S poslancem Slovenske demokratske stranke in predsednikom Odbora za pravosodje pri Strokovnem svetu SDS Vinkom Gorenakom smo se pogovarjali o aktualnih političnih vprašanjih in programu strankinega odbora za pravosodje, ki spremlja dogajanje na področju sodstva, tožilstva, državnega pravobranilstva, sodnih zaostankov, civilnega in kaznovalnega prava, odvetništva in notariata ter drugih področjih.
Dr. Vinko Gorenak se je rodil leta 1955 v Zrečah. Po končani pedagoški gimnaziji je diplomiral, magistriral in doktoriral na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Skoraj 25 let je delal na različnih delovnih mestih v policiji, od policista do državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve. Od leta 1994 se posveča tudi pedagoškemu delu. Je izredni profesor na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, kjer predava na dodiplomskem študiju. V SDS se je včlanil leta 1999, ko je nehal aktivno delati v policiji. V času prve Janševe vlade je bil najprej državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, nato pa v kabinetu predsednika vlade, kjer je bil pristojen za koordinacijo dela med vlado in državnim zborom. V drugi Janševi vladi je bil minister za notranje zadeve. V zadnjem mandatu je namestnik vodje poslanske skupine SDS, član komisije za peticije in človekove pravice ter odborov za pravosodje in za notranje zadeve. Živi v Vršni vasi nad Zibiko v občini Šmarje pri Jelšah.
Gospod Gorenak, kako gledate na predčasni odstop predsednika SMC Mira Cerarja s funkcije predsednika vlade? Sredi marca je teatralno sporočil, da oblast vrača ljudstvu. Kot je dejal, je bila kaplja čez rob odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o razveljaviti referenduma o drugem tiru …
Tisti večer, ko je pompozno napovedal svoj odstop, sem zapisal nekako takole: “Nečastno si prišel, nečastno odhajaš – žal prepozno.” To je tudi bistvo vsega. Miro Cerar je verjetno eden redkih Zemljanov, ki je na nepoštenih volitvah premagal opozicijskega vodjo, ki so ga nezakonito v času volilne kampanje poslali v zapor prav poklicni kolegi Mira Cerarja samega. Miro Cerar je na ta položaj prišel torej nečastno. Prav bi bilo, da bi odstopil veliko prej, a tega ni storil. Njegov nečastni in prepozen umik s tega položaja pa je spet nečastno vezan na odločitev vrhovnega sodišča, ker se ni strinjal z njegovo odločitvijo, čeprav je na oblast prišel prav z zagovarjanjem potrebe po spoštovanju odločitev sodišč.
Je to nekakšen beg pred odgovornostjo ali pa premetena predvolilna politična poteza, da se prikaže kot nekakšna žrtev? Češ, glejte, celo sodstvo se je zarotilo proti meni …
Dogodki po njegovem odstopu, zlasti pa poročanja dominantnih medijev, kažejo na to, da je bil odstop ciljno načrtovan. Konec koncev, kot lahko vidimo, je odstopil tako pozno, da imamo sedaj uradno predčasne volitve v času, ko naj bi bile sicer redne volitve. Zakaj je torej sploh odstopil? Odgovor se ponuja sam po sebi. Sebe in utapljajočo se SMC želi prikazati kot žrtev vseh, od opozicije do koalicijskih partnerjev in ne nazadnje pravosodja. Ljudje pa smo že po naravi bolj naklonjeni žrtvam kot napadalcem in prav ta psihološki trenutek želi ujeti Miro Cerar, da bi svojo propadajočo stranko seveda v obliki nekaj poslancev zadržal v državnem zboru. Če ne bi odstopil, bi bila velika verjetnost, da SMC sploh ne bi prišla v državni zbor, tako kot ni prišla Jankovićeva PS, čeprav je tri leta pred tem na volitvah zmagala.
