Predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević je v oddaji Politično na državni televiziji problematiziral “ustvarjanje psihoze proti sodstvu” in vsa opozorila zoper “krivosodje” označil za “teorije zarote” in podobno, medtem dejstva razgaljajo številne sistemske probleme sodstva.
Sodna oblast je očitno začutila, da je po 15-letnem sodnem šikaniranju in oprostilni sodbi vodje opozicije Janeza Janše ter protestom proti sistemskim težavam v pravosodju, čas za medijsko saniranje. V oddaji Politično, kjer je predsednik Vrhovnega sodišča RS v grobem dejal, da je politizacija sodstva problem. Zdi se, da je vrh sodstva v veliki paniki.
Miodrag Đorđević je izpostavil, da krepitev oziroma celo ustvarjanje “psihoze proti sodstvu” predstavlja resen problem, ki ogroža temeljne vrednote pravne države. Po njegovem mnenju kritika sodstva, ki presega meje razumnega, ni samo neprimerna, temveč tudi škodljiva. Ta se sklicuje na opozarjanja Janeza Janše na “krivosodje” v zadevi Trenta, ob tem pa tudi na enake kritike protestnikov pred celjskim okrožnim sodiščem, ki so potekali v podporo Janši. “V Sloveniji se sodi v sodnih dvoranah, ne v javnosti,” je dejal Đorđević in ponovil potrebo po zagotavljanju mirnih razmer za delo sodnikov.
Kasneje je potrdil, da zaupa sodnikom kot vrhunskim pravnim strokovnjakom, ki so pred začetkom svojega dela prisegli, da bodo delovali nepristransko in po svoji vesti, pri tem pa je zanemaril dejstva, ki so pravi razlog, da imajo ljudje pomanjkanje zaupanja v pravičnost in korektnost sodnega sistema.
Kaj so dejanski problemi sodstva?
Raziskave Eurobarometra so pokazale, da le 11,8 % vprašanih popolnoma zaupa sodiščem, kar predstavlja eno najnižjih vrednosti v Evropski uniji. Med glavnimi razlogi za to nizko zaupanje so dolgotrajni sodni postopki, ki lahko trajajo tudi več let, in občasne percepcije političnega vmešavanja v sodstvo. Čeprav so se zaostanki v zadnjih letih zmanjšali in niso več sistemski problem, še vedno obstajajo primeri, kjer sodišča ne uspejo pravočasno obravnavati zadev, kar vpliva na pravno varnost.
Problematičen je tudi videz prepletenosti med sodniki, člani sodnega sveta in drugimi akterji (npr. bivši sošolci, partnerji), kar ustvarja vtis pristranskosti ali “justitokracije”. To še dodatno spodkopava zaupanje javnosti. Vzroki za nizko zaupanje so mnogoplastni, saj obsegajo tudi notranje neodvisnosti sodnikov in kakovost sojenja. Zgodovinski primeri, kot sta zadevi Martin Uhernik in Milko Novič, so ustvarili dodatne dvome o pravičnosti sistema, kjer so bili posamezniki po krivici obsojeni, kasneje pa oproščeni.
Poleg tega se pojavljajo vprašanja o učinkoviti digitalizaciji pravosodja in dostopnosti sodnih postopkov, pri čemer nekateri postopki kljub napredku ostajajo neučinkoviti. Kritike se pojavljajo tudi glede neenakosti v obravnavi, kjer imajo domnevno vplivni posamezniki ali politično povezane osebe prednost pred običajnimi državljani. To je še posebej izrazito v primerih, povezanih z znanimi osebnostmi.
Število pritožb na ESČP ostaja visoko
Čeprav Slovenija po Justice Scoreboardu napreduje pri digitalizaciji pravosodja (npr. e-poslovanje, spletne informacije), so nekateri postopki še vedno neučinkoviti, zlasti v manj zapletenih zadevah, kar povečuje administrativne ovire. In nenazadnje tudi visoko število pritožb na ESČP, kar smo tudi mi že večkrat poudarili – Slovenija ima v primerjavi z državami, kot sta Nemčija ali Avstrija, približno 100-krat več zahtev za varstvo na Evropskem sodišču za človekove pravice na prebivalca, kar kaže na sistemske pomanjkljivosti v kakovosti sojenja.
A. H.