“Spomladi letošnjega leta je dr. Ehrlich padel na povelje voditelja OF Borisa Kidriča v Streliški ulici pred Ljudskim domom, od istega Kidriča, ki ga je Ehrlich rešil smrti,” je pisalo v medvojnem časopisju. Spominjamo se namreč komunističnega umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha, ob tem pa je najbolj škandalozno to, da se je skrajno zahrbten zločin zgodil po podpisu Borisa Kidriča, ki ga je Ehrlich leto pred tem rešil iz zapora v Avstriji, kamor so Kidriča zaprli zaradi terorizma. Včeraj, na dan njegove smrti, je potekala spominska slovesnost na Streliški ulici v Ljubljani, od koder so udeleženci odšli na dvorišče Teološke fakultete. Spominjamo se velikega domoljuba in duhovnika, ki so ga skupaj s študentom Viktorjem Rojicem okrutno pokončali člani partije, po vojni pa še oskrunili njegov grob. Ehrlich, sicer vplivna katoliška osebnost, je bil izredno kritičen do komunistov, ki so si prisvajali dominantno vlogo v boju proti okupatorju ter si prizadeval za povsem samostojno Slovenijo. Še kako dobro se je tudi zavedal, da želijo komunisti po vojni prevzeti oblast. Z mučeniško smrtjo je dovršil svoje plemenito poslanstvo, ki so ga zaznamovali pisateljevanje, znanstveno delo, govorniški nastopi ter aktivno delovanje na pastoralnem področju. Bil je povsod doma in stremel k trdemu delu, ob vsem tem pa ves čas izžareval veliko življenjsko moč. S svojim strokovnim delom si je pridobil tudi mednarodni ugled.
Na včerajšnji dan je potekala spominska žalna slovesnost, saj smo se spominjali umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Slovesnost sta organizirali Društvo Združeni ob Lipi sprave in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Obenem smo se 26. maja 2020 spomnili tudi študenta Viktorja Rojica. Dogodek je sicer potekal ob 17h na kraju umora na Streliški ulici v Ljubljani, od tam pa so se udeleženci podali na dvorišče Teološke fakultete, ki se nahaja na Poljanski cesti 4. Na programu slovesnosti sta bila tudi državna himna in kratek govor prof. dr. Janeza Juhanta ter molitev v spomin na pokojna. Erlich se je sicer rodil 18. septembra 1878, v kraju Žabnice v Kanalski dolini na Koroškem, v času svojega življenja pa je deloval kot profesor etnologije in primerjalnega veroslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani. V času delovanja se je odlikoval tudi kot duhovni spremljevalec študentov, in še zlasti kot izredno vplivna osebnost v Katoliški cerkvi. Zaradi svojih družbenih pogledov je bil ves čas trn v peti slovenski komunistični partiji, saj si je ta prisvajala osrednjo vlogo v slovenskem boju proti okupatorju, poroča Katoliška cerkev.
Erlich se je namreč še kako dobro zavedal, da želi partija po vojni prevzeti politično oblast, s čimer se nikakor ni strinjal. Prav zato ga je najeti morilec 26. maja 1942 na Streliški cesti v Ljubljani pred tedanjo Ljudsko kuhinjo tudi ustrelil. Pod streli pa je padel še njegov študent Rojic, ki ga je spremljal, ko sta se vračala od bogoslužja. “Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta” je v Mohorjevem koledarju leta 1945 zapisal urednik dr. Jože Pogačnik, poznejši nadškof Ljubljane. “Vsako stvar, ki je bila važna za Božje kraljestvo na Zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev. Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven, pri tem pa tako prijetno čil in krepak, da je pomenil živo obrambo božjih resnic in milosti na zemlji.” je še dejal zanj. Ehrlich se sicer odraščal v kleni kmečki družini, ki je posedovala tudi gostilno in pošto. Njegova domačija se sicer nahaja v bližini romarskega kraja Svete Višarje, kamor je tudi Ehrlich kot zavedni Slovenec, v svojih mladih letih pogosto romal.
