“NLB je v obdobju med 2002 in 2007 pospešeno ustanavljala podružnice po Balkanu in sosednjih državah, ki so bile v svojem bistvu invalidne organizacije; majhne in mikro bančne ustanove brez ustreznega nadzora, brez sistemov za zagotavljanje varnosti bančnega poslovanja. Zaradi relativne nepomembnosti jih niso notranje nadzirali, kar je vzpostavilo humus za številne sumljive posle zunaj radarja regulatorja. Operativec te širitve je bil tedanji šef za mrežo NLB − bodisi v funkciji izvršnega direktorja bodisi v funkcij člana uprave − Andrej Hazabent. Deloval je v dvojcu z Milanom Mariničem, ki je, če se ne motim, še danes visoko v hierarhiji sistema Sava,” nam je v pogovoru razkril poslanec Anže Logar, s katerim sva se najprej ustavila pri nedavnih evropskih volitvah.
Dr. Anže Logar se je rodil 15. maja 1976 v Ljubljani. Leta 2000 je diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, januarja 2006 je magistriral na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije, v juliju 2016 pa je doktoriral na Fakulteti za uporabne družbene študije. Leta 2000 se je zaposlil v banki SKB, januarja 2003 pa odšel z mesta produktnega vodje v oddelku za marketing in se zaposlil v evropskem parlamentu kot svetovalec za Slovenijo. V obeh vladah premierja Janeza Janše ga je Vlada RS imenovala na položaj direktorja Urada Vlade RS za komuniciranje, med predsedovanjem Slovenije Svetu EU pa je opravljal funkcijo uradnega govorca slovenskega predsedstva Svetu EU. Kasneje je v direktoratu za gospodarsko diplomacijo na ministrstvu za zunanje zadeve v nazivu pooblaščeni minister deloval na področju odnosov z OECD. Julija 2014 je bil izvoljen za poslanca v Državni zbor Republike Slovenije. V mandatu 2014−2018 je vodil odmevno preiskovalno komisijo za ugotavljanje odgovornosti za zlorabe v bančnem sistemu. Junija 2018 je bil znova izvoljen v državni zbor, jeseni 2018 pa je kandidiral za župana MOL.16. februarja 2007 mu je ob dnevu neodvisnosti tedanji litovski predsednik Valdas Adamkus podelil državno priznanje Life Saving Cross za zasluge pri reševanju državljana Republike Litve Mantvydasa Juozapavičiusa pred utopitvijo v enem od madžarskih jezer. Je ljubitelj športa in navdušen pohodnik. Že dvakrat je odšel na romanje v Španijo in prehodil Jakobovo pot do romarskega središča Santiago de Compostela – prvič po francoski in drugič po severni poti.
Najprej se ustaviva pri izidu nedavnih evropskih volitev. Ste zadovoljni z rezultatom?
Rezultat je takšen, kot sem ga pričakoval. Imajo pa te volitve nekaj dodatnih pozitivnih sporočil. Prvo je povečanje volilne udeležbe, četudi skromno. Do evropskega povprečja 51 odstotkov nam manjka še veliko, ampak dejstvo, da je bila v EU udeležba najvišja v zadnjih 25 letih, me na splošno navdaja z optimizmom. Predvsem za nadaljevanje evropske zgodbe. Pozitivno je tudi dejstvo, da je bilo prav vseh osem slovenskih evroposlancev izvoljenih s preferenčnimi glasovi. Torej so imeli volivci dejansko neposreden vpliv na sestavo slovenske ekipe v evropskem parlamentu. Več kot 80 odstotkov volivcev je oddalo svoj preferenčni glas! Dobro sporočilo je tudi to, da je radikalni levici na evropski ravni pošla sapa. Seveda ima rezultat nekaj grenkih sporočil. Iskreno mi je žal, da se v evropski parlament ni uspelo prebiti Patriciji Šulin, skrbi pa me tudi dejstvo, da nam kljub 60.000 več udeležencem ni uspelo krepkeje dvigniti števila glasov za stranko.
Kakšna prihodnost čaka EU? Kako jo vidite?
