[Intervju] Vili Kovačič: Nekoč samoupravno je zdaj samopostrežno sodišče

Pogovarjali smo se z Vilijem Kovačičem, ki večkrat ponavlja za Thomasom Jeffersonom, tretjim predsednikom ZDA: »Izrodi se vsaka država, kjer je oblast zaupana le voditeljem. Le ljudje sami so varni varuhi države, in če menimo, da ljudstvo ni dovolj izobraženo, ni rešitev v tem, da ljudem oblast odvzamemo, ampak jih izobražujemo in informiramo. To je pravi korektiv zlorab ustavnih pristojnosti.«

Gospod Kovačič, povod za najin pogovor je predvsem dogajanje na RTV Slovenija. Kako ga vidite?
Zadeve se po ugrabljenem scenariju odvijajo naprej. Stanje na RTV bi se izboljšalo, če ne bi bilo agresivne »jebene« večine. Kaj se bo iz vsega tega izcimilo, še ne vemo, ampak zadeva je še vedno neustavna in ugrabljena. Tega ne more zdaj nihče spremeniti, zato pozivam tiste, ki so se pritožili na sklep, ki tako neustavno stanje omogoča, da pritožbo naredijo tam, kjer bi ta lahko učinkovala. Ne samo na ESČP, kar je seveda tudi nujno, ampak tudi in predvsem na Sodišče EU v Luksemburgu, saj gre tu za sistemske zadeve. S sabo imam knjigo dr. Mateja Avblja, ki je specialist za evropsko pravo. Mislim, da ni naredil tistega, kar bi učinkovalo in je najbolj nujno.

Kritični ste do nedavnega intervjuja z dr. Avbljem, ki je bil objavljen v Demokraciji?
Z dr. Avbljem se v 90 odstotkih strinjam, ne pa v tisti točki, kjer je prezrta možnost pritožbe na Sodišče EU. To dr. Avbelj ne samo ve, ampak mora to tudi upoštevati in uporabiti.

Zakaj se morajo torej pritožiti tudi na Sodišče EU v Luksemburgu, ne samo na ESČP v Bruslju?
ESČP je sodišče za človekove pravice, kjer lahko nekdo doseže individualno pravico in zadoščenje. Ni pa ESČP pristojno za sistemske, množične kršitve, kot je to v primeru novega zakona o RTV. Na ESČP gre za pravico enega ali več pritožnikov, ko je bila kršena človekova pravica npr. z odvzemom mandata, na Sodišču EU pa gre za sto tisoče pritožnikov zaradi t. i. uvajanja depolitizacije. Tu gre za sistemske kršitve. To sem tudi sam zahteval od Ustavnega sodišča RS, pa se delajo neumne, da niso pristojni za to. Še prej pa so rekli, da nisem izkoristil prejšnjih stopenj odločanja, kar pa je v tem primeru smešno, saj za pobudo ni potrebno nikakršno odločanje nižjih instanc. To ustavno sodišče tudi ve, a tukaj gre za izogibanje njihovi dolžnosti, to je, da kot vrhunski subjekt nacionalnega prava konzultira Sodišče EU v Luksemburgu. To smo v Sloveniji že dvakrat, trikrat uporabili. Zato ponavljam, da sem kritičen, da oškodovanci tega niso hkrati vložili na Sodišče EU v Luksemburgu. To dvoje se ne izključuje, ampak dopolnjuje.

Verjetno je pritožba na Sodišče EU še mogoča?
Ja, mislim, da je še. Bi pa dodal še to, da me je v času referenduma o RTV Slovenija pritožnik gospod Peter Gregorčič izrecno prosil, da odstopim od pritožbe na referendumski izid. In to sem v imenu višjih interesov, se pravi razpleta te zadeve v pozitivno smer glede neustavnosti zakona, tudi naredil. Zdaj vidim, da sem ga takrat polomil, ker nisem vztrajal. Vse te stvari se dopolnjujejo in ne izključujejo. Zdaj pa imamo tak šmoren, kot ga imamo, pritožba na RTVS je vložena, vendar »nikome ništa« – kršitelji delajo, kar hočejo, veselo bodo izvajali svojo lustracijo.

