja Slapšakove sklicana disciplinska komisija. Slapšakova se je takrat branila na vse možne načine. Trdila je, da je res bila na izmenjavi in kot dokazilo kazala letalske karte brez datuma. Ko to ni delovalo, je vztrajala, da je delo, ki bi ga morala opraviti v tujini, opravila doma na lastne stroške, in še nadaljevala z vsakršnimi izgovori. “Disciplinska komisija je na koncu odločila, da Svetlani Slapšak preneha delovno razmerje” na Inštitutu za književnost in umetnost.
Domen Mezeg