Ukrajina in Rusija sta po petih mesecih, ko izmenjave vojnih ujetnikov niso potekale, 3. januarja izmenjali vojne ujetnike. Izpuščenih je 230 ukrajinskih vojakov in 248 ruskih. Po izpustitvi so na dan prišle njihove tragične zgodbe o trpljenju v ruskem ujetništvu. Zgodbe spominjajo na tiste iz časov Sovjetske zveze in stalinizma.
Medtem ko Ukrajina ravna z ruskimi vojnimi ujetniki skladno z Ženevsko konvencijo, iz ruskega ujetništva izpuščeni vojaki pripovedujejo o pretepanjih, elektrošokih, namernemu stradanju in spolnih zlorabah. Tudi med tokrat izpuščenimi ukrajinskimi vojaki jih je 90 % potrebovalo hitro zdravniško in psihološko pomoč zaradi posledic mučenja in stradanja, je povedal vodja koordinacije za izmenjavo vojnih ujetnikov, Petro Jacenko, njihova rehabilitacija pa bo trajala več mesecev ali celo let.
Ukrajinski varuh človekovih pravic Dmitro Lubinec je povedal, da je bilo skupaj izpuščenih 230 ukrajinskih vojakov, kar je po njegovih besedah 49. izmenjava ujetnikov med stranema. Med izpuščenimi ukrajinskimi vojaki jih je bilo 66 zajetih v mestu Mariupol, medtem ko je bila večina v Rusijo vrnjenih vojni ujetnikov zapornikov, ki jih je Rusija mobilizirala v ruskih zaporih.
Za primer, kako grozljive muke so prisiljeni trpeti ujeti ukrajinski vojaki v ruskem ujetništvu, smo prevedli izpoved Oleksija Anulie, nekdanjega športnika, kikbokserja iz Černigiva, ki je bil iz desetmesečnega ruskega ujetništva izpuščen pred enim letom, 31. decembra 2022. Njegovo zgodbo je zapisala Olga Smasonenko.
Oleksij pripoveduje:
Dva tedna pred izmenjavo sem se domislil ameriške novoletne pesmi “Jingle Bells”. Sam pri sebi sem si jo brundal. FSB mi je ves čas govorila, da sem edini v centru za pridržanje, ki ga ne bodo zamenjali. Ko sem se po še enem mučenju vrnil v svojo celico, sem imel že zvito rjuho, s katero sem se nameraval obesiti. Takoj, ko sem jo vrgel na rešetke pogradov, pa se je pred mano pojavila silhueta moje pokojne babice, ki je umrla malo pred začetkom vojne. Rekla mi je: “Kam greš? Svojim otrokom še nisi kupil daril za novo leto.” Imam dva otroka: hčerka je stara devet let, sin pa pet. Pazniki so na nadzornih kamerah videli, da se z nekom pogovarjam, odprli so celico in me spet surovo pretepli.
V centru za pridržanje Donske je bilo 192 ukrajinskih zapornikov (mesto Donske je v regiji Tula, zapor št. 1). Dne 28. decembra so več drugim moškim in meni rekli, naj spakiramo svoje osebne stvari. Komaj sem hodil, ene noge nisem čutil. Odpeljali so me v sobo, me prisilili, da sem se slekel do golega, in me ponovno pretepli. Eden od njih je skočil name in rekel: “Se boš boril za našega očeta? Za Lukašenka?” Molčal sem.
Potem so mi oblačila nekoga drugega in sem jih moral obleči: na spodnjicah so bili posušeni iztrebki, temno modre hlače z rdečimi črtami, podobne tistim, ki jih nosijo policisti, so bile na kolenih prestreljene, držali so se jih koščki tkiva, sledovi bruhanja in krvi. Prvič sem imel roke zvezane spredaj in ne zadaj. Lahko sem dvignil trak, ki mi je zakrival oči, in videl, kje smo. Z vozilom za prevoz zapornikov so nas odpeljali do letala. Na krovu nas je bilo le deset. Dva sta bila iz Slavutiča, eden pa iz Černigiva. Pripeljali so nas nazaj v Kursk, v isti zapor, v katerem sem bil že prej. In še enkrat sem se poslovil od svojega življenja.
