“Mislim, da je bistvo krščanske vere v zgodovini vedno bilo in je tudi danes – da se verniki družbeno-politično angažirajo in k temu nas spodbuja tudi krščanski družbeni nauk,” je prepričan teolog Janez Juhant.
Religiolog dr. Aleš Črnič je bil nazadnje gost v oddaju Intervju na javni RTV Slovenija. V njej je spregovoril o religiji in veri kot o družbenem pojavu, o razliki med enim in drugim, o “pripadanju brez verovanja in religiji brez vere”, o pomenu krščanskih praznikov, velikonočnem zajtrku, o treh največjih religijah sveta, sekularnem svetu, ki je nastal tudi kot posledica judovsko-krščanskega kulturnega izročila, upadanju aktivnih vernikov v RKC, o krščanskih cerkvah, sekularizaciji, izgubi pomena religijskih institucij (zaradi modernizacije), izginjanju religije iz sodobnih družb, drastičnih spremembah religije itd.
Cerkev se prepočasi prilagaja sodobnemu svetu?
Prav tako sta sogovorca spregovorila o religiji v popularnih kulturah, o religioznosti sodobnih ljudi na povsem nove, mnogotere načine, o Katoliški cerkvi, ki je preživela dva tisoč let (celo komunizem) itd. Črnič se v oddaji vpraša, ali se Katoliška cerkev dovolj in dovolj hitro prilagaja. Si je pa po njegovem težko predstavljati, da bi po dva tisoč letih prenehala obstajati. Tezo o koncu zgodovine smo po njegovem predelali v 90. letih in ugotovili, da gre za še eno zmoto. Spomnil je še, da so v 20. stoletju sekularizacijski procesi zelo intenzivni tako na Zahodu kot drugod.
Sekularizacija napreduje celo v ZDA, ki so še pred 20 leti na tem področju veljale za mnogo odpornejše. Opaža se porast števila ameriških “mega cerkev”, kjer ni več tako pomembno, kateri krščanski ločini intimno nekdo pripada, ampak da čuti tesnejšo povezanost z neko skupnostjo in morda tudi z Bogom. Cerkve sploh niso več videti kot cerkve, ampak kot nekakšna tehnološko izpopolnjena zabavišča z velikimi glasbenimi orkestri. Že od 50. let dalje se pojavljajo tudi TV-pridigarji itd., kar sledi kapitalističnim trendom. Religiolog je ravno tako prepričan, da je krščanstvo bolj vitalno v ZDA kot v Evropi.
Bi morala slovenska RKC bolj slediti trendom v ZDA?
Črnič se sprašuje, ali je to tudi recept za RKC? Izpostavil je neusmiljene trende, zlasti ko gre za slovenske katoliške duhovnike, saj število duhovnikov drastično upada, njihova povprečna starost pa znaša že 63 let. Izpostavil je tudi mladega župnika iz Grosupljega, ki pa je izjemno priljubljen, tudi na spletu, pogosto pa nastopa celo v medijih. Vendar pa je duhovnik Martin Golob prej izjema kot pravilo. Prepričan je še, da sekularizacija vernike potiska na rob. Sprašuje se, ali je prava smer ta, da se Cerkev nekako modernizira in opusti del svojih religijskih dejavnosti. Cerkve se bodisi notranje sekularizirajo bodisi so potisnjene na obrobje.
Med kristjani se dandanes pojavlja tudi vera v reinkarnacijo
Ob Veliki noči se po njegovem pojavlja tudi vprašanje, v kaj katoličani danes dejansko verujejo. Vstajenje od mrtvih je označil celo za “krščanski mit”. Omenil je še, da veliko kristjanov v to več ne veruje, verujejo pa v reinkarnacijo. Verovanje vernikov se močno spreminja pod vplivom globalizacije. Meni, da je dejstvo, da vsi novodobni pojavi, tudi družbeni mediji, umetna inteligenca itd. verovanje spreminjajo na načine, ki si jih sploh ne znamo predstavljati. Iluzorno si je domišljati, da bo religija ostala enaka, kot je bila pred 100 leti.
Oddajo Intervju in izjave oziroma poglede religiologa Črniča je komentiral teolog dr. Janez Juhant: “Do tega intervjuja sem dokaj kritičen, čeprav je izpostavil nekatera vprašanja, ki pa “zelo rafinirano, prefinjeno” zadevajo tiste zadeve, ki ne zadevajo zgolj Cerkve, ampak tudi družbo. Zato je zadeva tudi izpadla nekoliko pristranska.” Juhant se strinja, da se mora Cerkev prilagajati “določenim potrebam ljudi” … Kar pa zadeva temeljne verske resnice, je treba zadeve oblikovati tako, da jih ljudje čim bolj razumejo, predvsem pa jih je treba živeti. In to lahko po njegovem kristjani v današnjem času danes prav tako počnejo.