Ne tako črne, kot jo nekateri radi slikajo. Razdrobljenost evropskega parlamenta in mestoma povišani toni med posameznimi prestolnicami EU bodo terjali posebne pogajalske veščine in veliko potrpežljivosti. Leve in levo liberalne sile bodo že v začetku poskušale vezati sestavo koalicije v evropskem parlamentu s pozicijo predsednika Evropske komisije in z drugimi ključnimi vodilnimi funkcijami v EU, hkrati pa bodo izključevale kakršenkoli drugačen dogovor. A imamo srečo. Volilna kombinatorika je poskrbela, da izvoljena sestava parlamenta ne omogoča levo-radikalno leve koalicije, kot jo imamo v Sloveniji. Vsaka koalicija brez Evropske ljudske stranke bo krhka in praktično neoperativna, česar se mora EPP v pogajanjih dobro zavedati. Dodatni zaplet bo prinesel izstop Združenega kraljestva, ki naj bi se zgodil do konca oktobra s sporazumom o izstopu ali brez njega. Glede na razplet politične drame na Otoku in rezultat evropskih volitev bo novi britanski premier skoraj zagotovo goreč zagovornik brexita. Konec oktobra, ko poteče rok za izstop Združenega kraljestva iz Unije, se izteče tudi mandat aktualne Evropske komisije. Na sestavo in razmerja moči znotraj nove komisije bodo pomembno vplivala razmerja moči znotraj evropskega parlamenta. Ob izstopu Velike Britanije bodo evropski socialdemokrati izgubili še 11 sedežev, liberalci pa kar 16, kar pomeni, da je njihova pogajalska pozicija že danes dodatno oslabljena. Pričakujem, da se jim bo zato mudilo sestaviti koalicijo in skleniti medinstitucionalni sporazum o razdelitvi funkcij. Po drugi strani pa se Evropski ljudski stranki v teh pogajanjih nikamor ne mudi, saj ji brexit ne odvzame nobenega poslanca, njihova pogajalska pozicija se samo okrepi. Kot bi rekli Britanci − nobenega razloga ni, da EPP prva pomežikne. Naj ob tem samo dodam, da v meni še vedno tli upanje, da bo na Otoku prevladal zdrav razum in bo Velika Britanija ostala v EU. EU potrebuje njihov način razmišljanja, njihov pogled na svet in nekoga, ki z zagovarjanjem svojih stališč Nemčiji in Franciji učinkovito dela sive lase …
Vaše ime je bilo izpostavljeno na enem od predvolilnih soočenj, in sicer v povezavi s kandidaturo za evropskega komisarja iz Slovenije. Kaj je na tem?
No, vsekakor se zahvaljujem Milanu Zveru za njegov predlog. Prepričan sem, da bo predsednik vlade Marjan Šarec ta predlog resno pretehtal (smeh).
Ko sva pri Evropski komisiji, ali veste, kaj se v Bruslju dogaja glede preiskave pranja denarja iranskega izvora v NLB? Komisija je namreč že maja lani sporočila odboru PANA, posebnemu odboru evropskega parlamenta, ki preiskuje pranje denarja, davčne utaje in izogibanje davkom, da zadevo spremljajo in da bodo preučili informacije v zvezi s tem.
Na evropskem parketu to zgodbo podrobno spremlja Romana Tomc. Bi pa želel poudariti, da ni Bruselj tisti, ki bi moral ukrepati, ampak moramo zgodbo pripeljati do konca v Sloveniji. S slovenskimi organi pregona v sklopu slovenskega pravosodnega sistema. Vem, zveni kot absurdna naivnost, ampak ob vladi, ki pregona bančnega kriminala ni zapisala niti v koalicijsko pogodbo, mi kot opozicijskemu poslancu ostane samo nenehno opozarjanje na javno zavest, da represivni organi izvedejo tisto, za kar jih davkoplačevalci plačujemo.