Paznik, ki me je pred osmimi meseci pretepel, me je prepoznal. Koliko zapornikov je šlo skozi njegove roke, pa se je spomnil name! Bil je presenečen, da sem še živ. Vse so nas zaprli v celico.
31. decembra ob petih zjutraj so nas spet zbrali. Poklicali so devet od desetih imen. Enega od nas, ki je bil le korak od izmenjave, so vrnili v Tulo. Odpeljali so nas z dvema avtobusoma. Rekli so, da nas bodo ustrelili. Niso nas pretepli, vendar so nas fizično tako izčrpali, da sem bil pripravljen, da me ustrelijo. Pripeljali so nas na kopališče v regiji Kursk.
Do izmenjave je prišlo na ozemlju Rusije, blizu meje z ukrajinsko regijo Sumy. Odpeljali so nas na določeno točko. Ruske specialne enote so stekle iz avtobusa. Vrata so bila odprta. Slišal sem, da je nekdo vstopil v avtobus in spregovoril ukrajinsko: “Fantje, ali naj junaki sedijo tako?” Še pet minut sem bil kakor omamljen, saj ukrajinščine nisem slišal že devet mesecev. Ta človek nam je pomagal vstati in se premakniti na naš avtobus. Vsakemu od nas je dal škatlico cigaret. Še nikoli prej nisem kadil, a sem kljub temu na dan izmenjave prvič potegnil iz cigarete. V ukrajinski tabor za vojne ujetnike smo prispeli 1. januarja ob 23.30.
Najprej sem poklical svojo ženo Natalijo v Černigiv. Njeno številko sem se 23. februarja naučil na pamet. Pred tem, že okoli 23.30, je že prejela klic iz SBU (Ukrajinske tajne službe) in bila obveščena, da naj bi prišel domov. Ni verjela, saj je od aprila prejela že sedem klicev iz različnih služb, ki so ji sporočile, da bom kmalu doma. Čeprav to ni bilo dovoljeno, sem se uspel dogovoriti in Natalija in moja mama sta naslednji dan prišli v moj tabor.
Deveti marec, 2022
Invazija je Oleksija in njegovo družino ujela v Černigovu
Očeta (57-letni Jurij Anulija – op. p.) sem srečal 25. februarja 2022. Rekel je, da se bo tudi on boril. Razporedili so naju v različne brigade, vendar oba v Lukašivko, 19 kilometrov od Černigova. Devetega marca zjutraj sva z bratom počivala v prazni hiši na obrobju Lukaševke. Nenadoma sva zaslišala zvok tankov. Obrnil sem glavo in zagledal nekaj podobnega belemu laserju, zaslišal dve eksploziji, eno za drugo. Rusi so vstopili v vas in iz tanka streljali na hiše.
V tistem boju nas je bilo 140 proti pet tisoč Rusom, 35 tankom in oklepnim vozilom. Ubitih je bilo 250 Rusov, 31 vozil je bilo poškodovanih. Ničesar nismo imeli, s čimer bi še streljali nanje, imeli smo le en NLAW (švedsko-britanski protitankovski sistem). Ranili so me šrapneli: pozneje so mi v tkivu na obrazu našli devetinštirideset drobcev, osem v čeljusti in štiri v roki. Izbilo mi je zob in iz glave mi je kapljala kri.
Splazil sem se iz hiše, si slekel neprebojni jopič in snel čelado, da sem lažje dihal, ter se skril v jarek, kjer sem ostal naslednjih 12 ur. Zakopal sem se v smeti in se skrival v trstičju. Mimo so hodili Rusi in me iskali, ker so našli moj okrvavljen neprebojni jopič, zato so vedeli, da je nekdo preživel.