Teolog sicer priznava, da se je spremenil življenjski položaj ljudi. Zahodne družbe si ne zagotavljajo več temeljev, iz katerih bo religija živela naprej. Po njegovem gre za tiste “temeljne zadeve”, ki jih moramo ljudje (ne samo kristjani) zagotavljati, če hočemo, da bomo živeli naprej. To pa pomeni premagovati individualizem, da ohranjamo povezanost v skupnosti, predvsem pa velikodušno živimo tudi za druge. Juhant: “In to je eno od zelo pomembnih vprašanj sodobnega časa, ki ne zadeva zgolj vernikov, ampak preživetje človeka.” Na tem mestu je izpostavil rodnost, spoštovanje življenja od spočetja do smrti, kar je pri nas problem. In ravno krščanstvo je bila religija, ki je ta vprašanja tudi odprla.
Pojavlja pa se tudi vprašanje (ki je bilo v oddaji neodgovorjeno), da še posebej slovenska družba ni uredila nekaterih temeljnih zadev s področja demokracije (spoštovanje sočloveka, spoštovanje drugače mislečih, pokopavanje mrtvih, družbena pravičnost (zavzemanje za stiskane, trpeče, preizkušane, izločene, begunce …) itd. Tudi ni bilo odgovora na vprašanja, ki se nanašajo na vojno in revolucijo, ki še vedno zaznamuje slovensko družbo. Na tem mestu se pojavlja vprašanje, kaj bi več lahko storila Cerkev na teh perečih področjih. Dejstvo, je da tisti, ki so v družbi in politiki odločujoči, Cerkev še vedno postavljajo na družbeni rob.
V Intervjuju je bilo slišati tudi mnenje o tem, da naj se kristjani ne bi politično udejstvovali. “Mislim, da je bistvo krščanske vere v zgodovini vedno bilo in je tudi danes – da se verniki družbeno-politično angažirajo in k temu nas spodbuja tudi krščanski družbeni nauk.” Tradicionalne družbe so sicer bolj zagotavljale preživetje poprej omenjenih vrednot, sodobne družbe pa nič več tako. Tudi zato je sporočilnost krščanske vere v sodobni družbi manjše, vendar pa ljudje, ki se tega zavedajo, vendarle to živijo in to oznanjajo. Je pa treba povedati, da krščanstvo nikoli ni gradilo na svoji uspešnosti, ampak, ali bo človeku zagotovljeno življenje in preživetje tako na tem svetu kot tudi v večnosti.
Glede sodobnih pristopov evangelizacije, ki jih pogosteje srečamo v ZDA in ki se jih poslužujejo tudi posamezniki na Slovenskem (denimo duhovnik Golob) pa je dejal, da gre za metode, ki so bližje nekaterim evangeličanskim skupnostim. Juhant priznava, da so ti pristopi lahko ljudem tehnično dojemljivejši, ki jih ne gre povsem izključevati. Bistveno pa je, da se človeku omogoči sporočilo resničnega človeškega življenja, ki pa od vernikov zahteva, da to tudi oznanjajo in živijo (denimo ljubezen do Boga in bližnjega, nesebičnost, zavzemanje za pravičnost itd.), kar pa je po svoje težko. Tudi Kristusa je zavzemanja za odrinjene, prizadete pripeljalo na križ. To pa je temeljno sporočilo krščanstva.
Zgled takšnega življenja na Slovenskem je bil po njegovem Lambert Ehrlich (več). Spomnil je tudi na številne mučence iz 2. svetovne vojne, ki so se borili za ohranitev temeljnih človeških drž – resnice, pravičnosti, Boga, družine itd. In več ljudi se za to zavzema, bolj bodo uspešni. Je pa Juhant izpostavil Jezusove besede – da je bila to vedno “majhna čreda” in takšno življenje je po njegovem zahtevno in od človeka zahteva stalno duhovno poglabljanje. Brez prizadevanja za te vrednote pa je družba v nevarnosti propada. Glede Černičeve izjave, da o “krščanskem mitu”, da je Kristusovo vstajenje “temeljna resnica krščanskega življenja”.
Gre za temeljno pot kristjana tako na tem svetu kot tudi v onostranstvu. Glede pojavljanja vere v reinkarnacijo med delom sodobnih kristjanov pa je dejal, da so ljudje vedno malce nagnjeni k temu, da je “tuje bolje” (psihološki razlog), drugi razlog pa je, da je za marsikoga vera v vstajenje nepredstavljiva. Kot tretjega pa je to, da nekateri enostavno iščejo neko drugo pot. Deloma pa je zadeva tudi posledica propagande in relativiziranja zadeve v javnosti – da je vseeno, v kaj veruješ. Za konec je spomnil tudi na temeljno vrednoto človekovih pravic, ki je ravno dediščina krščanstva.
Domen Mezeg