[Intervju] Revolucionarni teror je po doslej razpoložljivih podatkih zahrbtno pobil okrog 20 primorskih duhovnikov

“Revolucionarji imajo na vesti tudi 12 od 27 primorskih padalcev, ki so jih zvezniki spustili na osvobojeno ozemlje z namenom vzdrževanja zvez s partizansko vojsko, ki so tudi bili neke vrste tigrovci. Štirje so padli kot partizani, dva so ubili četniki, dvanajst pa jih je po vojni “vzela noč”. Bili so ubiti brez obtožnic in sojenja in še danes ni znano, kje so njihovi ostanki. Revolucionarni teror ni prizanesel niti čedermacem, saj je bilo po doslej razpoložljivih podatkih zahrbtno pobitih okrog 20 primorskih duhovnikov ter prav toliko tudi stlačenih v zapore in gulage, kjer so skupaj prestali okrog 82 let.”

S publicistom Milanom Gregoričem smo se pogovarjali o njegovi knjigi z naslovom Ljudje mojega časa. Zaupal nam je, da na tisk čaka še knjiga TIGR se vrača iz pregnanstva. Dejal je, da je rehabilitacija Tigra uspešna in nesrečna hkrati, ter da je razlog za drugačen potek komunistične revolucije na Primorskem tako krut raznarodovalni pritisk, da so se bili Primorci pripravljeni spečati s hudičem, da bi se rešili Italijanov.

Pred kratkim je izšel drugi del vaše knjige z naslovom Ljudje mojega časa. Z zanimanjem sem jo preletela in  nekatere portrete vaših sodobnikov tudi prebrala. Kako ste jih izbrali?

Druga knjiga vsebuje 40 (prva 60) krajših ali daljših zapisov o ljudeh, ki sem jih srečeval pri svojem javnem udejstvovanju znotraj primorske civilne družbe in deloma tudi širše s poudarkom na Istri. Portreti so zelo raznoliki in gredo od narodnjakov, čedermacev, borcev NOB prek politikov, gospodarstvenikov, inovatorjev, literarnih in kulturnih ustvarjalcev, glasbenikov pa vse do pravnikov, novinarjev, publicistov, okoljevarstvenikov, športnikov, krvodajalcev, preprostih ljudi izjemne človeške veličine in celo do novih rodov, to je “generacije digitalizacije, globalizacije in iskanja življenjskega smisla”. Knjiga je pristno primorska, saj so se v njej našli portreti iz Istre, s Krasa, Tržaškega in iz Goriške z obeh strani meje. Portreti so v obeh knjigah nastajali naključno, brez načrtnega izbiranja osebnosti. Pri tem ni odločala pomembnost portretirancev, ampak naključna srečanja z njimi ob skupnem sodelovanju, človeška bližina in pozornost, ki mi jo je portretiranec zbudil s svojo ustvarjalnostjo, s svojimi javnimi nastopi, s svojo življenjsko zgodbo ali pa s katero drugo svojo enkratnostjo. Pri tem so mi bili enako dragi vplivni in preprosti ljudje, saj je tudi med slednjimi veliko ustvarjalnih in enkratnih osebnosti.

Gotovo ste se v vseh letih svojega dela srečali še z marsikom, ki ga ni v knjigah …

Res je, knjigi ne zajemata vseh likov, ki sem jih v tem času srečeval in ki bi jih želel portretirati. Zajel sem jih le toliko, kolikor so mi dopuščale okoliščine. Zato bi bil vesel, če bi mi življenjske moči omogočile, da bi to delo nadaljeval še naprej. Zapisi so nastajali ob različnih priložnostih, npr. prek intervjujev, ob predstavitvah portretirancev na kulturnih večerih ali v medijih, prek objav knjižnih recenzij, kot nagovori ob odkritju njihovih spominskih znamenj in celo ob slovesu od preminulih. Bili so objavljeni v primorskih medijih z obeh strani meje in delno tudi širše, kar je povsod navedeno na koncu portreta, z izjemo nekaj portretov, ki so bili prirejeni namenoma za objavo v knjigi. Mnogi portretiranci so v svojih intervjujih, literarnih ali publicističnih delih razgrnili svoje srce na dlan roke in so iz njihovih besed izzvenele najnežnejše strune, ki jih premore človek, ali pa so izrekali misli, ki človeka prevzamejo s svojo globino, iskrenostjo in prepričljivostjo.