Iz Lukaševke sem se odpravil v 18 kilometrov oddaljeno sosednjo vas Sloboda. Tam je živela mati enega od botrov mojih otrok, zato sem želel priti tja, da bi me lahko skrila. Prva oseba, ki sem jo srečal, je bila beloruska babica, ki mi je dala vrečko kuhanih jajc in še eno z bonboni. Odšel sem naprej. Potem sem srečal domačinko, staro približno 35–40 let. Prišla mi je naproti in spraševala: “Vojak, vojak, kaj je? Kaj je?” Pokazal sem ji, naj utiša glas, ona pa je spet vprašala: “Ali si naš? A nisi za nas?” Kolikor sem razumel potem, je ta ženska potem Rusom povedala, v katero smer bežim. Menda je zdaj v zaporu, vendar bi se rad sam odpravil tja, da se prepričam.
Šel sem še malo naprej, nenadoma so se mi približali štirje Burjati z avtomatskimi puškami. Visoki so bili meter in pol, a širokih ramen. Kliknili so z zaklepi svojih pušk, usmerjene so bile proti meni in ugotovil sem, da ne morem pobegniti. Preiskali so me in mi vzeli dragocenosti – nemške škornje, pas z napisom “Pentagon”, nož in japonsko uro “Casio”, ki je stala približno tisoč evrov. Želeli so me oropati, ne zajeti. Vendar se jim je približal njihov poveljnik. Pretvarjal sem se, da sem bedak in domačin ter da iščem hrano. Morda bi mi celo uspelo, če mi poveljnik ne bi rekel, naj si snamem kapuco z glave. Snel sem in moja glava je bila razbita. Bil sem tudi v uniformi, čeprav je bila umazana in raztrgana.
Največja težava za Burjate je bila odkleniti moj telefon z zaslonom na dotik. Ne glede na to, kolikokrat sem jim pokazal geslo – kvadratni koren √ – si ga niso mogli zapomniti. Telefon je bil nastavljen tudi tako, da se je odzval na odklepanje z mojim odtisom palca. Burjati so to opazili in rekli, da mi bodo odrezali palec, da bodo lahko sami odklenili zaslon. Niso mi verjeli, da z odrezanim, mrtvim prstom to ne bo šlo. Tudi ko so mi zvezali roke za hrbtom, so mi ves čas prinašali telefon k prstu, da bi ga odklenili.
Odpeljali so me v štab nekje v Ivanivki, kjer me je zasliševal generalpodpolkovnik. Prostor je smrdel je po smodniku, umazanih nogavicah, dizlu in cigaretah. Ko sem povedal imena svojih staršev in sebe, se je general vrnil z novim prenosnim računalnikom mi pokazal podatke o mojem očetu, ki jih ni vedela niti moja družina, ker so bili tajni del njegove službe.
Od tam so me odpeljali v okrožje Ripkin, blizu beloruske meje. Tam je bila v zapuščeni stavbi mučilnica. Zraven je bil tovornjak KAMAZ, v katerem so ves teden sežigali trupla – Rusov in Ukrajincev.
Tam je eden od Rusov prosil polkovnika, naj poskrbi zame, saj je v meni prepoznal znanega kickboxerja. Rekel jim je: “Hohol (slabšalno Ukrajinec , op.p) bo spet prišel prav“. Meni pa je obljubil: “Poskrbel bom za tvoje življenje“. Odpeljal me je k zdravniku, mi dal pod hrbet peno, ker je bilo zelo mrzlo, in mi sprostil trak na rokah. Prinesel je hrano, ne le meni, ampak tudi vsem, ki so bili z mano. V celici nas je bilo šest. Takrat sem komaj kaj jedel, nisem imel nobene želje.