Vendar stvar ni čisto brezizhodna. Evropski poslanec Milan Zver se trudi dobiti zapisnike o obisku evropske komisarke Věre Jourove na Ustavnem sodišču RS v času odločanja o ustavnosti zakona o RTV Slovenija.
Odlično, da je to objavil. To, da je bila gospa Věra Jourová tukaj na ustavnem sodišču, je nedopustno, kar pa je naredila zdaj, da je poročilo o obisku počrnila, pa je kriminal. Na dvakratno urgenco je sicer nato prišlo nepočrnjeno poročilo, ki pa je po mojem ponaredek. Pravo poročilo je odčrnjeno originalno poročilo, ki ga sedaj zahteva Zver. To bo treba forenzično preiskati, saj gre pri tem za obremenilno zgodbo evropske komisarke, in da je ironija še večja – komisarke za vrednote in transparentnost. To je škandal evropskega formata, še posebej zato, ker so pred vrati tudi evropske volitve. Sedaj se bodo morale evropske institucije izkazati kot verodostojne ali pa bomo šli po balkanski poti. Zato nameravam v tej zadevi dati tudi vlogo na urad evropske varuhinje človekovih pravic in urad proti goljufijam OLAF.

Midva se poznava iz časa protestov Odbora 2014 pred sodiščem. Kako danes, po desetih letih, vidite stanje v slovenskem pravosodju?
Stanje je še slabše kot takrat, ko smo temu stanju rekli krivosodje. Samo če pogledamo sestavo ustavnega sodišča in ustavne sodnike, ki so sami sebe razglasili za opravilno nesposobne, to ne more predstavljati boljšega stanja, ampak je to padec v črno luknjo, padec, kot ga v zgodovini Slovenije še ni bilo.

Kot vemo, niste bili zadovoljni z rezultatom lokalnih volitev v primeru ljubljanskega župana. Kako pa vidite zdaj vsa ta njegova objemanja in rokovanja z najvišjimi predstavniki sodnih oblasti?
To objemanje je eksotika, ki me niti ne zanima. Naj se ljubijo, kolikor se hočejo. Zanimajo me svinjarije in kršitve, ki jih počnejo, in diktatura, ki vlada na magistratu. To je treba poudarjati.

Kaj pa videz nepristranosti? Ni pomemben?
Nepristranost zelo redko vidimo na naših sodiščih. Mogoče lahko rečem to, da je bilo veliko poudarka na nepristranosti, ko je bila predsednica ustavnega sodišča gospa dr. Jadranka Sovdat. Takrat mi je celo osebno pisala, kako pomemben je videz nepristranosti, in sem se z njo strinjal. Danes pa od tega videza nepristranosti ni ostalo nič. Ostala je čista pena besedičenja pravosodne ministrice. Spomnite se referenduma o 2. tiru, ki je bil razveljavljen z 9 proti 0, kar je unikaten primer na svetu. Da o županskih volitvah v Ljubljani 2018 niti ne govorimo. Volitve so marsikje že razveljavili, referenduma pa ne. Volitve so pri nas tabu. V Avstriji predsedniške volitve razveljavijo celo zaradi slabega lepila na kuvertah zapečatenih glasovnic.

Saj je tudi referendum o istospolnih osebah razveljavljen.
Ta referendum ni razveljavljen, ampak je sedaj prepovedan, ko so poslanci kot čreda sprejeli to ureditev. Za to danes plačujemo davek in ga bomo še plačevali. To bo zelo težko popraviti, ampak bo nujno.

V mislih imate verjetno referendumske kvote?
Ne kvot, ampak zavrnitveni kvorum za veljavnost glasov proti. Zavrnitveni namesto potrditveni kvorum. Tega ni nikjer na svetu.

Pod krinko česa že?
Pod krinko kupčije z zlatim fiskalnim pravilom. Takrat ni bilo popolnoma nobene potrebe, da se to zgodi. Zadeva gladko ne bi šla skozi in ostala bi prejšnja ureditev. A niti ta ni najboljša. Boljša je ta, ki jo predlagam, in sicer, da namesto zavrnitvenega uveljavimo potrditveni kvorum, in seveda brez kakršnekoli omejitev tematike.

Kot ga imajo na primer v Švici.
V Švici ni izjeme, kaj je lahko tematika referenduma in kaj ne. Samo glasovanje pa poteka malo drugače.

In kako bomo to dosegli?
Z ustavno večino v parlamentu, drugače ni mogoče. Najprej pa moramo imeti jasen koncept, da to hočemo, in morali bi na široko odpreti razpravo. Ustavna večina pa je nato posledica politične volje. Sicer o vseh zadevah v DZ odločamo ZA, ne z večino PROTI, v tem izjemnem primeru referendumske volje pa absurdno odločamo z večino PROTI – 20 odstotkov volivcev mora glasovati PROTI. Kje na svetu pa ste to še videli? In danes smo na ničli – oblast lahko izglasuje prepoved.

