“Na pohodu je velik obup. Nič ni res, nič nima smisla kakor kvečjemu trenutno ugodje,” je o trenutnem stanju duha pojasnjeval upokojeni ljubljanski nadškof ddr. Anton Stres.
Z upokojenim ljubljanskim nadškofom prof. ddr. Antonom Stresom smo se pogovarjali o njegovem prispevku, ki ga je napisal za zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek − novi prispevki za slovenski pomladni program, papežu Frančišku ter pomenu posta in velike noči. Intervju je potekal le nekaj dni pred smrtjo papeža Frančiška.
Prof. Stres, za zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek − novi prispevki za slovenski pomladni program ste napisali prispevek z naslovom Svoboda vere, ideologija in politika. Pri tem posebej poudarjate pomen verske svobode …
Čeprav bi po eni strani lahko kdo rekel, da je verska svoboda oziroma svoboda vesti samo podvrsta splošne pravice do svobode mišljenja in izražanja, ki je bistvena liberalno-demokratična svoboščina, je verska svoboda več kakor to, ker je religija sama več kakor samo eden od nazorov. V veri se človek zaveda, da ga usodno nagovarja Neskončni in Absolutni, ki je v krščanstvu hkrati tudi konkretna oseba Jezus Kristus, zato je to nekaj drugega kakor domisliti nekaj pametnega in druge pridobivati za svojo teorijo. Vera človeka zavezuje najgloblje in najbolj celostno – v vesti.
Verska svoboda pomeni, da oblast spoštuje državljane kot moralno odgovorne ljudi, ki imajo pravico, da svojo versko identiteto prav tako neovirano in sproščeno živijo, kakor živijo vse svoje druge identitete: spolno, kulturno-jezikovno, politično, umetniško oz. ustvarjalno, celo športno in rekreativno. Kakor nihče ne zavija oči, če mu povem, da sem doma s Štajerske ali da navijam za določen nogometni klub, tako ne bi smel nihče zavijati z očmi, če mu rečem, da hodim v cerkev. Žal pa ni tako. V mnogih okoljih mora človek zbrati pogum, da se pokaže kot katoliški kristjan.
Verska svoboda pa je tudi kolektivna, ne nanaša se samo na svobodno versko življenje posameznikov, ampak obsega pravico do svobodne navzočnosti in delovanja celotnega verskega občestva, Cerkve. Problem verske svobode je problem navzočnosti vere v javnem prostoru in je preizkus, koliko eni prenesemo navzočnost drugih in drugačnih. Ne samo prenesemo (potrpimo) kot nekaj slabega in nezaželenega, ampak koliko jih spoštujemo in jim privoščimo vso pravico, da so to, kar so. Primer – dokler v neki državi dovoljujejo samo take cerkvene stavbe, ki se na zunaj ne dajo prepoznati kot verski objekt, potem tam ni verske svobode. Prepoved prostovoljnega verskega pouka v naši javni šoli je primerljiva s tem.
Ob tem je zelo povedna sklepna misel, ki ste jo zapisali v svojem prispevku: “Namesto da bi se Slovenija hitreje razvijala v smeri pluralizma, medsebojnega spoštovanja in enakopravnega sodelovanja, njen politični in kulturni razvoj hromijo stranke, obremenjene s starimi in novimi levičarskimi ideologijami, ki jim je skupno tudi sovraštvo do katoliške vere in Cerkve, glavni cilj pa ohranitev v demokraciji monopolov, ki so si jih nedemokratično prigrabile v času totalitarizma.” Nekako se mi zdi, da ste s tem povedali bistvo tranzicijskega dogajanja na Slovenskem …
Čas je pokazal, da na začetku devetdesetih let komunisti niso resno mislili s svojim “sestopom z oblasti”. Sestopili so samo z ene vrste oblasti – enopartijske diktature. Bili so dovolj premeteni, da so vedeli, da ima nekdo lahko oblast v zakupu, tudi če ustvarja vtis, da je nima. V maloštevilni politični skupnosti, kakršna je slovenska, je še laže imeti “vse pod nadzorom”. Kakor je bilo samoupravljanje vse prej kot to, kar samoupravljanje dobesedno pomeni, tako sile, ki vzdržujejo sedanjo levo politično premoč v državi, ne bodo nikoli same od sebe dovolile (in tudi niso), da bi jim ta premoč ušla in bi država postala res demokratična brez “stricev iz ozadja”.
Kako pa vidite to problematiko na evropski ravni? Spremljamo neverjetno sekularizacijo, ki Evropo uničuje …
Sekularizacija je predvsem evropski kulturni pojav. Je posledica stoletnega kulturnega boja proti krščanstvu, ki so ga sprožili francoski razsvetljenci, pri nas pa je to bilo še stopnjevano s komunističnim totalitarizmom, kar olepševalno imenujemo “enoumje”.