Kako pa komentirate odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je sledilo presoji Ustavnega sodišča RS, da sta zakon o referendumu in ljudski iniciativi ter del zakona o volilni in referendumski kampanji v neskladju z ustavo?
No, ta odločitev vrhovnega sodišča seveda ni nič posebnega. Nimajo prav tisti, ki mislijo, da se je na vrhovnem sodišču zgodilo kaj revolucionarnega, in da bo v prihodnje kaj bolje z njihovimi odločitvami kot do sedaj. Tam so isti ljudje, ista mentaliteta, ista miselnost. Razlog za njihovo odločitev je seveda v stališču ustavnega sodišča, zato vrhovno sodišče ni niti moglo odločiti kako drugače, kot je odločilo. Vedeti moramo, da bi tako lahko odločilo že ustavno sodišče, pa ni. Če bi vrhovno sodišče odločilo drugače, bi obstajala velika verjetnost, da bi bila taka odločitev na ustavnem sodišču razveljavljena.
Ponovljeno glasovanje na referendumu o zakonu o drugem tiru bo 13. maja. Ustavni sodniki so v sredo zavrnili pritožbo pobudnika referenduma Vilija Kovačiča na sklep Državne volilne komisije (DVK) o datumu ponovljenega glasovanja, ki ga je ta določila za 13. maj. Kovačič si je prizadeval, da bi ga izvedli skupaj z volitvami, kar bi bilo z vidika davkoplačevalcev najbolj racionalno. Ste tako odločitev ustavnega sodišča pričakovali?
Upal sem, da bo odločitev drugačna, a je bilo to upanje majhno, pogojeno seveda s poznavanjem sestave ustavnega sodišča. Ne le pravo, tudi zdrava kmečka pamet napotuje k temu, da bi bil referendum na isti dan, kot bodo volitve, toda večina na ustavnem sodišču pač ni sledila temu in odločitev o nepotrebnem zapravljanju denarja je tu in spoštovati jo moramo.
No, istega dne smo izvedeli za še eno ne prav razveseljivo odločitev ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je razsodilo, da je zakonski člen, ki omejuje skupno višino denarne odškodnine, ki se lahko dosodi t. i. izbrisanim, protiustaven. Ureditev je razveljavilo, in sicer s takojšnjim učinkom za tiste, ki so zahtevke vložili pred uveljavitvijo zakona o odškodninam izbrisanim. Ko gre za druge oškodovance, pa je ustavno sodišče zakonodajalcu dalo devetmesečni rok, da sprejme novo ureditev, sicer bo razveljavitev 12. člena zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, začela veljati tudi zanje. Verjetno to pomeni, da bodo ti posamezniki, ki so bili večinoma proti slovenski osamosvojitvi oziroma so ji celo aktivno nasprotovali, dobili še večje odškodnine?
Tudi ta večinska odločitev ustavnega sodišča, ki se je po več kot petih letih veljavnosti in izvajanja zakona odločilo, da višina odškodnine tako imenovanim izbrisanim navzgor ne more biti omejena, zame ni sprejemljiva, čeprav jo bo treba spoštovati. Saj veste, da sem od vsega začetka spremljal problem t. i. izbrisanih in so moja stališča povsem drugačna od stanja, kakršnega imamo danes. Premalo prostora imava, da bi povedal vse, kar bi želel v zvezi s tem, zato naj povem le to, da problema t. i. izbrisanih do leta 1995 sploh ni bilo. Še leta 1994 je Odbor za človekove pravice pri OZN v Ženevi vprašanje podeljevanja državljanstva osebam iz drugih republik nekdanje skupne države v Sloveniji ocenil kot zgleden primer. Ta model, torej tudi kasneje umetno nastali problem t. i. imenovanih izbrisanih, je celo priporočil baltskim državam kot vzorčen primer, kako naj rešijo vprašanje državljanstva Rusov. Pod tako stališče je podpisan celo sodnik iz Srbije. Ja, seveda, posledica odločitve ustavnega sodišča bo več denarja za t. i. izbrisane.