Iz prejšnjega odgovora izhaja, da ste si bili s portretiranci bolj ali manj blizu. So vam med njimi (bili) kateri ljubši?

Iz teh srečanj so nastala prijateljstva, ki še trajajo, z izjemo osebnosti, ki so v vmesnem času preminule. O prijateljstvu odloča pri meni srce. Če namreč začutim v nekom človeško toplino, ga sprejem za prijatelja ne glede na njegovo politično ali ideološko pripadnost in na to, kaj in koliko je ustvaril. Zato sem hkrati prijateljeval s koprskim župnikom in z dolgoletnim predsednikom lokalne borčevske organizacije, ker sem začutil v njiju Človeka, zaradi česar so me mnogi, z ene in druge strani, sumničavo gledali.

Kaj je značilnost prve knjige in kakšna vrsta portretirancev je v njej?

Prva knjiga (2005) je zaznamovana z burnim obdobjem naše zgodovine, ko smo ustvarjali lastno državo, in s poskusi naše zahodne sosede, diplomatskimi pritiski ter s številnimi detabilizacijskimi projekti (istrska avtonomija, čezmejna regija, kupovanje ljudi s podeljevanjem italijanskega državljanstva itn.), da bi mednarodno priznano mejo vsaj zrahljala, če ne celo spremenila. Ob tem se je pri Primorcih in istrskih Hrvatih prebudil samoobrambni instinkt in smo budno spremljali dogajanje, se močno povezovali, si izmenjavali podatke itn. Zato je v tej prvi knjigi ob naših običajnih ustvarjalnih in enkratnih ljudeh tudi precej osebnosti s širše hrvaške in zamejske, tudi italijanske scene, s katerimi sem se srečeval in so takrat igrali pomembno vlogo pri razkrivanju naklepov iredentističnih italijanskih krogov, ki še niso preboleli izgube Primorske, Istre in Kvarnerja. Kot npr. znani tržaški publicist Paolo G. Parovel, tržaški pisatelj in alpinist Livio Isaak Sirovich, ki je s svojo knjigo Cime irredente (Neodrešeni vrhovi) ostro udaril po oživljenem italijanskem iredentizmu. Pa Marino Vocci, pravi ambasador sožitja ob meji. Ali pa tržaški novinar Paolo Rumiz, ki je razpad Jugoslavije in balkansko vojno tragedijo spremljal na terenu in napisal nekaj knjig o njej.

Katero od hrvaških osebnosti ste vključili v knjigo? Kaj pa zamejski rojaki?

S hrvaške strani bi omenil npr. pisatelja Milana Rakovca, ki je tudi eden vidnih tvorcev sožitja ob meji. Ali pa publicista Anteja Rokova Jadrijevića iz Brtonigle, ki je posvetil dolga leta raziskovanju ozadij takratnih italijanskih pritiskov na mejo in Istro. Z nekaterimi od teh ljudi smo se redno srečevali, o njih sem pisal, si intenzivno izmenjaval dragocene podatke o zakulisju takratnega obmejnega dogajanja ipd. Intenzivne stike sem gojil tudi z našimi zamejskimi rojaki (Samo Pahor, Drago Štoka, Marij Maver, Sergij Pahor idr.). Tudi oni so budno spremljali dogajanje in nas z njim seznanjali. O vsem tem sem objavil tri knjige: Politični ciklon nad Istro ali spodleteli poskus njene destabilizacije (1997), Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede (2002) in Italijanska manjšina od ljubezni do konfrontacije (2004), ki so bile predstavljene prek dvajsetkrat po vsej Primorski od Pirana Kobarida, pa na Dolenjskem in v Ljubljani (v prostorih Slovenske konference SSK, v stekleni dvorani Hotela Lev v režiji Nove revije, v prostorih Društva slovenskih pisateljev, pri Slovenski matici in v knjigarnah Vale Novak in Cankarjeve založbe.