Saj smo opozarjali na to …
Kdo je opozarjal? Takrat je bil govor samo o omejitvah referendumov s čudežno rešitvijo, da se ta zavrnitveni kvorum uvede. To, kar predlagam, pa je drugo. Soglasje – potrditveni kvorum – bi pomenilo, da je zakon tako dober, da bi ljudi prepričal za glasove ZA. Vlada ali DZ bi se morala močno potruditi, da prepričata ljudi za glasove ZA, ne pa da me potem napadajo za referendumsko pobudo, da zapravljam denar – kar se je dogajalo pri referendumu o 2. tiru. No, zdaj smo pristali celo na tem, da je referendum z glasovanjem v DZ mogoče zlahka prepovedati. To je rezultat odločitve iz leta 2013.

Pravite, da strankarski sistem ne more biti edini steber demokracije. Kritični ste do civilne družbe na tako imenovani desnici, češ da ta noče imeti sogovorcev.
Zelo se jih otepa in nikogar ne posluša. Če se spomnite referenduma o vodah. Takrat sem opozarjal – ne sprejeti zakona, ker bo rezultat, kakršen je na koncu bil, da je šla polovica glasov od 800.000 h Golobu. Danes se nihče več ne spomni, zakaj je Golob zmagal. Zaradi teh 400.000 glasov, ki so se prelili iz referendumskih glasov proti zakonu o vodi v njegovo glasovalno skrinjo. Zakaj je bila na desnici narejena ta napaka? Kdo je sprejel to strategijo? Nikdar ne bi bilo Goloba na oblasti. Pa da boste vedeli, sam osebno poznam Goloba, ko sem z njim delal leta 2012, 2013, ko je šlo za poroštveni zakon o TEŠ 6. Ker je bil podpredsednik Pozitivne Slovenije, je meni potožil, da bodo njegovi šli v parlament in bodo glasovali z obstrukcijo, če bo pa »zagustilo«, bodo prišli nazaj v dvorano, da preprečijo, da zakon o poroštvu ne bi bil sprejet. Tako bi se na zunaj oprali, v resnici pa so potem glasovali ZA poroštvo. Rezultat je bil 30 glasov ZA zakon in 20 glasov PROTI. In ne bom pozabil, takrat je NSi kolektivno glasovala PROTI, zato trdim, da če bi bila takrat na oblasti desna vlada, ta zakon ne bi bil sprejet. Danes pa o TEŠ6 vemo, da je bila to koruptivna in zgrešena zgodba. Mi smo predlagali alternativo TEŠ 6 – posodobitev blokov 5 in 4 za 60 MW več moči in za 50-krat nižjo ceno.

Samo Golob je imel takrat svojo računico, kar se danes vidi.
To pa je spet drug problem. On ima še večji apetit, to je postati solastnik NEK1 in NEK 2. Sam sem proti njemu vložil tožbo, bil sem dvakrat zaslišan na policiji v Novem mestu, potem pa je seveda vse potihnilo.

V kateri zadevi?
Glede nagrade poslovodstvu Gen-I. Seveda niso na koncu našli nobenih sumov nepravilnosti pri razdeljevanju nagrad, in to ne samo proti njemu, ampak proti celotnemu nadzornemu svetu Gen-I. Roka roko umiva!

Zanimivo se vam zdi tudi področje umetne inteligence. Pravite, da je v tem vidite prihodnost. Zakaj?
Zato, ker je umetna inteligenca brez predsodkov. Ker ne sprašuje, kaj bodo drugi rekli. Sicer pa umetno inteligenco potrebujemo bolj kot drugi narodi. Za razum (uporabo razuma) je potreben tudi pogum, ki ga boga(oblasti)boječi, kakor smo Slovenci, nimamo. Umetna inteligenca se ne da ustrahovati, nima predsodkov in nima ozirov, »kaj bodo pa drugi rekli«, in seveda nima ambicije napredovati po hierarhični poti z neznanjem, ampak z znanjem, to pa je z znanjem, ki samo sebe bogati in izpopolnjuje. Seveda pa upam, da umetna inteligenca nikoli ne bo poznala pojma politične korektnosti.

Spomnim se, da mi je sodnik Jan Zobec v nedavnem intervjuju dejal, da bi pri dodeljevanju zadev sodnikom bolj zaupal umetni inteligenci kot pa sedanju sistemu naravnega sodnika …
Pametno, vsekakor tudi jaz.