Vsebinsko je to dobro vprašanje, čeprav ne vem, ali je bilo ustavno sodišče sploh kdaj svetovno nazorsko uravnoteženo, kaj šele večinsko bolj desno usmerjeno. Dovolite pa mi, da si tukaj pomagam s stališči dr. Jurija Toplaka, rednega profesorja na Pravni fakulteti v Mariboru, ki je o tem zapisal: “Študije so potrdile, da so med sodniki velike razlike. Moški sodijo drugače od žensk. Poročeni drugače od samskih in razvezanih. Tisti s katoliškimi vrednotami drugače od tistih s socialističnimi … Pred enim letom je Slovenija dobila šest novih ustavnih sodnikov … V enem letu po 1. aprilu 2017 spletni iskalnik pokaže 25 odločitev o ustavnih pritožbah, kjer sodniki niso bili soglasni. Sodnik Jaklič je pritožniku pritrdil ali se zavzel za vsebinsko obravnavo pritožbe v več kot 95 odstotkih in sodnik Šorli v več kot štirih petinah zadev, kjer sta sodelovala. Sodnik Knez v le 45 in predsednica Sovdatova v 40 odstotkih. Sodniki Accetto, Pavčnik, Korpič Horvatova in Jadek Pensova so bili na strani pritožnika v tretjini teh glasovanj. Največ skrbi vzbuja sodnica Špelca Mežnar, ki kršitve ustave ne prepozna niti takrat, ko jo drugi vidijo. Kadar ni bilo soglasja, je v 91 odstotkih glasovala za zavrženje ali zavrnitev ustavne pritožbe.” Ne glede na to, da dr. Toplak ne govori toliko o bolj levo ali bolj desno usmerjenih sodnikih, pa naj vendarle dodam tole. Splošno znano je, da sta tako Jaklič kot Šorli bolj desno usmerjena, Mežnarjeva pa že skoraj skrajno levo. Pri vsem tem pa izstopajo ločena mnenja sodnika Jakliča, ki so resnično kvalitetna in vredna pravnih preučevanj na najvišjih ravneh pravnih fakultet.
Glede na to, da ste se poklicno v svoji karieri veliko ukvarjali s pregonom kaznivih dejanj, vas prosim za komentar ugotovitev parlamentarnih preiskovalnih komisij, ki so v preteklih dneh končale svoje delo. V državnem zboru ste tako soglasno podprli ugotovitve končnega poročila preiskovalne komisije za Teš 6, ki jo je vodil Matjaž Hanžek. Vse vlade od leta 2004 do leta 2012 naj bi bile ravnale neodgovorno, največja politična odgovornost pa je na vladi Boruta Pahorja in takratnih ministrih Francu Križaniču in Mateju Lahovniku. Državni zbor bo proti njim naznanil sum kaznivega dejanja opustitve dolžnega nadzorstva …
Dovolite, da vas rahlo popravim. V kriminalistični policiji nikoli nisem delal, zato se nisem ukvarjal s pregonom kaznivih dejanj. To pa še ne pomeni, da o tem nič ne vem. Na splošno lahko v primeru vseh sedanjih preiskovalnih komisij ugotovimo neki napredek. Če bo sprejeto tudi poročilo Logarjeve komisije, potem bo to še bolj očitno. Večina dosedanjih preiskovalnih komisij ni pripeljala do tega, da bi bili poročila in sklepi v državnem zboru sploh sprejeti. Preiskovalne komisije so načeloma orodja, ki pritičejo opoziciji, in koalicijske večine do sedaj so pogosto zavračale njihove ugotovitve. Tudi zato imajo večinsko soglasno sprejeta poročila in sklepi še toliko večji pomen in nosijo še toliko večjo sporočilno vrednost za policijo, tožilstvo in sodstvo. Je pa zanimiva Hanžkova komisija. Ne oporekam njenim rezultatom, saj sem jih z glasovanjem potrdil. Začetek njenega dela je bil bolj v stilu »navali« na prvo Janševo vlado. Konec pa ni tak, ampak je politično gledano, presenetljivo, celo nasproten.