Pozneje se je na Višarje še vračal kot predavatelj na višarskih dijaških tečajih. Potem ko je končal ljudsko šolo v Žabnicah, pa se je vpisal na klasično gimnazijo v Celovcu. Zatem se je najprej udeležil študija bogoslovja v avstrijskem kraju Innsbruck na Tirolskem, z njim pa je nadaljeval v Rimu, kjer so ga 20. julija 1903 tudi posvetili v duhovnika, v istem letu pa je v Innsbrucku tudi prejel naziv doktorja teologije. Najprej je pastoralno deloval med svojimi koroškimi rojaki in sicer kot kaplan v Beljaku, pa tudi v stolni župniji v Celovcu, pozneje pa celo postal tajnik tamkajšnjega škofa, naposled pa celo profesor bogoslovja v Celovcu. Poleg tega se je na Koroškem z veseljem posvetil tudi prosvetno-političnemu delovanju. V letu 1904 je tudi ustanovil Krščansko-socialno zvezo za Koroško, ki na nek način obstaja še dandanes. V sodelovanju s svojim bratom Martinom, prav tako duhovnikom, ki je bil profesor svetopisemskih ved v Celovcu, pa sta za tamkajšnje slovenske študente ustanovila slovenski katoliški dijaški dom, sicer leta 1910. Brata sta tudi skrbela za ohranjanje in negovanje slovenske narodne zavesti pri tamkajšnjih bogoslovcih, v času svojega delovanja na Koroškem pa je opozarjal tudi na zatiranje tamkajšnjih Slovencev.
Zaradi poznavanja situacije na Koroškem je bil leta 1919 član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu
Pravico in resnico je ves čas odločno branil ter tako vzgajal tudi mlade, ki so mu bili zaupani. Že na Koroškem je pod svojim okriljem zbiral tako delavsko mladino, kot tudi kmečke fante ter zanje organiziral različna srečanja in izlete v hribe, dogodke pa izkoristil tudi zato, da jih je navduševal za aktivno družbeno delovanje ter reševanje socialnih problemov. Zaradi dobrega poznavanja situacije na Koroškem pa je bil leta 1919 tudi član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, v letih 1919-1922 pa se je tudi študijsko izpopolnjeval s področja etnologije in primerjalnega veroslovja tako v Parizu kot tudi v Oxfordu ter napisal več znanstvenih razprav s čimer si je tudi pridobil ugled mednarodnega strokovnjaka in si kot takšen že leta 1922 pridobil naziv profesorja primerjalnega bogoslovja in apologetike na Teološki fakulteti tedaj še mlade slovenske univerze v Ljubljani, kjer je uvedel tudi nov študijski predmet – misijologijo.
Njegovi študenti so ga ohranili v spominu kot globoko pobožnega znanstvenika. Tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman, ga je postavil za duhovnega vodjo študentov na ljubljanski univerzi. Svojo srčno dobroto pa je še posebej izkazoval vsem svojim revnim dijakom in študentom. Mnogi so prepričanji, da je s svojimi dobrodelnimi dejanji celo pretiraval. Obenem je bil tudi ves čas v stiku z akademiki, ki jih je usmerjal pri njihovem delu, sposobne pa je vzgajal tudi za politično delovanje ter ustanovil akademski klub Straža. “Stražarji” so sicer sloveli kot zavedni katoličani in so zahtevali ostro ločevanje duhov. Znameniti Ehrlich pa se je kot “veliki stražar” podal v boj za narod in v tej borbi tudi prelil svojo kri. Kot zaveden Slovenec je na bratenje s Srbi in Hrvati gledal precej nejeverno. Idejni vodja akademskega kluba Straža in avtor Programa nove Slovenije je slednjega po kapitulaciji Jugoslavije predlagal obema meščanskima strankama, a ga nista želeli sprejeti. V njem je kot eno izmed političnih opcij predlagal samostojnost Slovenije, kar je komunističnim ideologom predstavljalo trn v peti, ki se ga morajo čim prej znebiti. S svojo vizijo si je očitno prislužil smrtno obsodbo.
