Kot smo že poročali, se na kulturnem ministrstvu dogovarjajo, da bodo Svetlani Makarovič vrnili Prešernovo nagrado, ki jo je zavrnila leta 2000. Pesnica je namreč povedala, da pričakuje, da ji bo vrnjena – istočasno pa pričakuje, da bo pater Marko Ivan Rupnik vrnil svojo nagrado, ki je po njenem mnenju že leta 2000 ne bi smel dobiti. Ministrstvo mu nagrade ne more odvzeti, zakon, ki to preprečuje, bi bilo po mnenju ministrice treba spremeniti.
Za STA je pesnica povedala: “Takoj po tem, ko sem to nagrado v celoti zavrnila, sem vrnila tudi častni znak svobode predsedniku države Milanu Kučanu s pripombo, da mi ta znak ničesar več ne pomeni, ker je prišlo do zlorabe Prešernove nagrade, ko si je Rimskokatoliška cerkev ugrabila in zlorabila nagrado s tem, da je razbila sam statut te nagrade. To sem sprejela kot žalitev mene kot osebe in mojega umetniškega opusa.”
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na družbenih omrežjih sporočila, da so na ministrstvu v Arhivu Slovenije preverili in ugotovili, da umetnica Svetlana Makarovič nagrade ni prevzela, tako da se ji jo skladno z zakonom lahko izroči, potem ko je pesnica izrazila željo, da bi jo rada zdaj vendarle prejela, ko so na oblasti tisti, “ki nosijo rdečo zvezdo”. Hkrati je tudi ona Rupnika podobno kot Makarovićeva pozvala, naj svojo Prešernovo nagrado iz leta 2000 vrne.
Poziv Rupniku, naj vrne nagrado, je še bolj ironičen, če pomislimo na razvpiti sloves, ki si ga je Svetlana Makarović pridobila v zadnjih dveh desetletjih predvsem na področjih, ki nimajo nič skupnega z njenim “ustvarjanjem”.
Kot je opozoril prvak opozicije Janez Janša na Twiterju, gre za osebo, ki je v preteklosti večkrat pozivala k sovraštvu in nasilju. Spomnil je na zloglasno “pesnitev” Makarovićeve z naslovom Podganja stranka (ki je bila celo financirana iz javnega denarja), kjer se grdo znese nad politično stranko, ki njej ni po godu, in seveda tudi nad njenimi volivci, za katere je že v preteklosti nedvoumno povedala, kaj si o njih misli.
Za tole pozivanje k sovraštvu in nasilju bo avtorici Svetlani Makarovič @mk_gov_si ponovno podelilo Prešernovo nagrado. Vsak dan se bolj kaže, kakšno zlo v politični preobleki je @strankalevica s podporo Golobove @vladaRS. pic.twitter.com/IuONBjDNel
— Janez Janša (@JJansaSDS) January 25, 2023
Pesnitev govori o tem, kako bo pesnica v podobi mačka Kotika, ki je očitno njen alterego, “odtrgala glavo” stranki (in njenim volivcem), kako bo tekla kri in kako bo “kvizlinško stranko razfukal”.
Seveda pa je to le vrh ledene gore. Makarovićeva je znana po svojih verbalnih ekscesih, kjer zna ne le žaliti sebi ideološko različne, ampak jim tudi med vrsticami nevrotično groziti z nasiljem. Nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja je na primer imenovala za osebek, za katerega upa, da ga bo, “ko se bo šel poklonit italijanskemu fašizmu v imenu nekakšne gnile smrdljive sprevržene sprave, nekdo zbrcal v šaht”. Kar dobesedno pomeni vreči v rudniški jašek, kakor so komunisti ravnali s številnimi Slovenci in drugimi narodi nekdanje Jugoslavije, kar je še danes huda narodna rana, na katero Makarovičeva le še posipa sol.
Na enem od petkovih protestov, kjer je bila soudeleženka Svetlana Makarovič, je “spesnila” pesem o Jožetu Možini: “O poznam ga Možino – to zmene nikoli sito, našla je svinja korito, žre se, pase in kozla, itak drugega ne zna,” potem ko je ta uredil Utrip, ki ni bil po godu levim strankam.
V Kulturnem domu Izola je na prireditvi izjavila: “Slovenskih kletvic pač ni bilo, potem pa smo dobili kletvice, ki so imele poetično vrednost. Kaj je zame zdaj užitek, da rečem nekemu fašistu, nekemu nacistu, jebo te pas mater.”
So to besede človeka, ki mu pritiče največja nagrada v slovenski kulturi? A lahko nekdo, ki hujska, podtika, poziva k sovraštvu, nekdo, čigar svetovni nazor in retorika sta polna gneva, nihilističnega prezira in sle po uničevanju, prejme nagrado, ki predstavlja slovensko ustvarjalnost? Vsekakor zdaj vemo, v katero smer bi slovensko kulturo rada zapeljala ministrica Asta Vrečko. V smeri prireditve Nosil bom rdečo zvezdo. Prireditve, ki je nikoli ne bi dovolili v Nemčiji pod naslovom Nosil bom črno svastiko, pri nas pač veljajo drugačna pravila. Tako v kulturi kot politiki.
Andrej Žitnik