V sklepnem poročilu zdravstvene preiskovalne komisije, ki jo je vodila poslanka Jelka Godec, je komisija navedla, da so vsi zdravstveni ministri od leta 2003 do leta 2016 objektivno odgovorni, ker niso sprejeli zakonodaje, ki bi omogočala sistemske rešitve in zajezitev koruptivnih dejanj v zdravstvu. Kolar Celarčeva pa je po ugotovitvah komisije tudi subjektivno odgovorna za opustitev ukrepov, ki bi jih morala sprejeti že na podlagi vmesnega poročila. Vaš komentar?
No, rezultati dela komisije Godčeve niti niso kakšno posebno presenečenje, saj razpad zdravstvenega sistema in posledice tega čutimo vsi bolniki prav vsak dan. Ta komisija je načeloma preučevala le ozek segment, to so žilne opornice, in z dokazi potrdila to, kar smo v veliki meri vedeli in kar v veliki meri velja tudi za vsa druga področja nabav v zdravstvu, ki jih ta komisija sploh ni obravnavala, ker za to ni imela mandata. Tudi ugotovitev o objektivni odgovornosti vrste ministrov ne glede na politično barvo je logična, ne preseneča niti ugotovitev o subjektivni odgovornosti ministrice Kolar Celarčeve, saj bi morala ukrepati že zaradi ugotovitev vmesnega poročila te iste komisije, pa ni, še več, ugotovitve komisije ignorira in zavrača.
Ob tem je državni zbor komisiji naložil, naj pridobljeno dokumentacijo izroči Nacionalnemu preiskovalnemu uradu in Specializiranemu državnemu tožilstvu. Izjema je le dokumentacija, ki jo je komisija pridobila na podlagi odredb sodišč. Bo končno kdo odgovarjal?
Upam, da bo kakšna temeljita kriminalistična preiskava sedanjo zdravstveno ministrico pripeljala pred sodišče, a zaradi drugih do sedaj znanih okoliščin o delu tako kriminalistične policije, tožilstva kot sodstva v to preveč ne verjamem.
Končno poročilo je sprejela tudi bančna preiskovalna komisija pod vodstvom Anžeta Logarja, v katerem med drugim ugotavlja, da sta nekdanji upravi NLB in Nove KBM kazensko in odškodninsko odgovorni za slabe bančne prakse, da je Banka Slovenije zanemarila kreditna tveganja in da so vlade od leta 2004 naprej objektivno odgovorne zaradi imenovanja nadzornikov in neustreznega ukrepanja. Kako to komentirate?
Zlonamerneži bodo hitro rekli, da je Logarjeva komisija izpostavila tudi prvo Janševo vlado. A ni tako. Ko je komisija začela z delom, se je veliko govorilo, da ni potrebna, da je tako ali tako odgovornost jasna, da je bilo največ kreditov podeljenih v času prve Janševe vlade in še več drugih »nebuloz« tipa »Mencinger« je bilo slišati. Logarjeva komisija je zagotovo opravila pomembno delo, a ga vsaj v smislu Abanke žal ni zaokrožila. Počakajmo še sprejetje poročila in sklepov na plenarni seji državnega zbora, šele potem bo stvar celovita. Sicer pa poglejte odkritje o pranju iranskega denarja v NLB; za to še vedeli ne bi, če te komisije ne bi bilo. Sicer pa je vsaka vlada objektivno odgovorna, tudi na tem področju, saj lahko zamenja nadzornike, ti pa uprave. Nekorektno pa je zavajanje, češ, v času prve Janševe vlade je bilo podeljenih največ slabih kreditov. Krivec je torej znan. Kot da bi vlada na svojih sejah odločala o tem, kdo bo kredit dobil in kdo ne. O tem odločajo vodstva bank, nadzira pa jih regulator, Banka Slovenije. Subjektivna krivda je torej tu in ne na katerikoli vladi, kot ugotavlja poročilo.