Tisti fant mi je obljubil, da me bo našel na Vkontaktu (rusko socialno omrežje, op.p) in me dodal med prijatelje, da se ga bom spomnil. A ker je to rusko omrežje v Ukrajini prepovedano, tja ne vstopam in tudi ne nameravam. Čeprav me še vedno zelo zanima, kdo je bil.
Najbolj agresivna oseba v mučilnici je bil Kavkazec, ki je posiljeval zapornike. Nekega moškega iz Černigiva je posilil, ker naj bi mu bil podoben. Na splošno se je mnogim od njih zdelo normalno, da svoje spolne potrebe zadovoljujejo na tak način. Z mano je bil v ujetništvu tudi 20-letni fant, ki ga je na kontrolni točki posiljevalo šest ruskih vojakov, njegovi starši pa so bili z njim v avtu in so to morali gledati.
Kavkazec je hotel posiliti tudi mene. Rekel mi je, naj se popolnoma slečem. Roke so mi zvezali za hrbtom in me za roke obesili na strop. S prsti na nogah sem se komaj dotaknil tal in tako sem visel šest dni. Po čudežu sem se rešil, ker je v bližini začelo delovati naše (ukrajinsko) topništvo. Spustili so me dol in mi dovolili, da se oblečem.
Po novem krogu zlorab je fant, ki mi je nekoč že pomagal, prišel k meni in rekel, da je uredil, da me bodo odpeljali v Rusijo. Rekel je, da bo tam težje, vendar je več možnosti za preživetje. Rekel mi je, naj potrpim pet dni. Nisem mu verjel, saj so v mučilnico vsak dan vozili nove in nove ljudi, slišal sem krike in strele.
V Rusiji
Potem so me skupaj z drugimi v treh tovornjakih UAZ odpeljali v Rusijo, v šotorišče blizu Kurska. Tam sem ostal 12 dni, nato so me odpeljali v priporni center Kursk št. 1, kjer sem preživel 40 dni. Tam so vsakemu ujetniku naredili dosje: odvzeli so vzorce DNK, krvi, nohtov in las in drugo. Zahtevali so dostop v moja družbena omrežja. Pregledali so vse in prebrali korespondenco. Če se nisem spomnil gesel, so me silovito pretepali.
Pomembno jim je bilo izslediti, kdo je sodeloval na Majdanu ali drugih protestih na Kreščatiku v Kijivu, proti Moskovskemu patriarhatu, za Tomos; kdo se je udeležil shodov za Porošenka in Zelenskega. Vprašali so me tudi, ali imam sorodnike v Rusiji. Zaslišanja so snemali. Če so našli koga z Majdana, so ga ubili. Verjeli so, da so ti ljudje strmoglavili njihov ruski sistem in da so vse to plačali Američani.
Mislil sem, da sem že šel skozi pekel, vendar se je izkazalo, da me pravi pekel še čaka. Petega maja so me skupaj z drugimi zaporniki z letalom poslali v Tulo, od tam pa v zapor Donske.
Izgubil je 40 kilogramov 6 centimetrov višine
V Donskem so nas najprej surovo pretepli, tolkli so nas s palicami in paralizatorji. Že takrat nisem mogel hoditi po nogi, ker je gnila. Dnevi so potekali tako:
Začelo se je ob 7.00, ko so te pretepli, ob 8.00 so te pretepli med telesno preiskavo; ob 10.00 so te pretepli med sprehodom. Vsakič, ko smo šli skozi center za pridržanje, so te pretepli; pred dvoriščem za telovadbo – so te pretepli; ko si šel noter – so te pretepli še bolj. Ko si prišel ven – so te temeljito preiskali in te z vseh strani pretepli s palicami. Če si šel naprej, so te spet pretepli. In ni bil niti čas kosila. Lahko so pretepali 15 minut ali uro in pol. Krvavela mi je glava, roke, noge, ritnica. Imel sem zlomljena rebra in prste. Namerno so me tolkli po poškodovani nogi. Na desni roki so mi z zarjavelim nožem prerezali kite na prstu. Rekli so mi: “S tem prstom si streljal na našo vojsko in ubijal naše vojake”.