Nekaj se vendarle premika. Vsaj policija je v odgovoru na moje poslansko vprašanje priznala, da so pri internem nadzoru preiskave iranskega pranja denarja iz let 2010 in 2011 ugotovili nepravilnosti, ravnanje v nasprotju z zakonom o kazenskem postopku in kršitve internih pravil. Si predstavljate? Pri zgodbi, ki se dotika terorizma, kršitve embarga, pranja denarja in proliferacije; pri zgodbi, ki je zahtevala obveščenost predsednika vlade, Europola, tujih obveščevalnih služb in agencij za preprečevanje pranja denarja. Glede na te ugotovitve pričakujem, da bo notranje ministrstvo ukrepalo in akterje, ki so sodelovali pri “preiskavi” leta 2010, nemudoma umaknilo iz policijskih vrst. Kolikor tega ne bo storilo, pomeni, da notranji minister Poklukar drži vrečo nesposobni, ali pa − kar je še huje − spolitizirani policiji.
V oddaji komercialne TV ste govorili o povezavi pranja kriminalnega denarja, ustanavljanja nerazumno velikega števila podružnic NLB po državah nekdanje Jugoslavije ter financiranja ilegalnih migracij in terorizma. Kako je to povezano? Kdo so glavni krivci?
Drži. NLB je v obdobju med 2002 in 2007 pospešeno ustanavljala podružnice po Balkanu in sosednjih državah, ki so bile v svojem bistvu invalidne organizacije. Majhne in mikro bančne ustanove brez ustreznega nadzora, brez sistemov za zagotavljanje varnosti bančnega poslovanja. Zaradi relativne nepomembnosti jih niso notranje nadzirali, kar je vzpostavilo humus za številne sumljive posle zunaj radarja regulatorja. Operativec te širitve je bil tedanji šef za mrežo NLB − bodisi v funkciji izvršnega direktorja bodisi v funkcij člana uprave − Andrej Hazabent. Deloval je v dvojcu z Milanom Mariničem, ki je, če se ne motim, še danes visoko v hierarhiji sistema Sava. Skupaj sta poskrbela, da je imel sistem NLB na voljo dovolj podružnic za vsako priložnost. In kot kažejo različne preiskave organov pregona po Balkanu, izpeljavo številnih sumljivih transakcij. Celo Rok Praprotnik, kasnejši šef centra za skladnost na NLB, je kot sivo eminenco NLB izpostavil predvsem Andreja Hazabenta. Ko je Hazabent vodil širitev NLB, je število podružnic naraslo s 15 na kar 47. Pri tem seveda ni pozabil nase, na kolego Mariniča in tudi Matej Narat je bil vedno na dosegu roke. Družno so se imenovali v upravne odbore in nadzorne svete teh podružnic ter vplivali na poslovne procese v teh družbah. Hazabent se je tako poleg vodenja matice NLB “razdajal” še za 11 drugih podružnic NLB. Seveda ne zastonj, vsa ta mesta so bila primerno honorirana. Kakšnega petstotaka na sejo za vsako od podružnic … V kasnejših revizijah, ko je NLB vodil Janko Medja, se je pokazala vsa sprevrženost poslovanja teh podružnic. Prek internih revizij je bilo ugotovljeno, da so v teh podružnicah kreditne pogodbe sklepali prav po kavbojsko. Boniteto komitenta je določil bančni uslužbenec kar v dogovoru s komitentom. Zavarovanj niso preverjali, tako se je na primer 30 let star kamion upošteval po nabavni ceni. Kreditni pogoji v pogodbi so se pogosto razlikovali od tistih, ki jih je potrdila uprava. Skratka, nič nenavadnega, da je bilo kar 56 odstotkov portfelja NLB Beograd za odpis.
Tudi sedanje vladne ekipe ne zanima bančni kriminal. Verjetno ga podpira, da ne rečem posredno sodeluje?