Poročilo skupaj s celotno dokumentacijo naj bi bilo posredovano Nacionalnemu preiskovalnemu uradu (NPU) in Specializiranemu državnemu tožilstvu kot naznanitev sumov kaznivih dejanj notranje in zunanje bančne kriminalitete. Pri tem se postavlja vprašanje, ali se bosta NPU in tožilstvo resno lotila te problematike, saj v preteklosti nista bila ravno učinkovita.
Leta 2012, ko sem bil notranji minister, smo na drugi Janševi vladi z muko prejeli seznam tako imenovanih slabih kreditov. Če se prav spomnim, je bilo tam navedenih na desetine, če ne na stotine podjetij in posameznikov, ki kreditov niso vračali. V vsakem primeru je šlo za sume velikega števila kaznivih dejanj. Seznam sem osebno poslal takratnemu generalnemu direktorju policije Goršku in takratnemu prvemu tožilcu Fišerju. Do mojega odhoda leta 2013 se ni zgodilo še nič. Za čas po tem pa lahko rečem, da je policija podala nekaj deset kazenskih ovadb, tožilstvo jih je nekaj malega spravilo do sodišč, po sedmih letih pa mislim, da pravnomočno ni bil obsojen še nihče, ali pa posameznik ali dva. To je nič od nič. To je odraz popolne neučinkovitosti našega sistema, zlasti sodnega.
To odgovorno trdim zato, ker je do zloma bančnega sistema na Islandiji prišlo dve leti pred tem problemom bank v Sloveniji, torej nekako leta 2009/2010. Tamkajšnja sodišča so po tekočem traku na najnižjih stopnjah oproščala posamezne odgovorne za bančni kriminal, ko pa je poseglo njihovo vrhovno sodišče, pa so se stvari postavile na svoje mesto. Konec oktobra 2016 je bil pravnomočno obsojen in poslan v zapor njihov zadnji bančnik. Temu se reče učinkovitost dela pravosodja. Njihov primer je preučeval tudi minister Klemenčič, ki je tja odpotoval s številno delegacijo, toda glede na to, da se pri nas ni zgodilo nič, verjetno bolj na izlet kot kaj drugega.
V preteklosti ste bili minister za notranje zadeve. Kako ocenjujete delovanje tega resorja v času Cerarjeve vlade?
Objektivno gledano imam mešane občutke. Sedanja ministrica je po eni strani puščala delo policije na strani, po drugi pa je bila pogosto branik pravne države in interesov državljanov. Samo spomnite se na zakon o nadzoru državne meje pa na njeno jasno zahtevo po deportaciji ilegalnega migranta Ahmada Šamija in še kaj. V tem pogledu je delala tisto, kar bi moral Cerar, pa ni. Res je tudi to, da je delovala v času gospodarske rasti in je zagotovila tako zaposlovanje policistov kot tudi več sredstev za njihovo opremo, to je objektivno dejstvo, ki ga čutijo tudi policisti.
Po drugi strani pa se kaj globoko vsebinskega znotraj policije ni niti malo spremenilo. Uniformirana policija, tudi tista na meji, svoje delo opravlja relativno kvalitetno, tako kot to počne že leta. V kriminalistični policiji pa vidim problem, ki ga sedanja ministrica ni hotela videti za nobeno ceno. Seveda ne govorim o nižjih nivojih kriminalistične policije, zlasti ne o tistih na policijskih postajah, pa tudi večinsko ne o tistih na ravni policijskih uprav. Mislim na posamezne pojave znotraj vrha kriminalistične policije, kjer so problemi podobni vse od leta 1990. Gre za vprašanje zakonitosti dela in za vprašanje zlorab vrha kriminalistične policije v politične namene. Samo pomislite na primer Ornig pa na serijo kazenskih ovadb zoper Kanglerja, ki padajo kot po tekočem traku, pa na problem tajnih predpisov znotraj kriminalistične policije. Tu sedanja ministrica ni naredila ničesar, celo soodgovorna je za tako stanje.
