“Človekove pravice ne živijo na papirju, živijo v praksi. In garant za to, da bodo človekove pravice živele v praksi, so sodišča. Samo prek sodišča in sodnikov so delujoče. Na koncu je vse odvisno od sodnikov, od njihove usposobljenosti, moralne, etične drže, predvsem pa od njihovega miselnega sveta in od tega, ali so ponotranjili bistvo človekovih pravic ter zahodne civilizacijske paradigme,” je v oddaji Kavarna Hayek dejal vrhovni sodnik Jan Zobec.
V tokratni oddaji Kavarna Hayek na Novi24TV je TV-voditelj Jože Biščak gostil nekdanjega ustavnega sodnika in aktualnega vrhovnega sodnika Jana Zobca. Predvajan je bil tudi kratek videoposnetek z ustavnim pravnikom Boštjanom M. Zupančičem. Biščak je uvodoma spomnil na nedavno razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki po njegovem ni samo nov udarec slovenskemu pravosodju, ampak tudi politiki. Zadnja sodba Evropskega sodišča pa je bila tudi osnova za pogovor z Zobcem. Sogovorca sta se osredotočila zlasti na spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. Biščak: “Ali je za vas razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice v prid Igorja Bavčarja proti državi presenečenje?” Zobec: “Niti ne. V samem izreku oziroma v ugotovitvi kršitve pravice do poštenega sojenja 6. člena, nikakor!” Nekoliko drugačen pogled pa ima na odstavek 6. člena, na katerem je ESČP utemeljilo svojo sodbo.
Zanj je primernejši prvi odstavek, kjer piše o posegu v pravico do nepristranskega, neodvisnega sodišča. Presenečenje pa je zanj “razhajanje v pogledih” med sodniki. Na eni strani je Vasilka Sancin (domnevna nekdanja ljubica bivšega partijskega funkcionarja Danila Türka), na drugi pa Peter Paczolay. Mnenje Sancinove je utemeljeno na premisi, da morata biti vpliv na dojemanje javnosti o krivdi in prejudic sodišča, podani hkrati. Paczolayjevo mnenje pa zagovarja ravno nasprotno. In na tej točki se diametralno razhajata. Še bolj pa zaide Sancinova, ko pravi, da je pri razsodbi potrebna “neka gotovost”, in da gre dejansko za prejudic za sodišče. Biščak je ob tem spomnil na sporne besede nekdanjega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki je javno izjavil, da bodo v sodstvu “padale glave”, če bo zadeva Bavčar zastarala (s čimer je dejansko ustvaril nedovoljen, nedemokratičen pritisk na neodvisno vejo oblasti, kar je Evropsko sodišče tudi obravnavalo).
Dotaknila sta se tudi mnenja nekdanjega sodnika ESČP Boštjana M. Zupančiča, ki je spregovoril prek videopovezave. Na vprašanje, zakaj je ESČP v zadevi Bavčar odločilo, da je bila z izjavo tedanjega ministra Klemenčiča kršena predpostavka nedolžnosti, ki velja v kazenskem procesu, je Zupančič odvrnil: “To je neumnost. Neumnost je zato, ker je Klemenčič bil sam v kazenskem procesu več, kot ve celotna sodnija v Strasbourgu.” Kot je še poudaril, tako Sancinova (ki o kazenskem procesu “nima pojma”) kot nekateri drugi sodniki, ki so o zadevi odločali, za razsojanje v zadevi niso primerni. Prepričan je, da je judikatura Evropskega sodišča zgrešena. V primeru Bavčar pa je bilo po njegovem kršenih več zadev. Boštjančič: “Ampak to sodišče, ki dobesedno nima pojma o kazenskem postopku, se je obesilo na eno zadevo – izjavo ministra Klemenčiča.”
