Golobiča smo prejšnji četrtek lahko gledali kot gosta oddaje Tarča na RTV, kjer ob desetletnici smrti Janeza Drnovška ni skoparil z lepimi besedam. Pred njegovo smrtjo pa je bilo ravno nasprotno, zato ne moremo govoriti o ničemer drugem, kot o čisti hinavščini. V resnici je Golobič kot najožji Drnovškov funkcionar dolga leta delal za Kučana in mu pomagal restavrirati elito iz prejšnjega režima.
Čeprav je bil Gregor Golobič tesen sodelavec Janeza Drnovška, je delal za takratnega predsednika države in nekdanjega šefa komunistov Milana Kučana, zdaj pa je ovit v lastne laži in prevare, tako sodobne kot zgodovinske. Minule dni ni bilo propadlega politika, ki se ne bi z lepimi besedami skušal prilepiti na ugled, ki ga ima v javnosti pokojni Drnovšek. Eden najvidnejših je zagotovo prej omenjeni nekdanji generalni sekretar LDS in kasnejši predsednik stranke Zares.
Kljub tesnemu sodelavstvu pa Golobič predstavlja vse tisto, kar je pokojni predsednik, tako vlade kot države, v resnici sovražil. Gregor Golobič je operativno delal za Milana Kučana in še danes ga v javnosti označujejo za ”Kučanovega človeka”. Nekaj let nazaj se je o tem samo govorilo in ugibalo, dokler ni dolgoletni Kučanov svetovalec in zaupnik Zdenko Roter tega javno priznal in opisal v svoji knjigi Padle maske. V njej Roter natančno pojasnjuje sistem vladanja stricev iz ozadja tranzicijske levice in, kako sta skupaj z Golobičem Janeza Drnovška vlekla za nos. Skupaj sta ga prelisičila in prepričala, da je za novo generalno vrhovno državno tožilko imenoval Zdenko Cerar, danes že pokojno mamo Mira Cerarja, čeprav je Drnovšek na tem mestu želel Barbaro Brezigar.
Drnovšek in Kučan se nikoli nista razumela
Drnovšek in Kučan se po pisanju portala Požareport takrat nista dobro razumela. Med njima se je čutila napetost, Drnovšek je bil do Kučana izredno kritičen, tudi z njegovim delovanjem ni bil zadovoljen. Golobič je v četrtkovi Tarči njun odnos opisal kot ”habitacijo”, kot ”sobivanje dveh različnih politikov, ki se ne strinjata,” a se zavoljo države morata. Ob tem opisovanju pa se je prvak samopromocije vzdržal subjektivnega komentiranja. V treh povedih je opisal odnos omenjenih, sam pa se zavestno ni opredelil. Ve namreč, da mora nadaljevati s farso in skrivati svoje tajno sodelovanje s Kučanom, ki pa niti ni tako tajno, kot si morda misli in kot bi morda želel.
Tako je Golobič suvereno opisal Drnovška: ”Dejstvo je, da določene kvalitete, ki jih je on imel in smo jih bili deležni skozi devetdeseta leta in v začetku po letu 2000, da šele zdaj prepoznavamo kot velike vrednote. On je bil tvorec prvih in edinih do zdaj velikih koalicij, on je bil politik, ki ni nikoli razumel politike kot poligona, v katerem gre v osnovi za to, da boš konkurenta, nasprotnika, spremenil v sovražnika, ga diskvalificiral, ga izločil. Tega ni nikoli počel.” Tako je, politika zanj ni bila noben poligon, tako kot za Golobiča. Poligon, na katerem lahko ”skače iz igrala na igralo,” ob tem pa intenzivno razmišlja, komu ne sme stopiti na rep. Seveda z vnaprejšnjim nasvetom glavnega šerifa.
A. L.