Nekoč me je pretepalo sedem ljudi. Prisilili so me, da sem bil na vseh štirih. Eden od njih me je z dlanjo udaril po obrazu, drugi me je s palico udaril po kolenih, tretji me je z železom udaril po prstih. Imel sem “srečo”, da nisem več čutil prsta. Drugi so me brcali po glavi, hrbtu, rokah in zadnjici. Ne samo moški, tudi ženske so nas teple, enako močno kot moški. Nobenega sočutja ni bilo ne do mene ne do mlajših fantov, nabornikov, starih od 18 do 19 let.
Nekoč mi je eden od mučiteljev rekel: “Ali te je tvoja mati kdaj pretepla?” Odgovoril sem: “Ne, nikoli. Vedno se je z mano pogovarjala.” “Moja mati me je pretepala,” je rekel Rus. Na to je izpraznil v moje telo dva elektrošokerja. Srce me je začelo boleti.
Moje telo kljub vsemu ni popolnoma odpovedalo, ker sem bil športnik. Vsaj petkrat sem poskušal delati počepe, za kaj več nisem imel dovolj moči. Vsak dan sem raztezal svoje kite, da bi si opomogel od poškodb.
Pred ujetništvom sem tehtal okoli 102 kilograma, v ujetništvu pa sem izgubil 40 kilogramov. Poleg tega sem se skrčil za šest centimetrov, da sem sedaj visok 186 cm. Do takrat sem bil popolnoma zdrav in vsakih šest mesecev pregledan. Vsak dan sem pretekel 15 kilometrov in naredil 35 potegov. Bil sem prvak CIS v kickboksu, mojster športa. Delal sem kot telesni stražar: varoval sem prince v Libiji in tožilce v Kijevu. Zdaj težko prehodim en kilometer, in nimam niti enega zdravega organa.
V vseh devetih mesecih ujetništva sem videl samo eno žensko, 23-letno Viktorijo, učiteljico ukrajinščine. Bila je psihično zelo zlomljena. Na splošno menim, da je bila v krajih, kjer sem bil, večina ujetnikov civilistov.
Pretepanje za vsak korak
V kazenski celici sem preživel 108 dni. Nisem se izgubil v datumih in dnevih. Na steno ob umivalniku sem naredil zareze v obliki koledarja.
Bil sem v celicah s posebnim režimom. V vsaki celici v centru za pridržanje smo smeli sedeti, če smo jedli, in še to samo deset minut. Na stranišče smo smeli iti enkrat na dan, za eno minuto. Stali smo 18 ur na dan. Roke smo morali držati za hrbtom, glavo pa sklonjeno. Prste smo morali imeti odprte in jih ne smemo premikati. Stražarji so poskrbeli, da nihče ni zaprl oči. Če si se premaknil, so se odprla vrata, vstopili so, te odvlekli na hodnik in te pretepli s škornji ali palicami. Povsod so bile kamere za videonadzor, ki so nas opazovale. Za vsak premik so nas pretepli.
Tudi ponoči nas niso pustili pri miru. Vse – ranjene, z oteklimi nogami – so dvignili in jih prisilili, da so naredili 500–1000 predklonov. Takih dogodkov je bilo več. Trikrat na dan so mi dali deset minut časa, da očistim celico. Bil sem besen, da sem umivalnik in stranišče, ki je bilo rumeno, očistil do sijaja. Ležišča in vrata so bila črna, zdaj so postala siva. Stražarji so mojo celico imenovali “stanovanje Eurolux”. Ne glede na to, da je kanalizacija puščala, in je bil v moji celici urin in iztrebki.
Okno je bilo zamašeno s pločevino, dnevne svetlobe ni bilo. Prižgana je bila samo ena žarnica. Bilo je zelo mrzlo. 9. maja je v tistih krajih še vedno snežilo. Poleti je skoraj ves čas deževalo. Komarjev je bilo ogromno.