Znani sociolog P. Berger je nekaj časa trdil, da tega ne zna razložiti, potem pa je proti koncu kot vzrok omenjal evropsko pogosto povezanost med vero in politiko, s tem pa tudi s političnimi delitvami, nasprotji in sovražnostmi, ki so hromili Evropo proti koncu srednjega in na začetku novega veka. Nekaj je gotovo tudi na tem. Bolj je zgovorno, da razsvetljenci večinoma niso bili ateisti, bili pa so nasprotniki krščanstva. Motila jih je avtoriteta razodetja, medtem ko bi z lahkoto sprejeli neko “naravno” religijo, kakršno si je omislil tudi Rousseau s svojo “civilno religijo” z dvema razumskima dogmama – obstojem Boga in nesmrtnostjo duše.
Francoska revolucionarna konvencija je 7. maja 1794 izglasovala dekret, da “francosko ljudstvo priznava obstoj najvišjega bitja in nesmrtnost duše”, hkrati pa so revolucionarji pridno sekali glave katoličanom, posebno tistim, ki niso bili pripravljeni narediti tako imenovane “civilne prisege”, s katero bi se podvrgli republikanski oblasti tudi v verskih zadevah.
Krščanstvo pa ni človeška modrost, ki bi jo domislili modrijani, kot so bili tudi Konfucij, Buda in drugi utemeljitelji podobnih duhovnosti. Tudi ne propagira miselnih in duhovnih drž, s katerimi bi človek sam dosegal razsvetljenje in odrešenje.
Z Abrahamom se začenja zgodba, kjer je odločilno sprejemanje razodetja s strani Boga. To doseže svoj vrh v Jezusu Kristusa, ki prihaja od drugod v polnem pomenu besede. To pa samozavesten in ponosen, da ne rečem ošaben, človek težko sprejema. Ko se z novim vekom začne človek emancipirati od političnih avtoritet, preide to tudi na emancipacijo od avtoritete v veri – sam si bom določal, kaj bom veroval. Saj tudi danes naša kultura in za njo politika brez težav sprejemata verska in duhovna samonikla gibanja, trn v peti pa jima je Cerkev, pa čeprav oznanja Boga, ki je ena sama ljubezen.
Torej je v Cerkvi premalo ljubezni …
O tem ni dvoma. Cerkev ima to “nehvaležno” nalogo, da oznanja ideale, spričo katerih je sama vedno v moralnem deficitu. Eni v tem vidijo dokaz, da si svojih norm ni izmislila in postavila sama, ker bi si jih sicer po bolj človeški meri, drugi pa imajo izgovor, da ji obrnejo hrbet. Ker je sedanja kultura v svoji skrajni emancipaciji (tudi od narave in naravnega zakona) individualistična, relativistična in subjektivistična, postaja še bolj nezdružljiva z Jezusom, ki zase trdi, da je pot, resnica in življenje. Veliko bližje sta ji libertarizem in anarhizem – ne glede na to, da vodita v boj vseh proti vsem. Ko namreč postane iskanje lastnega interesa vrhovno pravilo, drugače ne more biti.
Naj malo preskočiva. Papež Frančišek ima zadnje čase kar precejšnje težave z zdravjem. Ali bi bilo smiselno, da bi se zgledoval po predhodniku papežu Benediktu XVI., ki je predčasno odstopil?
Očitno meni, da ura za to še ni prišla.
Je že mogoče narediti kakšno oceno Frančiškovega pontifikata?
Dokler tako ali drugače ne sklene svojega poslanstva, se mi ne zdi primerno dajati kakšne globalne ocene. Upoštevati je treba, da je vsak duhovnik, tudi papež, sejalec, sadovi njegove setve pa se bodo pokazali šele čez čas. Če se vrnem k temu, kar sem povedal prej – dokončni sadovi setve razsvetljencev v 18. stoletju so se pokazali šele v 20. stoletju. Na teh področjih sejalci niso tudi žanjci, to so tisti, ki pridejo za njimi.
Seveda pa se že na veliko ugiba, kdo bo njegov naslednik …
Ob vsakem končevanju kakega papeževanja je takih ugibanj na pretek, pa so večinoma bolj miselni eksperimenti kot verodostojne napovedi, zato ne kaže izgubljati besed. Samo enkrat so se res uresničile. To je bilo po smrti Janeza Pavla II., ko so napovedovali izvolitev kardinala Ratzingerja, kar se je res zgodilo. Tokrat pa ni takšne osebnosti.
No, ker smo v postnem času pred veliko nočjo, lahko nameniva nekaj pozornosti temu času in temu največjemu krščanskemu pazniku. Kako osebno doživljate postni čas in kaj vam pomeni priprava na veliko noč?
Slovenski izraz za postni čas postavlja v ospredje post, v resnici pa gre za širše področje duhovnega poglabljanja. Lahko bi rekli neke vrste duhovne vaje. To je čas, ko se kristjan “vzame v roke”, da bi bil ob prazniku vstajenja bolj utrjen v pripadnosti Jezusu Kristusu. V življenju se nam prikrade veliko rutine in razvad, popuščanj in neprimernih reakcij. To zahteva od časa do časa prevetritev ali inventuro. Župančič pravi: “Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran.” Človek ne sme dopustiti, da ga okolje ali lastna narava “nese”. Isto pomeni tudi svetopisemski poziv k budnosti, čuječnosti. Post kot samodisciplina v hrani ali pijači je samo en vidik.