Ja, ta del je ta čas najbolj zaskrbljiv. Pravosodna ministrica iz kvote SD Andreja Katič je že na zaslišanju pred matičnim odborom dejala, da ne bo upoštevala sklepov preiskovalne komisije za ugotavljanje odgovornih za zlorabe v bančnem sistemu v tistem delu, ki se nanaša na ustanovitev specializiranega sodišča za pregon finančne kriminalitete in spremembo zakona o kazenskem postopku v smeri večje učinkovitosti pregona. Prav tako pregon bančnega kriminala ni niti z besedo zaveden v koalicijski pogodbi, predsednik vlade Marjan Šarec pa tega problema prav tako ne naslavlja. Zdi se, kot da bi vsi odgovorni želeli čim prej to temo umakniti z mize, da ne bi po naključju kakšen okostnjak padel iz omare.
Kaj pa potem vlado Marjana Šarca zanima? Kako ocenjujete njeno dosedanje delo?
Delo vlade ali Marjana Šarca?
Obeh.
Vlado zanima samo ohranjanje statusa quo. Da se torej nič ne spremeni. Hitro so ugotovili, da je državna blagajna polna denarja. Na depozitarnih računih ima ta vlada 7 milijard evrov, ki jih lahko kadar koli sprosti ali porabi za odplačilo kreditov. Ta znesek bi zadoščal celo Francu Križaniču za pokrivanje njegovih zgrešenih proračunskih politik v obdobju največje finančne krize. Zato gotovo zadošča tudi ministru Bertonclju v obdobju visoke zaposlenosti in odličnega poslovanja slovenskega gospodarstva. Ta vlada pač ne bo razpadla zaradi financ.
Kar se tiče Marjana Šarca, pa nimam občutka, da bi ga posebej zanimali oblikovanje vzdržnega pokojninskega sistema, spremembe za boljše delovanje pravosodja, oblikovanje vitkejše državne uprave, pregon bančnega kriminala, manj birokracije … Nekateri trdijo, da ga bolj privlačijo lučke na avtomobilu, 24-urno varovanje in dejstvo, da mu je uspelo postati predsednik vlade. Upam, da ne. Sicer vtis, ki ga daje pri odgovorih na poslanska vprašanja, ni ravno obetaven. V odgovorih na izpostavljene dileme ne kaže resne želje po spreminjanju stvari na bolje, kvečjemu tekmuje v kazanju »mišic« in nesramno obračunava z opozicijo. Upam, da ga ne zanese v smer kot pred njim Alenko Bratušek, ki si je v svoji navdušenosti nad tem, da je dejansko postala predsednica vlade, v podplate svojih salonarjev dala vgravirati besedici “predsednica vlade”. Če je že razmišljal o tem, naj prej še temeljito razmisli vsaj o vedno glasnejših pozivih gospodarstva, da je čas debelih krav predvsem čas reform in prilagoditev na manj ugodne makroekonomske kazalnike, ne pa obdobje oblastne razigranosti in vzdrževanja statusa quo. Zdaj je čas za akcijo. Če manjka idej za akcijo, naj podprejo kakšen opozicijski predlog reforme, pa bomo vsi boljše volje.
Opozarjate tudi na nesmotrnost porabe davkoplačevalskega denarja na vrhovnem sodišču. Kaj ste ugotovili?
Da se na vrhovnem sodišču z domačim in evropskim davkoplačevalskim denarjem ne ravna tako, kot to pritiče vrhovnemu varuhu vladavine prava, kar je samo po sebi znak za temeljit premislek.
Vas je presenetila izpoved sodnika Zvjezdana Radonjića pred oprostilno sodbo v zadevi Novič glede nedopustnih pritiskov nanj? Kot je rekel omenjeni sodnik, nista pomembna ne on sam, ne dr. Novič, ampak je s prstom pokazal na delovanje globoke države …
Osebno me o resnosti razmer v sodstvu najbolj prepričujejo kolumne in javno oglašanje vrhovnega sodnika Jana Zobca. Žal je eden redkih vrhunskih pravnih poznavalcev, ki si upa javno dvigovati preprogo, pod katero sodna veja oblasti pometa svojo umazanijo. Izvajanje sodnika Radonjića razumem predvsem kot simptom vrenja v sodstvu. Očitno se je prostor javne razprave o stanju v sodstvu začel odpirati tudi znotraj lastnih vrst. Čim več sodnikov se bo oglasilo, več je možnosti za notranje (samo)očiščenje sistema.