V celici sem se iz nekega razloga spomnil svojega otroštva. Ko sem bil star štiri ali pet let in sem se igral z avtomobilčki ali z mojim očetom.
Kazenska celica
Kazenska celica je bila celica za osamitev: kletna vlažna soba s plesnijo, namenjena temu, da bi človeka moralno zlomili. V skladu z rusko zakonodajo je oseba v njej lahko ostala od pet do sedem dni. Jaz sem jih tam preživel 108. Eden od ukrajinskih častnikov pred mano je tam preživel 136 dni.
Vsi zaporniki v celotnem centru za pridržanje so morali v svojih celicah glasno kričati. Če je paznik enkrat s palico potrkal na tvoja vrata, si moral pozdraviti “šefa”. Če je udaril dvakrat, sporočiti, koliko zapornikov je bilo v celici. Trije udarci po vratih so pomenili, da si nardil 500 počepov. Štirje, da si kričal: “Pika-pikachu-u-u-u-u“. Zvok “u” si moral držati, dokler pazniku ni postalo dolgčas. Pet udarcev s palico po vratih je pomenilo, da si kričal: “Zelenski je peder, Biden je peder. Stoltenberg je peder, Putin je naš predsednik.” Šest udarcev: “Kdor ne skače, je Moskovčan, kdor skače, je peder” in hkrati skakati. Sedem: “Rusija je velikodušna duša“.
Še vedno ne morem razumeti, kako lahko drugi ljudje, isti “ljudje”, tako zlorabljajo ljudi. V njihovih očeh ni bilo nobenega sočutja ali usmiljenja. V njih je bila le želja, da bi me ponižali in ubili.
Lakota
Nekoč je nek zasliševalec med zaslišanjem pojedel banano. Olupek je odvrgel. Pobral sem jo in jo pogoltnil, saj sem bil tako lačen. Večkrat so mi dali hrano kar iz sklede službenega psa. Za zajtrk so mi dali dve žlici sesekljanih kosmičev. Vodo, v kateri so kuhali ajdo ali riž. V njej ni bilo niti zrna. Košček kruha. Za kosilo so dali nekakšno juho z zeljem, za večerjo pa spet pleve, pomešane z vodo. V Kursku so mi dali tudi kuhana ribja čreva z glavami. Vse sem pojedel. Enkrat sem dobil kos kuhane čebule. Dolgo sem jo žvečil. Imela je tako dober okus.
Nekoč sem od zunaj prinesel deževnika. Zavil sem ga v krpo, dal v cisterno in za teden dni pozabil nanj. Ko sem ga vzel ven, jih je bilo že polno. Vse sem jih pojedel. Nobena čokolada ni bila bolj okusna, od teh deževnikov. V kazenski celici sem lovil majhno miško in debelo podgano. Da bi ju pojedel. Pazniki so to ugotovili in ju zastrupili. Potem sem začel loviti majhno miško in za to sem potreboval skoraj štiri mesece. Moj sluh je postal ostrejši, tako da mi je uspelo slišati, kje je tekla. Vid mi je pešal, ker so me nenehno tolkli po glavi. Poleg tega je bila v temni sobi vijolična luč, ki je nenehno utripala. Žal mi je bilo celo za drobec kruha, s katerim sem hotel privabiti miško.
Končno sem jo ujel, a so pazniki to opazili in odprli vrata moje celice. Da miš ne bi pobegnila, sem si jo dal v usta. Z vsemi zobmi sem jo stisnil, da mi ni mogla steči po požiralniku. Grizla mi je po nebu in mi pregrizla jezik. Rep se je v mojih ustih vrtel kot propeler. Praskala je s kremplji. Ko so prišli, bi moral poročati. Vendar tega nisem storil, ker si nisem hotel, da bi mi ušel obrok, saj že nekaj dni nisem jedel.
