Vlada Roberta Goloba se skuša v javnosti predstaviti kot zgledna zaveznica zahoda. Za kaj drugega kot to preprosto nima druge izbire. Če bi se na mednarodnem odru izpričali razmisleki, ki jih slišimo na domačem političnem parketu, bi bila cena za Slovenijo prevelika. Paradoksalno, če bi predstav niki Golobove vlade pred domačimi podporniki z istimi besedami ponovila stališča, ki jih ima v Bruslju, bi bila cena prav tako prevelika. Predstavnikom vlade tako ne preostane drugega kot nekakšna dvolična igra in balansiranje med tujo in domačo retoriko in “tehnični” manevri, nekakšni skrivni pomežiki “silovikom” v Kremlju, v obliki imenovanja “pravih” ljudi in strateškega financiranja “prijateljstva”. Golob naj bi tako na zvezo Nato imenoval lastnega svetovalca in rusofila Andreja Benedejčiča. Ministrstvo za kulturo pa je od nastopa nove vlade za sponzoriranje prijateljskih vezi z Rusijo zapravilo že več kot 100 tisoč evrov.
O domnevnem kandidatu za veleposlanika Republike Slovenije pri Natu je bilo, vsaj na našem portalu, že prelitega kar nekaj črnila. Benedejčičevo imenovanje v kabinet predsednika vlade je v kritičnem delu javnosti dvignil prenekatero obrv. Omenjeni namreč v bolje obveščenih krogih velja za t.i. rusofila. Kot je moč prebrati v nekateri medijih, njegove intimne afinitete niso zgolj akademske narave. Za Rusijo naj bi celo vohunil, zaradi česar naj bi bila na Natu zoper njega uvedena posebna preiskava. Sam je to zanikal, v bran pa mu je stopil tudi tedanji zunanji minister Karel Erjavec. “Zapuščina” slednjega je sicer jasna, slovensko zunanjo politiko je prignal do roba sprejemljivosti za državo, ki je del Severnoatlantskega zavezništva.
Če je lahko Benedejčič do sedaj zanikal svoje vohunjenje za Rusijo, pa ne more zanikati navdušenosti nad slovanskimi kulturami. O interakcijah med njimi je celo napisal knjigo z naslovom Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo, ki jo je zadnji predsednik Komunistične partije Slovenije Milan Kučan “prijazno omenil”, kot je zapisal Benedejčič, v intervjuju za časnik Delo. Kučan navaja, da je Putin videl slovenstvo podobno, kot ga v prej omenjeni knjigi vidi Benedejčič.
Kučan trdi, da se je s Putinom srečal “enkrat in pol”. Pripoveduje, da je imela slovenska delegacija, ki se je leta 2002 odpravila v Kazahstan v Moskvi “tehnični postanek”, na katerem se je srečal s Putinom, nakar ga je le ta potegnil na stran in ga vprašal, kako pripadnik malega slovanskega naroda vidi fenomen slovanstva, predvsem, če tudi kot politično kategorijo. “On ga je videl podobno, kot ga v sijajni knjigi [Rusija in slovanstvo] opisuje nekdanji veleposlanik v Moskvi in zdaj svetovalec v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba,” pove Kučan.
Forum slovanskih kultur je prejel cca 2,3 milijona davkoplačevalskega denarja.
Gre za ruski kulturni imperializem in nič drugega.
Davkoplačevalsko sponzoriranje tega ruskega društva je pod to vlado znova eksplodiralo. https://t.co/NXAx5OVeQn
— Marko Krajnc (@sodnik) December 28, 2022
Nekdanji vodja komunistov še pred tem pove, da je iz tistega pogovora nastala organizacija Forum slovanskih kultur. Da sta se Kučan in Putin strinjala, da je slovanstvo očitno tudi politična kategorija, priča količina sredstev, ki smo jih morali davkoplačevalci plačati za zbliževanje na podlagi “slovanstva”. Do sedaj se je na račun ustanove zlilo že več kot 2,5 milijona evrov. Približno polovico iz naslova Ministrstva za kulturo in polovico iz naslova Ministrstva za zunanje zadeve.
Več kot 2 milijona za prijateljstvo z Rusijo
Organizacija je pridobila svoja prva sredstva, nato pa so davkoplačevalska sredstva sorazmeroma enakomerno prihajala na račun zavoda, vse do nastopa zadnje Janševe vlade, ko so se ta domala povsem posušila. Po zaprisegi vlade Roberta Goloba, so se na račun ustanove znova začela zlivati konkretna davkoplačevalska sredstva. Najprej julija, nekaj čez 16 tisoč evrov, nato avgusta preko 32 tisoč evrov, septembra pa že kar 80 tisoč evrov.
Za čisto vsemi bistvenimi transakcijami, ki so se v času nove vlade zlila na račun ustanove stoji Ministrstvo za kulturo, na čelu katerega stoji ministrica iz skrajno leve stranke Levica, Asta Vrečko. Tako je Slovenija prejela tudi “proračunski dokaz” v praksi, da politika Levice, ki zagovarja “demilitarizacijo” in izstop iz zveze Nato, ne izhaja iz idealov nenasilja, temveč iz geopolitičnih razmislekov. Zakaj bi sicer ministrica za kulturo, ki izhaja iz te stranke, bogato financirala ustanovo, ki poglablja prijateljstvo z globoko militarizirano državo Rusijo? Očitna kontradikcija izgine, ko začnemo razumeti, da šibkost Slovenije, ki jo zagovarjajo, ni notranjepolitična tema, ampak zunanjepolitična, namenjena prispevku slabljenja “zahoda” v primerjavi z Rusijo.
Sestavljanje mozaika zunanjepolitičnega preobrata
Zgornje razkritje je tako še dodaten kamen v mozaiku zunanjepolitičnega preobrata Slovenije. “Zahoda” ta ne bo veliko stal, saj naš prispevek k skupni obrambi zaveznic na tej točki skorajda ni vreden omembe. Stal bo pa Slovenijo. Evropska skupnost je jasno zabeležila glasovanja naših poslancev levice. Najprej Tanje Fajon, v njeni prejšnji vlogi, kot je glasovala proti hitrejši podelitvi statusa kandidatke za EU Ukrajini. Nato pri glasovanju o resoluciji, ki je Rusijo, zaradi načrtnega uničevanja civilnih ciljev, označila kot državno sponzorko terorizma. Zakaj se je Brglez izognil glasovanju lahko preberete v članku z naslovom Rusofil Brglez v “naravnopravni” razlagi, zakaj je glasoval proti resoluciji EP: Gre za obračunavanje z Rusijo. Kako so se poslanci politične levice izognili glasovanju o razglasu gladomora kot genocida nad Ukrajinci pa lahko preberete tukaj: Slovenska levica v EP ne želi prepoznati gladomora kot genocida nad Ukrajinci.
Gal Kovač