Roka roko umije, je rek, ki so ga komunisti v bivši državi jemali še kako resno. Tako lahko te dni beremo poročilo izvršnega sveta, v katerem je le-ta tovarišici dodelil stanovanje v doživljenjsko rabo. Takšna stanovanja so pozneje prejemniki zadržali tudi, ko se je Slovenija osamosvojila. Izviseli pa so originalni lastniki, katerim so komunisti nepremičnino odvzeli.
Tako lahko beremo, kako je Izvršni svet Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije izglasoval, da vdovi iz Beograda, “tovarišici Zdenki Kidrič“, leta 1953 dodeli “enodružinsko stanovanjsko hišo v Ljubljani”, kamor se je vdova Borisa Kidriča kmalu tudi preselila.
Izvršni svet je Kidričevi vdovi in njunima dvema hčerama dodelil “v doživljenjsko rezidenčno rabo” 5-sobno stanovanje skupaj z garažo v samem centru Ljubljane. Pri tem so še dodatno poudarili, da gre za brezplačno doživljenjsko pravico rabe 5-sobnega stanovanja.
Kakor da to samo po sebi ne bi bilo dovolj, je ta isti izvršni svet tovarišici Kidričevi izročil tudi vse pohištvo, ki je že bilo v stanovanju. Kot so zapisali v obrazložitvi: “Tov. Zdenki Kidrič se izroča v last stanovanjska oprema, nahajajoča se v njenem stanovanju v Ljubljani.” Poraja se vprašanje, komu je pripadala ta nepremičnina, preden so si jo komunisti prilastili in jo podelili svojim prijateljem. Prav tako se lahko vprašamo, koliko takih nepremičnin je bilo vsega skupaj ter v kolikih še danes živijo dediči zločinskega komunističnega režima, medtem ko so originalni lastniki že davno pozabljeni.
Ivan Šokić