Zakaj je trpljenje pomemben del velikonočne zgodbe in kako naj ga razumemo danes? Kaj vam osebno pomeni obred velikega petka?
Trpljenje je najpomembnejši del življenja, ne samo pomemben del velikonočne zgodbe. Spet Župančič: “Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim, če jeklo, bom pel, če steklo – naj se zdrobim.” Trpljenje je preizkus, ki edini pokaže, kdo smo, in je šola, kjer se šele naučimo prav biti. Kosovel verjetno ni samo zato, da bi se rimalo, zapisal: “Veliko moraš pretrpeti, da to spoznanje pridobiš – kdo hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti križ.” Obred velikega petka je zame zgled in šola, kako trpeti in s tem tudi kako biti, živeti. V hvaležnosti za darovano življenje, ki pa se ga je treba naučiti sprejemati in zaupati do konca in še čez. Vsekakor ne biti izbirčnež, ki s podarjenega krožnika pobira samo tisto, kar mu je in dokler mu je všeč.
Kako bi opisali bistveno sporočilo velike noči?
V tem svetu nasilja in laži dajeta poštenje in dobrota videz šibkosti in neuspešnosti. Velika noč pa pravi, da bodo zadnjo besedo imele resnica, pravičnost in ljubezen. Velika noč me spodbuja, naj ne popustim videzu in obupu, ki mi ga vsiljuje stanje v svetu in v meni, pa naj je po človeško še tako brezupno. Bolj brezupno, kakor je bilo na prvi veliki petek, ne more biti, a vendar se je izkazalo, da Juda, ki se je obesil, ni imel prav.
Kaj bi rekli človeku, ki dvomi v pomen velike noči?
Druge rešitve, kakor jo vsebuje velikonočna vera, čisto preprosto ni. Na kocki je vse, s čimer se radi ponašamo: dostojanstvo, svoboda, smisel in upanje. Skratka človek. Druga možnost je obup z vsem peklom, ki ga prinaša s seboj. Močnim tega sveta pa ta obup ustreza, ker lažje vladajo, zato ga spodbujajo tudi s propagiranjem evtanazije.
Kako vidite vlogo Cerkve danes – v času negotovosti, vojn in kriz, in sicer v navezavi na velikonočno sporočilo?
Na pohodu je velik obup – nič ni res, nič nima smisla kakor kvečjemu trenutno ugodje. To miselnost je opisal že apostol Pavel: “Jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli.” Znanstveno jo je napovedal A. de Tocqueville. Zato mora Cerkev verodostojno pričevati za svojo vero, upanje in ljubezen. Kakor vedno, do konca sveta. Iskanje všečnosti in spogledovanje s trenutnimi mnenjskimi mogotci s takim pričevanjem ni združljivo.
In še za konec … Kakšno velikonočno voščilo bi namenili Slovencem ob letošnjem prazniku?
Te dni me še posebej nagovarja, kar je zapisala Edith Stein, v katoliško vero spreobrnjena judinja in na koncu redovnica karmeličanka, po izobrazbi vrhunska filozofinja, danes svetnica in sozavetnica Evrope, ki je izkustveno vedela, kaj govori, saj je življenje sklenila v plinski celici v Auschwitzu: “Bolj ko se tukaj temni okrog nas, bolj moramo odpreti svoje srce za luč od zgoraj.” Res je mračno, a nam sveti velikonočna sveča. Naj nam še ta ne ugasne! To je moje voščilo.
Biografija
Anton Stres se je rodil leta 1942 v Donački Gori v rogaški župniji. Leta 1960 je vstopil v misijonsko družbo lazaristov. Leta 1963 je začel študirati teologijo v Ljubljani in jo dokončal v Parizu (Institut Catholique de Paris). Oktobra 1974 je doktoriral iz teologije v Ljubljani, novembra 1984 pa iz filozofije v Parizu. Od leta 1972 do 2005, ko je ob vstopu v pokoj prejel naziv zaslužnega profesorja, je predaval filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Trideset let je opravljal službo predsednika komisije za pravičnost in mir, bil konzultor papeškega sveta za pravičnost in mir ter podpredsednik evropske konference komisij za pravičnost in mir. Petnajst let je vodil komisijo Slovenske škofovske konference za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Leta 2000 je bil posvečen v škofa. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za ljubljanskega nadškofa. To mesto je na povabilo papeža Frančiška ob finančni sanaciji mariborske nadškofije poleti leta 2013 zapustil. Službo rektorja Katoliškega inštituta in predavatelja filozofije na Fakulteti za poslovne vede je prevzel jeseni 2015, poleti 2018 pa ga je papež Frančišek imenoval za konzultorja papeškega sveta za kulturo. Je avtor številnih del s področja odnosov med Cerkvijo in državo ter filozofije, med drugim je tudi avtor filozofskega leksikona.
Metod Berlec