Uničevanje manjših neodvisnih radijskih postaj še ena umazana igra Oblaka in Odlazka?!

odlazek-oblak — Radijska monopolista Martin Odlazek in Leo Oblak. (Foto: STA)

Predviden čas branja: 6 min.

V zadnjem času poročamo o perečem področju kolektivnih organizacij za upravljanje avtorskih pravic, zlasti o tem, kako organizacije izkorišča za lastne (dobičkonosne) interese. Tokrat se bomo posvetili podjetju IPF k.o. V nadaljevanju bomo razkrili, kako ta kolektivna organizacija sodeluje pri uničevanju manjših neodvisnih radijskih postaj.

To nam je zaupal neimenovan poznavalec področja: “V tem trenutku je aktualen nov sporazum, ki ga forsira Zavod IPF prek Sveta za avtorsko pravo, in je ubijajoč za vse majhne neodvisne radie. Za njim najverjetneje stojita Leo Oblak in Martin Odlazek.” Oblak se tudi javno izpostavlja. Gre za zelo umazano igro. IPF je preko skorumpiranega Sveta za avtorsko pravo, kjer ima nastavljene svoje člane, in kot kaže ob pomoči nekaterih velikih radijcev, “sforsiral” Odločbo Sveta za avtorsko pravo, ki jo želi ravno sedaj uveljaviti kot kolektiven sporazum, za kar pa niti Svet za avtorsko pravo niti IPF nimata zadostne zakonske podlage.

Preberite še: [Ekskluzivno] Kdo vse se masti na račun avtorskih pravic? Tudi propadli politiki z levice

A če mu bo uspelo prepričati v podpis takšne škodljive pogodbe večino radijskih postaj, potem bo to postal nov sporazum, ki bo ubil preostanek neodvisnih radijskih postaj, saj jih bo finančno izčrpal z ubijajočo administracijo, stroški revizorjev in enormnimi pogodbenimi kaznimi 37.000 evrov na mesec. Zato ne preseneča, da se je v tej zadevi osebno angažiral tudi eden izmed radijskih mogotcev, kot boste videli iz dopisa, ki ga pošilja naokoli (govora je o Oblaku). Za razumevanje celotne zadeve je pomembno vedeti naslednje: Svet za avtorsko pravo ima po veljavni zakonodaji zgolj omejene pristojnosti. Tako ima pristojnosti za določanje primernosti tarife.

Odloča lahko tudi o drugih spornih vprašanjih v zvezi s sklenitvijo skupnega sporazuma. Nima pa Svet pristojnosti določati, kako naj bo skupni sporazum videti. “Svet sicer lahko odloča tudi o katerem izmed ostalih spornih vprašanj v zvezi s skupnim sporazumom, da pa bi Svet kar določil, kako naj bo videti skupni sporazum kot celota, pa najverjetneje za to nima zakonskih pristojnosti.” Do veljavnega skupnega Sporazuma med kolektivno organizacijo in uporabniki varovanih del se lahko pride na več načinov. Običajno so to pogajanja med kolektivno organizacijo in uporabniki varovanih del (radijske postaje), če tak sporazum potrdi več kot 50 % radijskih postaj oziroma izdajateljev.

Lahko pa pride do skupnega sporazuma tudi tako, da pogodbo, ki jo pripravi kolektivna organizacija, podpiše več kot 50 odstotkov radijskih postaj oziroma izdajateljev. Če pride do sklenitve skupnega sporazuma s podpisovanjem pogodbe, s katero se s podpisom strinjajo vse pogodbene stranke, potem se takšna pogodbena stranka strinja z vsem, kar je v pogodbi. “Zato so v dopisu, ki ga radijskim postajam pošilja Združenje g. Oblaka in je v prilogi, zavajajoče in neresnične navedbe, da je 6. člen tarife nezakonit in ga ne bo treba izvajati, kar oseba, ki je sestavljala dopis, nedvomno ve.” Problem 6. člena Sporazuma je predvsem v tem, da določa radijskim postajam obveznost predložitve vseh izdanih računov štirikrat letno.