Med sodobniki, o katerih pišete v drugi knjigi, so številni za večino Slovencev manj znani. Kaj vas je pri njih pritegnilo, da ste jih vključili v knjigo?

Delno in bolj na splošno sem na to odgovoril že pri prvem vašem vprašanju in tudi v prejšnjem odstavku. Bom pa poskušal za ilustracijo navesti  nekaj primerov, kako je nastajal kak portret. Rožana Špeh, pedagoginja iz Sv. Petra v Istri (slovenščina, zgodovina), se poleg svojega pedagoškega dela npr. z vso predanostjo ukvarja s  svojo rodno Istro. Ustanavlja in vodi pevske skupine, se posveča istrski ljudski glasbi, leta 1992 je pripravila kaseto Strunjanski Materi božji, opravila je 32 oddaj za Radio Trst A z zvočnimi posnetki ljudskega izročila slovenskih vasi v Istri, izdala je monografijo Šupeter je na lepa vas, pa ilustrirano monografijo Strunjan itd. Ta kulturna zagnanost me je pritegnila, opravil sem z njo intervju in se je tako znašla v knjigi. Nivea Kofol, kiparka, je svoje otroštvo preživela ob Rižani, najprej v zaselku (mlinu) Mihati in nato v bližnjem zaselku Žepki. Veliko njenih kamnitih umetnin je posejanih širom Istre, Primorske (kot npr. mogočna skulptura na Poti miru na Veliko Cerje) in Slovenije. Sodelovala je na številnih mednarodnih simpozijih ter skupinskih in samostojnih razstavah. Bila je pobudnica in soorganizatorka prvih dveh kiparskih simpozijev v Dekanih, na katerih naj bi med drugim ustvarili tudi več skulptur v znamenju vode, ki bi jih postavili na izpostavljenih mestih v čudovitem spodnjem delu doline Rižane, imenovanem Zelena cesta, in bi to naravno lepoto s skulpturami še kulturno valorizirali ter jo predali našim zanamcem. Ena skulptura je že postavljena ob mostu v zaselku Brtučiči in je pravi biser, a načrt še ni končan. Ko sem se srečal s tem rižanskim projektom, nisem niti za trenutek podvomil, da spada tudi Nivea v knjigo Ljudje mojega časa.

In kdo je na primer nedavno preminuli Ado Butala?

Je Belokranjec, ki ga je življenjska pot zanesla v Istro (Izolo) in se je vsakokrat med prvimi dosledno oglasil v medijih, ko je bila komu javno storjena krivica. Tudi v mojem primeru, ko me je žirija Kocjančičeve nagrade dvakrat izbrala za nagrajenca (2005, 2012), a je obalna leva primitivna politika obakrat politično intrigantsko preprečila njeno podelitev. Vse je to med Butalo in menoj ustvarilo tesno tovarištvo. Ne zasluži si samo mesta v moji knjigi, ampak tudi primerno spominsko znamenje. Naj omenim tudi svojega sovaščana iz Dekanov Otilija Furlaniča, preprostega kvalificiranega delavca, krvodajalca, tudi nedavno preminulega, ki je dal svojo kri za ljudi v stiski nič manj kot 160-krat in je bil slovenski rekorder v krvodajalstvu. Tudi ta spada še kam drugam, ne samo v mojo knjigo.

V drugi knjigi najdemo tudi nekaj zanimivih portretov istrskih duhovnikov pa tudi borcev NOB.