Glede na to, da vodite Odbor za pravosodje pri Strokovnem svetu SDS, bi vas prosil za oceno dela aktualnega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča? Je uresničil, kar je obljubljal?
Seznam njegovih obljub iz časa zaslišanja pred odborom za pravosodje leta 2014 je dolg. Najdaljši med vsemi takratnimi ministrskimi kandidati. Takrat je naredil umeten vtis, kaj vse se bo premaknilo na bolje v času njegovega ministrovanja. Nič od tega, bolj točno povedano, dobrih 95 odstotkov njegovih obljub je neizpolnjenih. Ni reforme sodišč, ni novega ZKP, ni nobenega resnega posega v tako imenovane cehe znotraj pravosodnega sistema, skratka, njegov mandat v pogledu, kaj je nekdo obljubil in kaj naredil, bi moral biti učni primer političnih laži.
Vaš odbor za pravosodje je že lani pripravil program dela SDS na področju pravosodja za mandat 2018-2022. Naredili ste oceno stanja in predlagali potrebne ukrepe za njegovo izboljšanje. Kakšna je zdajšnja ocena stanja?
Nič drugačna kot lanska, zato predvidevamo enake ukrepe kot lani.
V vašem odboru za pravosodje predlagate dosledno izvajanje 8. člena zakona o sodniški službi. Za kaj konkretno gre?
Še več, predlagamo tudi revizijo izvajanja postopkov imenovanj sodnikov v zvezi s tem členom zakona. Zakon o sodniški službi je leta 2004 prinesel določilo, znano tudi kot Pučnikov amandma, po katerem so v trajni sodniški mandat lahko imenovani le tisti sodniki in tožilci iz preteklega sistema, ki pri izvajanju svojih nalog v prejšnjem sistemu niso kršili človekovih pravic. To zakonsko določilo so sodniki množično kršili in v trajni mandat so bili imenovani tudi tisti, ki niso izpolnjevali tega pogoja. Tudi revizijo tega nameravamo narediti. Nekdo, ki ni bil imenovan v trajni sodniški mandat, pač ne more biti sodnik. Najbolj znana taka primera sta Branko Masleša in Zvonko Fišer.
Kaj pa ukinitev trajnega sodniškega mandata? Ste temu naklonjeni?
Ne, nikakor ne. Ukinitev trajnega sodniškega mandata SDS pripisujejo zlonamerneži. Nikoli do sedaj v nobenem dokumentu SDS nisem zasledil namere po ukinitvi trajnega sodniškega mandata. To je evropska norma, ki je ne bomo ukinili. Hkrati pa vemo, da ni normalno, da nekdo pri 30 letih starosti dobi trajni sodniški mandat. Prav zato bomo uvedli daljšo preizkusno dobo pred podelitvijo trajnega sodniškega mandata.
Predlagate tudi ukrepe za odpravljanje kršitev človekovih pravic v sodnih postopkih. Katere konkretne ukrepe imate v mislih?
Danes je statistično dokazano, da najbolj napredujejo tisti sodniki, ki pri svojem delu največkrat kršijo človekove pravice, ne pa tisti, ki jih ne. Kršitev človekovih pravic v sodnih postopkih mora postati okoliščina, ki bo preprečevala napredovanja sodnikov, ali drugače rečeno, tisti sodniki, ki pri svojem delu največkrat kršijo človekove pravice, pač ne morejo napredovati, ampak mora postati to razlog za prenehanje sodniške funkcije.
