“Ko začnejo oblastnike motiti karikature, potem je družba že na pol poti v diktaturo. In Slovenija je (z ovadbami, pregoni in tudi obsodbami) ta korak v letošnjem letu žal naredila,” je pogrom nad znanim karikaturistom Markom Kočevarjem komentiral dolgoletni novinar, urednik in predsednik združenja domoljubnih novinarjev Jože Biščak.
Karikatura znanega karikaturista Marka Kočevarja v Delu je na noge postavila vso slovensko levo elito, ki je kar tekmovala v tem, kdo bo pokazal več kreposti in boljši predlog za nadzor “dovoljenega” govora.
Spomnimo, satirična karikatura je nastala po nedeljskem 27. letnem posvetu slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju. Šlo je za zadnji dogodek v seriji priprav Slovenije na članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodih. V uvodnih nagovorih so zbrane nagovorile zunanja ministrica Tanja Fajon ter predsednici republike in državnega zbora, Nataša Pirc Musar in Urška Klakočar Zupančič. Gre za feministično žensko trojico v samem političnem vrhu – ki razpravlja o pomembnosti članstva Slovenije v Varnostnem svetu Združenih narodih – točno to, kar karikatura tudi prikazuje.
Jasno je, da gre za satiro oziroma komičen prikaz realnega stanja, ki pa je očitno “prizadel” vso slovensko levo politiko, vključno z njeno “ulico” (8. Marec, Ona ve, Mirovni inštitut itd). Mnogi uporabniki socialnega omrežja X so hitro opozorili, da gre za selektivno ogorčenje: v preteklosti so namreč že velikokrat bili podobno (mizogeno?! mizantropno?!) upodobljeni politiki na desni, pa se ob to ni nihče obregnil. Zakaj bi se, saj ti niso nastopajoči v olimpijadi zatiranih, kot posameznice v Kosovi zadnji karikaturi.
Skrajna levica kot islam
Takšnega selektivnega ogorčenja nad karikaturami smo seveda že vajeni – predvsem s strani ideološke sestrične skrajne levice: militantnega islama. Spomnimo se kaj se je zgodilo s karikaturisti časopisa Charlie Hebdo, ko so si upali užaliti skupino ljudi iz olimpijade zatiranih. Spomnimo se kaj se je zgodilo z danskimi karikaturisti, ki so objavili karikaturo preroka Mohameda – Ti se morajo še danes skrivati in živeti pod neprestano policijsko zaščito, saj je bila proti njim sprožena t. i. fatva: smrtna obsodba zaradi žalitve islama.
Selektivno ogorčenje
Podobno fatvo, a z namenom družbenega umora, so sprožili slovenski levi politiki in skrajno leva civilna družba. Da pa sta njihova jeza in ogorčenje zaigrani, pa je jasno, ko pogledamo nekaj drugih karikatur Marka Kočevarja. Ta si je namreč redno privoščil politike z desnice, cerkvene dostojanstvenike in gospodarstvenike.
Od njih nismo slišali prav nobenega zgražanja, čeprav je katera izmed njih nedvomno prizadela ali užalila. A kot je slavni karikaturist Miki Muster dejal: “Če je kdo užaljen, je to njegov problem. Karikaturist bi moral biti svoboden.“
Nobenega javnega ogorčenja ni bilo niti ko je Mladina objavljala karikature predsednika Janeza Janše, s takšno vnemo in strastjo, kot da so z njim manično obsedeni.
Biščak: Če karikatura koga užali je to problem tistega, ki je užaljen
Jože Biščak, ki je bil v preteklosti zaradi uredniškega dela obsojen celo na zaporno kazen (!) je mnenja, da gre za prikrito tiranijo oblastnikov in da smo že na pol poti v diktaturo.
Njegovo pismo, ki ga je objavil kot predsednik združenja domoljubnih novinarjev, objavljamo v celoti:
Svoboda govora ali izražanja ne pomeni samo, da imajo v demokratičnih in svobodnih družbah vsi možnost razpravljati o aktualnih vprašanjih, zadevah ali dogodkih, ampak pomeni tudi, da vsi, še posebej oblastniki, sprejmemo dejstvo, da imajo nekateri o določenih zadevah tudi robustna, žaljiva in kontroverzna stališča. Ravno slednje v je v samem središču varovanja svobode govora in svobode nasploh.
Povsem normalno je, da ostra satira (še posebej nazorna karikatura) neizogibno koga užali ali prizadene. Če temu ne bi bilo tako, ne bi bila satira, kjer avtor po definiciji hodi po rezilu britvice in lovi ravnotežje. In če se je komu zdela karikatura Kočevarja žaljiva ali šovinistična, potem to ni ne problem karikaturista ali medijske hiše Delo, temveč problem tistega, ki se je počutil užaljenega ali prizadetega. Omenjena karikatura je daleč od tega, kar karikaturistu očitajo aktualna politika in nekatere nevladne organizacije, pri čemer je skrajno nenavadno, da nevladne organizacije, ki naj bi predstavljale civilno družbo, ščitijo aktualne oblastnice, ne pa “civilista” Kočevarja. Kakorkoli, domnevno sporna karikatura ne pride niti blizu meje, ki opravičuje pogrom, ki ga je doživel karikaturist, niti ne opravičuje načina odziva prizadetih političark in njihovih podpornic iz ozadja. Kočevarja karikatura je jasno vrednotila vprašanje javnega pomena, ki se nanaša na zunanjo politiko Slovenije: tri (pomanjkljivo oblečene) slovenske političarke na svojih plečih držijo cel svet.
Ni povsem jasno, kaj je zmotilo oblastnice (in deloma nevladne organizacije), ki pa jim bi moralo biti vendarle jasno, da je satira medijska zvrst, ki s pretiravanjem, mestoma izkrivljanjem realnosti in ironičnostjo želi vznemiriti in provocirati. In če komu karikatura ni všeč, naj ne kupi časopisa, v katerem je bila objavljena.“
I. K.