Nekega dne mi je Tilen Kocjančič, mlad istrski duhovnik, ki službuje v Postojni, poslal po pošti knjigo o duhovniku in glasbeniku Vladimirju Pirihu. Sem jo najprej površno preletel, nato malo globlje pogledal vanjo in me je, med drugim, impresioniralo izjemno spoštovanje, ki so ga krajani gojili do tega svojega dušnega pastirja, in pa podatek, da je uglasbil nič manj kot 2000 besedil. Kako naj ga ne bi vključil v knjigo? Prav tako sem nekega dne dobil po pošti knjigo z naslovom Skozi ogenj avtorja Stanka Sivca s kratkim, prijaznim spremnim pisemcem, da se je srečal z nekaterimi mojimi teksti, da veje iz njih duh iskanja resnice in da bi rad videl, da bi bila javnost širše seznanjena tudi z njegovo tragično resnico. Nisem ga poznal, a sem zvedel, da je šlo za bogoslovca, ki mu je oblast po vojni poskušala preprečiti študij teologije, a je vztrajal, podtaknili so mu vohunstvo ter ga obsodili na več let zapora in prisilnega dela. Kratek odlomek iz njegove bridke zaporniške knjige, ki ga bom sedaj prebral, vam bo dal jasen odgovor, zakaj se je znašel v knjigi, in sicer: “Poseben status med arestanti so imeli intelektualci, še posebej duhovniki in bogoslovci kot najbolj privlačna in izpostavljena tarča. Na čelu njihovih delovnih čet je bil kak kriminalec, ki je svoje podrejene še posebej mrcvaril, da bi se prikupil tistim od zgoraj.” Tam je avtor “s sotrpini zaprtih ust, sklonjenih pogledov, z mislimi, zazrtimi v prihodnost”, doživljal “svojo zasužnjeno mladost, svojo poteptano človečnost, uničeno prihodnost … Vržen na slepi tir z vprašanji brez odgovora, problemi brez rešitve in potmi brez izhoda. V rokah rabljev, ki so te držali do grla v vodi, da si se potapljal, a se nisi potopil, da si se davil, a se nisi zadavil, da si umiral, a nisi umrl …”. Ko sem to prebral, je nastal v meni velikanski dolg do tega človeka. Prvi moj odziv je bil, da sem knjigo predstavil v nekaj medijih. Nato sem se pozanimal, kje ta človek živi. Našel sem ga v domu upokojenih duhovnikov v Šempetru pri Gorici, ga obiskal, in ko mi je odprl vrata svoje sobe, sem se srečal s prijaznim obrazom, polnim notranjega miru in miline. Čez nekaj mesecev je umrl. Naj mimogrede omenim tudi bratranca duhovnika Svetka Gregoriča, ki je v svoji Župniji Hrenovice pri Postojni obnovil ali restavriral skoraj ducat podružničnih cerkva, učil ljudi brati in je bila njegova župnija na vrhu lestvice po branju mohorjevk.  Za seboj je pustil zasebno knjižnico z okrog 5000 knjigami, njegovega pogreba pa se je udeležilo skoraj sto duhovnikov, praktično vsa primorska duhovščina, in tisoč pogrebcev …

Na Primorskem je res živelo / živi veliko zanimivih in pomembnih osebnosti …

Zanimiva je tudi zgodba z mojim hudo bolnim prijateljem, preživelim tigrovcem, spomeničarjem in dolgoletnim predsednikom lokalne borčevske organizacije. Nekega dne me je poklicala njegova soproga po telefonu in mi izrazila njegovo željo, da naj bi ga obiskal. Sem pohitel, se usedel k njegovi postelji, ker ni mogel več vstati, in ga vprašal, za kaj gre. Želel mi je izpovedati neke stvari z namenom, da bi jih objavil v borčevski reviji Svobodna misel, kar se je tudi zgodilo. Dogovorila sva se za intervju. In na koncu intervjuja mi je z muko na obrazu povedal, da so mu po vojni, še leta 1949, surovo ubili brata “zgolj za to, ker je bil tigrovec” in se je upiral komunizmu. Vsa dolga leta prijateljevanja sva hodila na kapučine, a mi tega nikoli ni povedal. Očitno ga je to tako obremenjevalo, da se mi je pred smrtjo spovedal, kar me je močno ganilo.

