Zgodovinska monografija Slovenski razkol nadaljuje svojo zmagovito pot med slovenske bralce.
Rekorden že osmi ponatis najbolj iskane in očitno tudi najbolj brane zgodovinske knjige zadnjih desetletij je presenetil mnoge. Fenomen knjige se skriva v dejstvu, da se avtor na profesionalen, a hkrati bralcu dostopen način loteva najpomembnejše medvojne tematike. V knjigi se razgrnejo številni prvič objavljeni dokumenti, ki osupnejo in prepričajo. In sedaj je že povsem jasno, da vsa zgodovinska dejstva v knjigi držijo. Saj Možini v štirih letih niso uspeli najti niti ene strokovne napake.
Morda je tudi posledica te knjige neverjetno dejstvo, da so na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer deluje na desetine profesionalnih zgodovinarjev, razglasili, da se z zgodovino druge svetovne vojne ne bodo več ukvarjali. Res, z Možinovo knjigo se zgodovina druge svetovne vojne pri nas piše na novo. In dejstvom se ne da nasprotovati. Tokrat so se bolj kot kdaj koli prej razblinili številni miti, ki so jih o začetku slovenskega razkola med II. svetovno vojno desetletja gradili režimski zgodovinarji po nareku Zveze komunistov. Kot je že ob prvem izidu napovedal dr. Mitja Ferenc, je to delo, na katerega smo čakali desetletja. In ga dočakali. Dr. Stane Granda je knjigo že takoj razglasil za “standardno delo slovenskega zgodovinopisja“.
Na eni strani je knjiga izjemna uspešnica, obenem pa avtor dr. Jože Možina še vedno polni dvorane na predstavitvah od Štajerske do Primorske. Pokazalo se je, da ljudi še kako zanima slovenska zgodovina, predvsem tista zamolčana, ki je na tak ali drugačen način pustila travmatično sled v vsaki slovenski družini. In ljudje instinktivno želijo razumeti breme preteklosti, da bodo lažje živeli v sedanjosti in manj obremenjeni tudi naprej. Zato je eden od bralcev pravilno napovedal, da je to knjiga, ki je pomembna za prihodnost.
Razkrita skrivnost fotografije z naslovnice
V teh dneh je prišla knjiga že devetič iz tiskarne (8. ponatis). Tokrat je nekoliko prenovljena oz. posodobljena. Razpletla se je na primer skrivnost prosečih žensk pred italijanskim okupatorjem, ki je na naslovnici in v notranjosti knjige.
Do sedaj se je vedelo le, da gre za medvojno fotografijo, ki jo je naredila italijanska vojska, ni pa bilo znano, kdo sta proseči ženski na fotografiji. Avtorju se je na eni od predstavitev knjige oglasila nečakinja ene od žensk z informacijo, da gre za Ivanko Zdešar (1887–1968) iz Ljubgojne s sosedo Vovkovo. Ivanka pa je bila sestra Marijane Bastič, roj. Zdešar, ki so ju z možem Janezom, županom Horjula, partizani okrutno umorili leta 1942. V knjigi je to opisano na str. 164. Obe fotografiji predstavljata strašljiv absurd vojne in trpljenja, ki sta ga povzročala okupacija in revolucija. Prošnje obeh ženic pred italijanskim okupatorjem so najverjetneje povezane z italijanskim požigom njune vasi Ljubgojna, do katerega je prišlo po partizanski provokaciji.
Italijani takrat požgejo tudi domačijo od partizanov ubitega župana Bastiča. Da je bila tragedija še večja, so italijanski vojaki ob požigu vasi Ljubgojna uničijo tudi vse imetje Tončke Mravlje, čigar moža Antona so malo pred tem ubili partizani (skupaj z očetom in tremi brati). Tako so družine skoraj istočasno doživljale največje gorje tako s strani domače komunistične gverile kot tudi s strani partizanov.
M. P.