Vi pa trdite, da bi umetna inteligenca prej prepoznala neustavni zakon kot pa dr. Matej Acceto …
Seveda, v treh sekundah. Sodniki tega formata pa za ugotavljanje ustavnosti zakona o RTV Slovenija ne potrebujejo samo nekaj mesecev, kot bi bil čas za odgovor, če bi se obrnili na ESČP (pa se niso), ampak dve leti, kot je rekel dr. Acceto. Umetna inteligenca iz podatkov izlušči logični sklep. Se pravi, v primeru ustavnega sodišča bi umetna inteligenca prišla do logičnega sklepa celo iz lastne baze sklepov in odločb. Baze, ki je nastajala 30 let.

Na pravnem področju bi torej v Sloveniji najbolj in najprej potrebovali umetno inteligenco.
Ja. Slovenci potrebujemo umetno inteligenco bolj kot drugi narodi zato, ker svoje lastne inteligence (s silno redkimi izjemami) nimamo. Prihodnost je v razbremenitvi ustavnega sodišča in v umetni inteligenci, a v sodelovanju z ZKP – zdravo kmečko pametjo. Takrat bosta pravo in prav manj daleč narazen. Slovensko pravo pa se je žal, če to priznamo ali ne, že izrodilo v samopostrežno pravo. Nekoč samoupravno, nato krivosodstvo, zdaj samopostrežno, po potrebah naročnika pač. Umetna inteligenca plus zdrava kmečka pamet sta si mnogo bolj blizu in celo v sorodu, kot sta si slovensko pravo in pravica. Posebej še na ustavnopravnem področju, kjer nam dominirajo različne avto(rit)tete, ki jih je napovedala že nekdanja poslanka Jasna Murgel, ki je sicer iz Maribora, ne iz Murgel. Sicer pa zdaj lahko računamo na nove moči iz okolice sončnega kralja, prvega fašista v državi Roberta Mussolinija! Ustanovljen je Strateški svet proti sovražnemu govoru in formirana je komisija za oživitev Kučanove zamenjave spomenika osamosvojitve, pri katerem pa nikakor ne smemo pozabiti na tigrovce!

Kaj se dogaja s tako imenovano zadevo Prasica?
Ta zadeva je v najnižjem predalu zamrzovalnika v hladilniku na ustavnem sodišču.

 (smeh) Kako to mislite?
Težava je, ker zahtevam zakonitega sodnika. Branko Masleša pa ni v stanju to dokazati. Čisto nič drugega.

Naj spomnimo bralce: v tej zadevi ste bili obsojeni na denarno kazen zaradi razžalitve sodnice Špele Koleta, ki je obsodila dr. Noviča.
Na vrhovnem sodišču sem bil obsojen na 0,00 evra z ločenim mnenjem sodnice Barbare Zobec meni v korist in s podpisom sodnika Branka Masleše.

V bistvu ste krivi, plačilo pa zdaj znaša 0,00 evra.
Ja. Ampak zaradi tega ne morem kandidirati za direktorja RTV Slovenija, ker sem kaznovana oseba, če zadevo nekoliko zasukam.

Imate dosje.
Ja. Hočem biti nekaznovan, kot sem bil do sedaj. To je sicer sedaj na ustavnem sodišču. Imam že določen senat sodnikov: sodnik poročevalec je Klemen Jaklič, drugi sodnik je Marko Šorli, tretja sodnica pa je Katja Šugman Stubbs. O tem se pa, kot kaže, ne smejo odločiti.

Sodnica Špela Koleta pa je ta čas napredovala.
Seveda. Če koga »zaštihaš«, kot se reče, v samopostrežnem sodstvu napreduješ po zaslugah. Taka je pravica v vladavini samopostrežnega prava.

Mogoče za konec še beseda o spornem kanalu C0 …
Kot vemo, se ta projekt končuje. Kineta je že končana. Sam mislim, da župan Janković za ta kanal ne bo dobil uporabnega dovoljenja. Gre za kriminalno zgodbo. Kanal C0 bo delil usodo Severnega toka. Saj veste, kaj se je zgodilo z njim? 20 milijard evrov nemškega denarja za Severni tok je šlo v »franže«. Po evropskih normativih pa se gnojnica več kot 8 kilometrov ne sme pretakati, mora ostati na kraju samem in se tam prečistiti. Tu pa se kršijo vsa evropska pravila. Tu bi morali nastopiti zeleni poslanci. Kje so Zeleni? So to zeleni možici z Marsa?

Petra Janša

Intervju je bil prvotno objavljen v Demokraciji