Po izobrazbi in poklicu ste ekonomist. Kaj vas je pripeljalo na področje publicističnega dela?

Klasična gimnazija v Trstu ni bila naklonjena komunizmu in sem že od tam prinesel s seboj zrno skepse do komunističnega režima. S sošolci s tržaške gimnazije sem ohranil zelo plodne prijateljske odnose in smo po osamosvojitvi Slovenije organizirali množico kulturnih večerov v Peterlinovi dvorani v Trstu in na tržaškem podeželju, pa na Goriškem … Organizirali smo tudi številne izlete na obeh straneh meje itn. S Slovensko Benečijo sem se le občasno kdaj srečal, zlasti ob poteh na Sv. Višarje. Nekaj vidnih beneških Slovencev smo gostili tudi v Kopru, a dlje od tega ni šlo. Bil sem tudi med prvimi izobraženci v Slovenski Istri, ki so odkrili Študijske dneve Draga in jih zgodaj začeli obiskovati, zaradi česar sem imel precej neprijetnih srečanj z Udbo in postal za režim persona non grata. Po drugi strani pa sem v študentskih letih na Ekonomski fakulteti v Ljubljani s svinčnikom v roki predelal Marxov Kapital in sprejel njegovo bistveno sporočilo, da ne izkoriščaj človeka po človeku in naroda po narodu, ter ga dodal k desetim božjim zapovedim, ki jih imam pribite nad delovno mizo. Nekaj časa me je zanašalo sem in tja, a sem kmalu vzpostavil ravnotežje in si izoblikoval svoj kompas, ki mi dobro služi še danes. Prihajal sem v konflikte z oblastmi, začel o tem kritično pisati in objavljati, imel opravka sodišči in še kaj.

Kje vse ste objavljali svoje tekste?

Z objavami sem začel najprej v Študentski tribuni v času, ko se je odpirala prebujajoči se slovenski politični pomladi. Nato v Slovencu pa v Delu, ko je bil tam Slivnik. Po izgonu Slivnika pa v Magu in Reporterju, vendar le do trenutka, ko je Reporter prevzel Odlazek. Potem sem se sprl z urednikom in se usmeril na Demokracijo, Domovino, Družino (Slovenski čas), na več spletnih portalov in pogosto objavljam tudi v zamejskem tedniku Novi glas in redkeje v tržaški reviji Mladika. S Primorskimi novicami pa so težave. Dokler je bil tam Tino Mamić, so mi redno objavljali tudi moje kritične prispevke, po njegovem odhodu in po Odlazkovem prevzemu PN pa le s težavo uspem pri njih plasirati še kak redek politično nevtralen tekst.

V javnosti je ustvarjen vtis, da je NOB in revolucija na Primorskem potekala drugače kot drugje po  Sloveniji.

Res je, raznarodovalni pritisk na Primorskem je bil tako krut, da so se Primorci bili pripravljeni spečati tudi s hudičem, da bi se rešili Italijanov. In tako so celo čedermaci pošiljali fante v partizane z grenkim opozorilom, da bo po vojni sicer zavladal komunizem, vendar režimi so prehodni in narod je večen. Zato ima prednost reševanje naroda. Zaradi tega je odnos do partizanstva in vsega, kar ga je spremljalo (revolucionarno nasilje), na Primorskem nekoliko romantičen in nekritičen. Ni pa revolucionarno nasilje prizaneslo niti Primorski. Iz množice knjižnih in publicističnih del, ki so izbruhnila na dan po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije, npr. zvemo, da je revolucionarni valjar med vojno in po njej udaril tudi po tigrovcih, zahrbtno likvidiral njihovo vodstvo (Ferda Kravanjo, dr. Maksa Rejca, Antona Majnika, Zorka Ščuko, Janka Premrla Vojka pa Danila Zelena, vojaškega vodje Tigra, ki je bil po podatkih iz oddaje Pričevalci žrtev izdajstva komunista Filipa Tekavca idr.). Mnoge tigrovce pa so mrcvarili z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih (npr. Alberta Rejca), s premeščanjem v službah, prisilnim upokojevanjem, z vohunjenjem za njimi tudi preko družinskih članov ipd.