Močno so me pretepali. Modro-zeleni hematom dolgo ni izginil. Mlatili so me, jaz pa sem miško trdno držal med zobmi. Usta so mi krvavela. Mislili so, da so mi odtrgali ledvico: “Vstani, bolje bo zate”. V resnici sem krvavel zato, ker me je miška ugriznila v usta. Zato mučenje ni bilo dolgo.
V celico sem se priplazil, komaj sem se postavil na noge, vendar je bilo moje srce polno veselja. Nisem čutil nobene bolečine. Jedel bom meso in to mi bo pomagalo, da bom ostal živ do jutra. V ustih sem začutil okus krvi, med zobe se mi je zatikala dlaka, ko sem jo žvečil. Izpljunil sem samo njene zobe. Dolgo sem žvečil rep, kot bi žvečil žvečilni gumi.
Tolkli so tam, kjer je bolelo
Zdravstvene oskrbe kot take ni bilo. Nasprotno, če si se pritožil, da te boli roka ali noga, so te zaradi videa odpeljali k zdravniku. Pregledal vas je površno. Ko ste se vrnili v celico, so te še močneje pretepli po bolečih mestih.
Imeli smo uši, saj se jih v takih razmerah ni dalo znebiti. Tudi zaradi tega so nas pretepali. Tam je bila tudi ruska medicinska sestra, stara približno 45–50 let. Sovražila je Ukrajince kot narod, to je vedno govorila.
Ob četrtkih so nas odpeljali v kopalnico. Dali so nam minuto časa, da smo se umili. Tu je bil za nas še en kraj mučenja. Rusi so nas prisilili, da smo se ulegli na vse štiri, nato pa so nas s paralizatorjem mučili po mokrem telesu. Po hrbtenici so nas udarjali z lesenimi palicami. Meni so zlomili tri vretenca na hrbtenici. Tolkli so nas tudi z gumijevkami.
Oleksijevega očeta so živega zažgali
Moj oče je bil izkušen vojak in ni verjel, da bo prišlo do vojne. O tem se je šalil. Umrl je v Lukaševki. Njegovi soborci so povedali, da je tistega dne iz obroča popeljal 40 ljudi. Vrnil se je pome in uspel razstreliti več sovražnikovih tankov z minometom. Tistega dne so ga Rusi skupaj s štirimi drugimi ukrajinskimi vojaki zajeli. Obstajajo priče, ki so videle, kako so jih mučili in žive zažgali v lokalni cerkvi. Njihove sežgane ostanke so nato odvrgli ob cesti. Očeta so iskali več kot leto dni, njegovo truplo pa so identificirali s pomočjo DNK.
Rehabilitacija
Trajala je 10 mesecev. Šest mesecev sem se zdravil v 16 bolnišnicah v Ukrajini. Štiri mesece sem preživel v tujini, mesec dni v Izraelu in 99 dni v Latviji. Domov sem se vrnil šele v začetku novembra. Od doma sem bil odsoten 19 mesecev. Vse storitve so sicer brezplačne, na primer slikanje z magnetno resonanco ali računalniško tomografijo. Vendar je na to treba čakati dva ali tri mesece. Jaz pa sem jih potreboval takoj. Za moje zdravljenje sem porabil 28 tisoč evrov (več kot milijon sto tisoč griven), vključno s potnimi stroški. Večino tega zneska, približno 15 tisoč evrov, sta zbrala moja športna prijatelja. Sošolec je na internetu objavil kampanjo za zbiranje sredstev. Preostali del denarja so bili moji lastni prihranki. Rehabilitacije še ni konec. Čaka me še več operacij čeljusti in roke.
Moj tri leta mlajši brat zdaj služi na fronti. Moja mati je ostala sama. V ujetništvu me je osrečevala samo ena stvar – da imam hčerko in sina. Dandanes mnogi pravijo, da ni pravi čas, da bi imeli otroke, jaz pa pravim samo, da je pomembno nadaljevanje družine.
L. K.