“G. Peter Svetina, za varuha človekovih pravic izvoljen predvsem po zaslugi poslanske skupine SDS (na predlog Marjana Podobnika), je izjemno razočaral. Oglašal se je zoper nujne ukrepe za varovanje zdravja v času epidemije covida-19, tisoči nepokopani in njihovi svojci pa po njegovem nimajo človekovih pravic,” je bil kritičen Janša.
Odločitev vlade o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega terorja je sprožila buren odziv, nobenega odziva pa od tistega, ki bi se ob tem moral z gotovostjo oglasiti. Institucija Varuha človekovih pravic, katere namen je med drugim zagotavljanje pravice do dostojnega pokopa, je doslej molčala, na našo pobudo pa so postregli s skromnim odgovorom v smislu – naredili smo vse, kar smo lahko, do tega pa se ne opredeljujejo. Institucija Varuha človekovih pravic se od ukinitve dneva spomina žrtev komunističnega nasilja distancira in do njega ne opredeljuje. To je moč razbrati na podlagi njihovega komentarja, v katerem navajajo splošna dejstva in trdijo, da je “za nepristransko ugotavljanje zgodovinske resnice potrebno zbrati vse razpoložljive informacije”.
Iz njihovega, tako rekoč povsem neopredeljenega stališča, je moč zaključiti, da vsekakor ne stopajo v bran razžaljenim. Varuh pa bi moral po Ustavi ravnati drugače! Diplomatski jezik se kaj hitro preneha, če gre za tragedije, ki se neposredno dotikajo posameznikove družine. Za kupi neidentificiranih mumificiranih trupel iz rova sv. Barbare ali kostmi iz Brezna pod Macesnovo gorico se je mogoče strahopetno pritajiti v upanju, da se bo mogoče izmuzniti izrekanju jasnega mnenja. Očitno gre za upanje, da bo mlačna obsodba zločinov, zabrundana v brk, utonila med kriki, v Korenčanovi klavnici v Logatcu zverinsko mučenih Rovtarjev in ji nihče ne bo posvečal pretirane pozornosti.
V nedavni oddaji Arena je TV voditelj Igor Pirkovič gostil varuhinjo spomina na tri žrtve komunizma Jano Grohar. Pirkovič je najprej spomnil, da je to oseba, ki je zaradi komunizma izgubila kar tri sorodnike. Šlo je za tri moške, ki so pobegnili na Avstrijsko Koroško, zatem pa bili vrnjeni v Jugoslavijo, kjer so jih umorili. Najmlajši Lovre, njen stric in brat njene matere, je bil zaprt v Šentvidu, zatem pa izpuščen zaradi nepolnoletnosti, vendar so ga med potjo domov zahrbtno ustrelili. Kje počivajo njegovi posmrtni ostanki, niso nikdar izvedeli. Drugi je bil njegov starejši brat France Kunstelj, duhovnik.
Prav tako se je z vlakom vrnil v Jugoslavijo, za kar se je odločil po lastni presoji, čeprav je vedel, kaj se na Slovenskem dogaja. Sorojakov ni želel pustiti na cedilu. V Teharjih so ga komunisti “na zelo okruten način mučili in ubili. Mislim, da so ga zato, ker je bil duhovnik, in ker je vestno opravljal pastirsko službo. Komunisti so mu posekali roke in ga zmrcvarili do konca! Umrl je mučeniške smrti! Vemo to, da so njegovi posmrtni ostanki pod smetiščem pri Celju,” je dejala zaprepaščena. Dodala je, da je bil tretji stric njenega moža, ki je bil prav tako vrnjen v Šentvid, kjer so ga nazadnje videli natovorjenega na tovornjaku, slečenega in odpeljanega neznano kam. Več tukaj.
Domen Mezeg