Koga so še pokončali revolucionarji na Primorskem?

Revolucionarji imajo na vesti tudi 12 od 27 primorskih padalcev, ki so jih zvezniki spustili na osvobojeno ozemlje z namenom vzdrževanja zvez s partizansko vojsko, ki so tudi bili neke vrste tigrovci. Štirje so padli kot partizani, dva so ubili četniki, dvanajst pa jih je po vojni “vzela noč”. Bili so ubiti brez obtožnic in sojenja in še danes ni znano, kje so njihovi ostanki. Revolucionarni teror ni prizanesel niti čedermacem, saj je bilo po doslej razpoložljivih podatkih zahrbtno pobitih okrog 20 primorskih duhovnikov ter prav toliko tudi stlačenih v zapore in gulage, kjer so skupaj prestali okrog 82 let.

Najbrž ste tudi o tem veliko pisali. Kaj pa povojno nasilje (umori) nad večjimi kmeti, razlastitve, prisilna dela in podobno? Se je to dogajalo tudi na Primorskem?

O revolucionarnem nasilju nad čedermaci sem pisal že v nekaj tekstih. Zadnjega sem pred kratkim dostavil Slovenskemu času (Družina) in bo po zagotovilu urednika objavljen v prvi številki Družine v avgustu. V tematiko nasilja nad kmeti pa se nisem poglabljal in tudi ne pisal posebej o tem, ker nimam informacij. Sem pa kot mladostnik doživel v svojem rojstnem kraju Dekani pritiske na kmete, tudi kak fizični obračun, da bi se združili v zadrugo (kolhoz), ampak so se večinoma uprli. Kolhoz je v omejenem obsegu sicer nastal, a kmalu tudi propadel. Oblike revolucionarnega terorja na Primorskem, če odmislim kmete, pa sem obsežneje obdelal v posebnem eseju, ki je bil pred kakim letom objavljen v petih nadaljevanjih v tržaški reviji Mladika, na kar sem tekst razširil v knjigo z naslovom TIGR se vrača iz pregnanstva in s podnaslovom Vrnimo čast poteptanemu primorskemu domoljubu. Rokopis knjige sem pred nekaj meseci ponudil nekaj založbam (tudi Demokraciji) ter jih prosil, da mi sporočijo, ali jih tema zanima, predvsem pa v kolikem času bi bili pripravljeni knjigo objaviti. Dobivam prve odgovore, a čakam z odločitvijo, ker nameravam rokopis dati založbi, ki bo knjigo najhitreje poslala na trg.

Upoštevati moramo, da smo v obalnem delu Slovenske Istre deset let po vojni živeli v Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ki so jo upravljale jugoslovanske, Cono A pa anglo-ameriške oblasti. Mejo med obema conama smo prehajali z osebno izkaznico, se v Trstu ali pa tudi v Italiji lahko tudi zaposlili, hodili v šolo ipd., ker so nam to dopuščali mednarodni sporazumi. Jaz sem npr. opravil prve štiri razrede klasične gimnazije v Gorici (na italijanski strani), štiri pa v Trstu (Cona A STO). Na neki način smo bili pod budnim očesom anglo-ameriških oblasti iz Cone A, ščitili so nas tudi mednarodni sporazumi in si jugoslovanske oblasti v Coni B niso dovolile tolikšnega nasilja kot na svojem ozemlju.

Zakaj obravnavate rehabilitacijo Tigra kot uspešno in nesrečno hkrati?