V zvezi s tem predlagate tudi ustanovitev specializiranega sodišča – posebno sodišče za človekove pravice, ki bo sodilo v primerih utemeljenega suma kršitve človekovih pravic, do katerih prihaja z namernim krivim sojenjem …
Res je, kršitve človekovih pravic v sodnih postopkih so prepogoste in niso značilne le za nekdanji politični sistem, ampak se nadaljujejo tudi danes. To moramo odločno preprečiti. Dosledno izvajanje odgovornosti za sprejete odločitve v sodnih postopkih moramo šele vzpostaviti. Ena od poti je prav specializirano sodišče za to področje.
Slovenija sedanji zakon o kazenskem postopku z manjšimi popravki uporablja od leta 2004. V SDS predlagate nekatere spremembe. Katere?
Nov zakon o kazenskem postopku že od leta 2008 leži v predalu vseh dosedanjih pravosodnih ministrov. Tam ga je pustil minister Šturm. Imenovali bomo posebno skupino strokovnjakov, ki bo besedilo pregledala in popravila vse tisto, kar je treba popraviti s časovne distance, tako da bomo dobili nov, evropsko primerljiv in učinkovit zakon. Naj pa povem, da tisto besedilo predvideva ukinitev sodne preiskave, ki smo ji bili tudi mi naklonjeni, najnovejša dogajanja in praksa pa tega ne potrjujeta več, zato do tega verjetno ne bo prišlo.
Obljubljate prvi zakon o sodnem svetu …
No, prvi ne bo, ker je bil prvi zakon sprejet, potem ko smo naš program objavili, torej konec leta 2017. Res pa je, da ga bo verjetno treba na novo napisati, saj je sedanji Klemenčičev zakon tako imenovana ‘limanka’ zakonskih in podzakonskih predpisov brez repa in glave. Delo sodnikov danes ocenjuje sodni svet, katerega člani o delu posameznega sodnika nimajo pojma, ne ocenjujejo pa ga predsedniki sodišč, ki največ vedo o delu posameznega sodnika.
Delno bi spremenili tudi zakona o sodiščih in o sodniški službi. V katerem delu?
Kar zadeva zakon o sodiščih, je treba ustanoviti specializirano sodišče, ki se bo ukvarjalo izključno z najhujšimi oblikami gospodarskega in finančnega kriminala. Kar pa zadeva zakon o sodniški službi, pa nameravamo narediti več reda na področju dela sodnikov zunaj sodnih dvoran, popolnjevanja sodniških vrst glede na potrebe in ne glede na sistemizirana delovna mesta, pravniški državni izpit pa mora postati neke vrste javno dostopna listina ali certifikat, na podlagi katerega bodo sodniki sploh lahko opravljali svoje delo.
Kako pa boste dosegli, da sodstvo ne bo več uporabljeno in zlorabljeno za politične obračune? Da ne bomo več priče politično montiranim sodnim procesom …
To je najtežja naloga, ki ne bo končana v enem mandatu. To kažejo tudi tuje prakse, recimo tista na Poljskem, kjer zahodni svet preprosto ne more razumeti, da je sploh mogoče kaj takega, da bi bila sodišča politično pristranska. Kot rečeno, želeno stanje je mogoče doseči v daljšem časovnem obdobju z dosledno odgovornostjo sodnikov za sprejete odločitve, zlasti pa s kadrovanjem mlajših, sposobnih in neodvisnih kadrov, katerih razmišljanje in delo bo v slogu razmišljanja in dela enega najmlajših ustavnih sodnikov, ddr. Klemena Jakliča. Še pred tem pa mora tak duh prevladati tudi na pravnih fakultetah.
