Po spletu kroži pripovedovanje očividca o grozljivih zločinih partizanov, ki so taborišče Bežigrad pri Celju natrpali z vojnimi ujetniki, nato pa so jih brutalno morili kot po tekočem traku. Skupno je bilo umorjenih vsaj 10 tisoč ujetnikov, od tega večina Hrvatov, metode pa so vključevale mučenje, zadušitev in streljanje. Še danes je teren, kjer so grobišča neprehoden, iz zemlje pa gledajo glave z lasmi in celo psi okrog raznašajo kosti umorjenih.
Skozi Celje so se 9. maja 1945 v času kapitulacije Nemčije umikali pripadniki različnih oboroženih sil, med drugim Nemci, Hrvati in domobranci, mnogi od teh so bili najprej ujeti, nato pa so privedli še tiste, ki so jih ujeli drugje. Kot poroča portal Komunistički zločini, je priča skozi okno videla dolge kolone ujetnikov v slabem stanju, po poti pa so ležali tudi mrtvi in ubiti. Zajete so običajno privedli v zbirno taborišče Bežigrad blizu Sv. Ane, ki je oddaljena 5 kilometrov od Celja.
Taborišče je bilo natrpano z 2 do 5 tisoč ujetniki, ki so jih morili kot po tekočem traku
Taborišče je bilo ograjeno z bodečo žico, tako da je bil beg iz nje skoraj nemogoč, v njem pa se je po pričevanju nahajalo 8 barak, od katerih je bila vsaka dolga 30 metrov. Prve ujetnike so pripeljali 10. ali 11. maja 1945, morili pa so jih na različne načine. Nekatere so v skupinah od 100 do 200 postavili v rezervoar, kjer so jih stisnili in nato so vse skupaj napolnili z vodo. Druge so odpeljali do kraja ob cesti, kjer so si morali najprej izkopati lastne grobove, nato pa so jih postrelili. Ker zemlje ni bilo veliko, so mrtve in polmrtve pokopali v plitke grobove, saj se je morilcem zelo mudilo. Prav tako naj bi se v taborišču nahajal mehanizem za mučenje. Poveljnik taborišča je bil Franc Sotošek, njegov namestnik Anton Sume, ostali, ki so sodelovali pa so bili med drugim Štefan Krušč in N. Benešek.
Zemlja, iz katere gledajo glave z lasmi še danes neprehodna
V času obratovanja je bilo sicer taborišče do roba natrpano, v njem je bilo med 2 tisoč in 5 tisoč oseb, umorjene pa so takoj nadomestili z novimi ujetniki. V taborišču je bilo umorjenih vsaj 10 tisoč ljudi, večinoma Hrvatov. O dogajanju vedo vsi prebivalci Celja in okolice, a so morali o tem molčati, nekatere so zaradi fotografiranja žrtev obsodili na 15 let zapora. Kot poročajo Komunistički zločini, se na kraju nahaja prek 10 grobišč, dolga so po 250 metrov in široka 180 metrov. Še danes je teren neprehoden, ljudje pa pripovedujejo o glavah z lasmi, ki gledajo iz zemlje ter rokah in nogah, prav tako pa kosti okrog raznašajo tudi okoliški psi.
Jošt Žagar