Kot uspešno zaradi širšega javnega prikaza Tigrovega junaštva pod fašizmom in zaradi osvetlitve tudi njegove bridke usode pod komunizmom, ki je vrgla nanj velik umazan madež, a je bila pol stoletja prikrita. Nesrečnost te rehabilitacije pa je v tem, da dediči revolucije še danes zakrknjeno molčijo o nasilju in zločinih, ki so jih njihovi duhovni predniki zagrešili nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. Preživeli tigrovci so npr. pol stoletja prosjačili borčevsko organizacijo, da bi ustanovili znotraj nje samostojno tigrovsko veteransko sekcijo, pa da bi se preučila zgodovina Tigra in da bi tudi tigrovci, ki se niso vključili v NOB, uživali podoben socialni status kot borci NOB, a so bili vedno zavrnjeni. Leta 1994 pa so odkrili zapisnik seje CK ZKS z dne 13. 6. 1958, ki je še poldrugo desetletje po vojni popljuval Tigr s sledečimi ogabnimi besedami (Primorski rodoljub, št. 5/2001): “Tigr ni bil nobeno napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje.” (Mitja Ribičič). In dalje, “da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija” (Boris Kraigher), zato “naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava” (Ivan Maček). Ko so preživeli tigrovci dobili v roke ta dokument, jim je prekipelo. Proti volji borčevske organizacije so pospešeno ustanovili svojo samostojno veteransko organizacijo Društvo TIGR Primorske in ogorčeno zavrnili hinavsko pobudo borčevske organizacije, ki pa jim je sedaj ponujala status samostojne sekcije v borčevski zvezi. Se je pa v društvu nagnetlo tudi veliko borcev in nekdanjih komunistov, kar se je kasneje izkazalo kot načrtno in je vzbujalo pri ustanovnih članih društva zle slutnje, ki so se kasneje uresničile, saj so bili občni zbori, skupščine ipd. neprestano konfliktni.

Vseeno je bilo veliko razkritega …

Kljub temu pa je ustanovno vodstvo društva v prvih desetih letih (1994–2015) opravilo ogromno delo pri rehabilitaciji Tigra. Postavljenih je bilo okrog 40 spominskih znamenj “pozabljenim” tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, tudi žrtvam komunizma, izdalo v lastni založbi okrog 12 knjižnih del, tudi kritičnih do režima, dalo pobudo in izvedlo priprave za postavitev veličastnega spomenika – muzeja na Velikem Cerju (zasnova spomenika, idejni in glavni načrt, program muzejskih postavitev, pomoč pri zagotovitvi finančnih sredstev idr.). Vendar je kruta prezgodnja smrt v prvem desetletju iz vrst društva vzela ustanovne in druge vodilne člane, ki so bili tvorci programa društva in branili njegovo pluralnost, in sicer: Karla Kocjančiča 2003, Nadjo Magajna 2006, Franja Batagelja 2006, Svita Vižintina 2013 in Marjana Batagelja 2015. Društva se je polastila leva struja in iz njega naredila bledi privesek borčevske organizacije. Na njihovih shodih ni niti ene same besede več o bridki usodi Tigra pod komunizmom. Pomladna stran je večinoma izstopila iz prvotnega društva in Vili Kovačič je na Krasu ustanovil novo tigrovsko društva SLOVENSKI TIGR – 13. MAJ, ki nadaljuje izvirni program preminulega vodstva. Uresničila se je slutnja preživelega tigrovca Antona Rutarja, ki je vzkipel, ko je zvedel, da se gnetejo v društvo komunisti, rekoč: “A sedaj bodo pa Tigr rehabilitirali udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zapirali, vpisovali v naše kartoteke, kaj govorimo, s kom se družimo, kam zahajamo, kaj beremo, nas metali iz služb in premeščali, prisilno upokojevali itn., in nam bodo sedaj zaradi slabe vesti postavljali spomenike, kot da bi Stalin odkril spomenike svojim žrtvam v Sibiriji … Moralne pokveke!“

Lucija Kavčič, Demokracija