Spreminjati nameravate tudi zakon o državnem tožilstvu. Ugotavljate, da je Vrhovno državno tožilstvo RS »kapa« brez pravih pristojnosti, zlasti pa odgovornosti …
Državno tožilstvo je danes urejeno po principu sodišč, kar je velika napaka. Imamo več neodvisnih tožilskih organizacij, vrhovno državno tožilstvo pa je neke vrste zakonsko urejena neodvisna »kapa« tožilske organizacije, katere predstojnik nima pravih in učinkovitih pooblastil. Naj povem zelo poenostavljeno, da me bodo razumeli ljudje, ki se s tem ne ukvarjajo: vsako odločitev sodnika na temeljni ravni lahko preveri višje sodišče, ki napake lahko popravi. Če še tu pride do napake, je stvar vrhovnega sodišča, ki prav tako lahko odpravi napako. Če vse to ne deluje, sta tu še Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice, ki lahko posežeta in napako odpravita. Sodne odločitve so torej podvržene številnim instancam, ki lahko napake odpravijo. V kakšnem položaju pa je tožilec, ki je včeraj nastopil funkcijo? On je alfa in omega kazenskega pregona. Če on reče, to ni kaznivo dejanje, zato tega ne bom preganjal, potem je to zadnja in dokončna odločitev, ki je ne preverja nihče več. To moramo takoj popraviti. Saj se spomnite polkovnika Popova, ki je moril po Gornji Radgoni. Ker je tožilec rekel, da ni dokazov za kaznivo dejanje in da tega ne bo preganjal, je bila to zadnja in dokončna odločitev. Absurd.
No, bližava se koncu najinega pogovora. Kot vemo, boste na prihajajočih državnozborskih volitvah na listi SDS kandidirali v Celju. Še lani ste govorili, da ne boste več kandidirali za poslanca državnega zbora. Zakaj ste si premislili? Morda tudi zato, ker se zavedate, da Slovenija nujno potrebuje politične spremembe?
No, res je, da sem že leta 2014 dejal, da ne bom več kandidiral na volitvah v državni zbor. V skladu s tem smo v mojem okolju, v Šmarju pri Jelšah, našli dobrega kandidata Vikija Božaka, ki ga predlagamo za poslanca v državnem zboru. O vseh odločitvah sem obvestil tudi predsednika SDS Janeza Janšo. Res pa je, da v Sloveniji za SDS (druge stranke so v enakem položaju) obstajajo tako imenovana zelo težka okolja, kjer teže najdemo kandidata za poslanca in kjer do sedaj poslanca še nismo imeli. V takih okoljih običajno kandidirajo strankarsko bolj prepoznavni ljudje. Prav za to gre v mojem primeru kandidature v Celju. Toda če kdo misli, da bom slamnati kandidat, ki kandidira zaradi kandidature, ne zaradi izvolitve, se moti. Skupaj z volilnim štabom bom naredil največ, kar je mogoče, da dosežemo dober volilni izid. V primeru izvolitve pa Celjankam in Celjanom obljubljam, da bom še kako glasen v njihovem imenu za njihove interese v državnem zboru. Seveda pa Slovenija potrebuje učinkovite spremembe in moje izkušnje so pri tem lahko koristne.
Jih SDS lahko zagotovi?
SDS lahko zagotovi spremembe. SDS je to dokazala že v preteklosti. Sam nerad govorim na pamet, ampak rad postrežem s preverljivimi številkami. Tistim, ki pravijo, da se ne splača na volitve, nič se ne bo spremenilo, moj glas ne pomeni nič, vsi politiki so enaki, vsem gre za plače in privilegije in njihov položaj, odgovarjam takole: preglejte podatke o vaših plačah in pokojninah na dan 1. januar 2005 in jih primerjajte s plačami ali s pokojninami 1. januarja 2009. Ugotovili boste skoraj 25-odstotno povečanje tako plač kot pokojnin. Naj vas spomnim, to je čas prve Janševe vlade. Nismo torej vsi politiki enaki, na volitvah pa vsak glas enako šteje. Tudi vaš!
Metod Berlec, Demokracija