“Kritična večina sodnikov še ni ponotranjila človekovih pravic”
“To samo po sebi ni nič posebnega in to ni izjava, ki bi prejudicirala postopek pred kazenskim sodiščem.” Zobec je izjavo komentiral z besedami, da ima tudi sam določene pomisleke v zadevi. Po njegovem gre bolj za pritisk na sodnika kot za prejudiciranje (ko je govora o Klemenčičevi izjavi). Pritisk na tožilstvo bi bil morda še dopusten, saj gre za del izvršilne veje oblasti. In postopek na sodišču je bil v času Klemenčičeve izjave v stadiu, ko je bil pritožbeni rok še odprt. Bavčar je bil na prvi stopnji že obsojen, manj kot eno leto pozneje pa bi se iztekel zastaralni rok. Zobec: “Pritisk je bil na pritožbeno sodišče – da mora odločiti tako, da ne bo prišlo do zastaranja. Do zastaranja pa bi prišlo samo, če bi bila zadeva razveljavljena, torej zaradi postopkovnih napak ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.” Šlo je torej za pritisk na sodišče, ne pa prejudiciranje krivde, je še dejal.
V nadaljevanju pa sta se sogovorca posvetila človekovim pravicam in svoboščinam. Zobec je uvodoma poudaril, da gre za dediščino zahodnega civilizacijskega izročila, ki temelji na judovsko-krščanskem izročilu. Brez slednjega ne bi bilo človekovih pravic. Vrhovni sodnik je prepričan, da imajo človekove pravice skupno izhodišče – človekovo dostojanstvo, iz tega pa izvirajo svoboščine (pravica do življenja, svoboda izražanja, svoboda govora, svoboda veroizpovedi, zasebnost itd.). Biščak pa je spomnil, da je bila Slovenija v zadnjih 30 letih vedno v samem vrhu kršiteljic človekovih pravic glede na število prebivalcev (na evropski ravni). Zobec je tukaj izpostavil zlasti pravico do sojenja v razumnem roku, veliko pa je tudi kršitev, ki so posledica nepoštenosti postopka. Prav tako je na udaru svoboda izražanja, policijsko nasilje in pravica do življenja. Zobec: “Zakaj je tako? Zato ker kritična večina sodnikov še ni ponotranjila človekovih pravic.”
Posledica socializma: “Zdi se, da je v glavah sodnikov ostal nek pogojni refleks, da morajo ugajati oblasti!”
S pomočjo vnaprej pripravljene animacije sta se dotaknila tudi partijskega podrejanja sodstva v bivšem režimu in kako je potekal pregon drugače mislečih/ideološko nevarnih nasprotnikov, kar se je dogajalo še po osamosvojitvi. Biščak: “Zdi se, da je v glavah sodnikov ostal nek pogojni refleks, da mora ugajati oblasti.” Tudi Zobec je prišel do zaključka, da ta refleks obstaja – v konfliktu med človekovimi pravicami in interesi države, oblasti, institucij, zlasti sodstva, bosta vedno “kratko potegnila” človekova pravica in mali človek. In tudi to je po Zobčevem opažanju posledica totalitarnega obdobja. Pri drugih demokracijah, ki so se razvile po vzoru ameriške ustavne demokracije, pa vrhovno sodišče in država dejansko varujeta človekove pravice. Različne oblike (nacional)socializma pa so temeljile na obrnjeni paradigmi. “Tu je bil človek sredstvo, ne cilj, kar je po Kantu največja vrednota,” je opozoril Zobec.
“V Sloveniji se zdi, da je 5o let komunizma spremenilo genetski zapis sodstva!”
V takšnih sistemih je najvišja vrednota: nacija, država, imperializem, verske resnice (dogme v teokraciji), institucija itd. In to je očitno miselni vzorec, ki se je ohranil. Biščak je prepričan, da nedelujoče sodstvo zelo slabo vpliva na osebno, ekonomsko, politično svobodo. Biščak: “Lahko rečeva, da je sodstvo kamen, na katerem se lomi pravna država?” Zobec: “Res je, sodstvo je garant ali grobar človekovih pravic. Človekove pravice ne živijo na papirju, živijo v praksi. In garant za to, da bodo človekove pravice živele v praksi, so sodišča. Samo prek sodišča in sodnikov so delujoče. Na koncu je vse odvisno od sodnikov, od njihove usposobljenosti, moralne, etične drže, predvsem pa od njihovega miselnega sveta in ali so ponotranjili bistvo človekovih pravic in zahodne civilizacijske paradigme.” Biščak: “V Sloveniji se zdi, da je 5o let komunizma spremenilo genetski zapis sodstva!”
Domen Mezeg