Ehrlichovo zahtevo po ureditvi razmer so komunisti zlorabili in jo predstavili kot sodelovanje z okupatorjem
Ukaz za umor dr. Ehrlicha je podpisal revolucionar Boris Kidrič, ki pa ga je Ehrlich leto pred tem rešil iz zapora v Avstriji, kjer so Kidriča zaprli zaradi terorizma. Zgodilo se je, da se je na Ehrlicha takrat obrnila Kidričeva družina in ga prosila za pomoč. Ker je pri policiji na Dunaju imel bratranca, je posredoval in Kidriča so izpustili. OF je izvrševanje atentatov na pomembne Slovence zaupala VOS-u, ki ga je neposredno vodila žena Borisa Kidriča, Zdenka Armić Kidrič, po partizansko Marjeta. Tako sta zakonca skupno odstranila svojega nasprotnika. Družina Kidrič, ki ji je Ehrlich po najboljših močeh pomagal, ga je naposled izdala in umorila. Komunisti niso zdržali pritiska in morali so ukrepati tako, kot znajo najbolje – z umorom. Zadnje Ehrlichovo dejanje, s katerim si je prislužil smrt, je bilo, ko je Italijanom izročil spomenico z analizo represalij, ki sta jih nad slovenskim narodom izvajala italijanska okupatorska vojska in komunistična VOS. V njej je zahteval ureditev razmer in konec pobijanja nedolžnih. Komunisti so tudi to zlorabili, kot znajo samo oni – spomenico so uporabili kot dokaz za Ehrlichovo namišljeno sodelovanje z okupatorjem, nato pa ga ubili.
O dogajanju so pisali že med vojno. Prilagamo članek iz medvojnega časopisja, ki opisuje, kako je Lambert Ehrlich rešil Kidriča iz zapora, ta pa je nato lomastil kot glaven akter povojnih pobojev. V članku iz leta 1942 je pod naslovom ”Dr. Ehrlich reši Borisa Kidriča,” zapisano: “Dr. Ehrlichu se je smilil mladenič, ki je slabo vzgojen zašel na zločinska pota komunizma. Sklenil je, da bo interveniral zanj pri bivših avstrijskih oblasteh, da ga oprostijo in spuste domov. In to se mu je posrečilo. Kidrič je profesorju Ehrlichu obljubil, da bo opustil vsako komunistično delovanje in se poboljšal. Le pod temi pogoji ga je dunajska policija izpustila na svobodo. Toda komunist ne sme poznati častne besede in nobene poštenosti! Komaj je bil Kidrič na svobodi, že je začel zopet rovariti proti redu ter pozabil, da ga je vezala častna beseda, ki ga je rešila smrti. Dr. Ehrlichu se je lastna dobrota in usmiljenost bridko maščevala. Spomladi letošnjega leta je dr. Ehrlich padel na povelje voditelja OF Borisa Kidriča v Streliški ulici pred Ljudskim domom, od istega Kidriča, ki ga je Ehrlich rešil smrti.”
Komunisti ga niso pustili pri miru niti po smrti
Pogreba se je udeležilo več kot tisoč ljudi, leta 2000 pa so na mestu njegovega groba na ljubljanskih Žalah postavili spominsko obeležje. Glavni razlog njegove likvidacije je v tem, da je želel in deloval za samostojno Slovenijo. Odklanjanje OF, partije in komunizma je k temu seveda zelo pripomoglo. Izvedbi revolucije je bil izredno v napoto. Brezbrižna komunistična oblast se je po končani vojni še zmeraj bala njegove avtoritete, njegove posmrtne ostanke pa so leta 1946 izkopali iz groba in jih raztresli nekje okoli Postojne. Bil je eden prvih ljudi, ki so želeli in verjeli v samostojno Slovenijo, zato bi si zaslužil pomembnejše obeležje. Na žalost izrojena leva politika rada prireja zgodovino, na prave heroje, katerih dejanja jim niso v prid, pa namerno pozablja.
Na pokopališču Žale v Ljubljani je nadškof msgr. Stanislav Zore OFM že 19. 9. 2018 blagoslovil kip v spomin na slovitega dr. Lamberta Erlicha in maševal ob 140-letnici rojstva tega duhovnika, ki je bil sicer ena izmed brezštevilnih žrtev komunističnega terorja na Slovenskem. Pri bogoslužju je zbrane vernike nagovoril še prof. dr. Janez Juhant, sicer v pokoju, ob kipu pa je nekaj besed spregovorila še dr. Helena Jaklitsch, poroča Nadškofija Ljubljana.
Domen Mezeg