Politika ima pri tem pomembno vlogo. Predvsem z vidika spodbujanja razprave o stanju v pravosodju. In v tem pogledu me je zelo negativno presenetil odziv aktualne koalicije na zahtevo za sklic nujne seje DZ na temo stanja v pravosodju. Na vse kriplje so si prizadevali utišati razpravo. Še večji šok zame pa je bilo dejstvo, da je sodelovanje pri razpravi na odboru za pravosodje odklonil predsednik Vrhovnega sodišča RS Damijan Florjančič. Sploh se ni prikazal. Že z vidika spoštovanja ene veje oblasti do druge − v tem primeru sodne do zakonodajne − to nikakor ni ustrezno.
Si predstavljate, da pride do ponovitve volitev v Ljubljani? Vili Kovačič je nedavno tvitnil, da če bi US razveljavilo te volitve, bi bilo to zdravilno za vso Slovenijo.
V tem primeru ustavno sodišče ugotavlja morebitno neustavnost ravnanja upravnega sodišča, ker v postopku upravne pritožbe ni sklicalo glavne obravnave, ampak je v sporu odločalo brez zaslišanja vseh relevantnih prič. Če pa bi upravno sodišče na podlagi odločitve ustavnega sodišča odločilo v prid pritožbi, bi to resnično pomenilo dramatični pretres v relativno kratki zgodovini demokratične poti naše države. Kajti predstavljajte si sporočilo, ki bi ga v tem primeru diplomati prenesli v svoje prestolnice: volitve v glavnem mestu neke države članice EU, konkretno Slovenije, niso bile pravno skladne. V letu 2018! Ne vem, ali se vsi zavedamo teže takšne (morebitne) sodne odločitve!
Temu bi sledilo še usodnejše vprašanje: bi ob tem z odločbo sodišča potrjenemu dejstvu volivci na ponovljenih volitvah reagirali kakor koli drugače? Če ne bi − predstavljajte si šele posledice takšnega razpleta dogodkov za kredibilnost politike nasploh!
Kaj so trenutni projekti ljubljanskega župana Zorana Jankovića? Neslavna Tovarna Rog?
Ljubljana se mora resno lotiti razreševanja stanovanjske problematike, ki za mlade družine predstavlja velik problem. Dobrih praks je veliko, le udejanjiti jih je treba. Poleg tega Ljubljano čaka korenita reforma javnega potniškega prometa, ki se je aktualni župan očitno noče lotiti, ker nima takšnega promocijskega učinka kot obnove cest.
Zdi se, da je glavni projekt župana zgraditev kanalizacije čez ljubljanski vodonosnik Kleče. Popolnoma neracionalna odločitev in čudim se, da aktualna vlada to dopušča. Ne nazadnje tudi na ministrstvih in vladnih službah iz pip priteče voda, prek katere želi ljubljanski župan postaviti kanalizacijsko cev. Še je priložnost za razum, a se čas nezadržno izteka …
Zakaj je treba o graditvi kanalizacijskega voda čez vodovarstveno zajetje v Ljubljani razpravljati tudi v državnem zboru?
Prav zato, ker se dopušča nadaljevanje nedomišljenega projekta z daljnosežnimi in nepopravljivimi posledicami. In zato, ker je edino vladna raven tista, ki lahko zahteva razum in spremembo trase kanalizacije. Torej ne po najkrajši trasi kar čez vodonosnik, ampak po malce daljši trasi, a zato brez škodljivih vplivov na okolje. Ne nazadnje je ministrstvo za okolje in prostor tisti organ, ki odpira pot do evropskih sredstev in kot tako lahko tudi vpliva na smotrnost projektne rešitve. Samo malo posluha za okolje je treba, uskladitev z okoliškimi prebivalci in projektne rešitve, ki minimizirajo tveganje, pa bomo vsi podpirali ta projekt. Je to res tako težko doseči v politiki? Zato je o tem treba razpravljati tudi v parlamentu.
Petra Janša