Če se hoče radijska postaja izogniti temu, da bi IPF-u razkrila svoje zaupne poslovne podatke, ker jim ne zaupa, da slednji njenih računov, cen, popustov in ostalih poslovnih dogovorov ne bodo posredovali konkurenci, ima radijska postaja sicer možnost, da kot alternativo predloži IPF-u poročilo pooblaščenega revizorja z dovoljenjem Slovenskega inštituta za revizijo, kar verjetno pomeni za radijsko postajo strošek v višini nekaj tisoč eurov na vsak kvartal, ki si ga majhni neodvisni radii ne morejo privoščiti. “Pred časom je direktor IPF-a izjavil, da menda lastniki velikih radiev, ki sodelujejo v pogajanjih, namerno nameščajo malim lokalnim radiem kolektivni sporazum, ki jih bo finančno prisilil v prodajo svojih radiev. Sedaj, ko forsirajo sporazum, je bolj jasno, kaj je imel v mislih.”

Pogodba o javni priobčitvi fonogramov v komercialnih radijskih programih (Foto: posnetek zaslona)

Že pred časom je Svet za radiodifuzijo opozoril, da kolektivne organizacije ne bi smele razlikovati tarif in pogojev med komercialnimi radii in radii s statusom posebnega pomena. O tem govori tudi Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP). Ta podatek je pomemben zato, ker se na ta način izračunava, koliko radijskih postaj bi moralo podpisati pogodbo, da bo ta delež dosegel 50 odstotkov vseh radijskih izdajateljev (razen RTV, ki ima svoj zakon) in bo na ta način ta pogodba tudi uradno postala veljaven kolektivni sporazum. “Morda tudi zato takšen angažma s strani g. Oblaka, da se lažje utre pot za podpis pogodbe.” Urad za intelektualno lastnino razpolaga z dokumentom Sveta za radiodofuzijo, a na osnovi njega ni sprožil nobenih postopkov.

Dopis in pogodba (Foto: posnetek zaslona)

Spomnimo: Po poročanju medijev je ustanovitelj podjetja Infonet Media Oblak, svoj 19-odstotni delež leta 2019 prodal skupini Media24, ki je pod Odlazkovim okriljem. Del mreže Infoneta sta tudi Radio 1 in Radio Antena in nekaj manjših radijskih postaj. Media24 trenutno vključuje sledeče, uradno navedene radie: Radio Aktual, Radio Celje, Radio Veseljak, Radio Salomon, Radio Krka, Radio Ptuj in Radio Aktual Kum. Za Odlazka je jasno, da ostaja eden večjih lastnikov na trgu radijskih postaj, medtem ko se za Oblaka zdi, da se umika iz lastništva na radijskem trgu. Je pa zato še vedno prisoten v GIZ radiodifuznih radijskih in televizijskih medijev, kjer je naveden kot predstavnik.

Predstavitev društva GIZ: “Gospodarsko interesno združenje je bilo ustanovljeno 2010 z namenom razvoja televizijske in radijske dejavnosti v Sloveniji. Ustanovitelji društva GIZ so slovenske radijske in televizijske postaje. V Društvo GIZ je včlanjenih več kot 60 medijev. Cilj društva je spodbujati razvoj elektronskih medijev v Sloveniji. Društvo prav tako sodeluje pri oblikovanju predpisov in drugih aktov s področja radiodifuznih radijskih in televizijskih medijev, spremlja uresničevanje predpisov, izvaja promocijo, svetuje, organizira pravno pomoč svojim članom in državnim ter drugim organom posreduje stališče združenja.”

Svet za radiodifuzijo (Foto: posnetek zaslona)

Pridobili smo tudi komentar Borisa Sušine z Mojega radia iz Velenja: “Zgodilo se je to, da je IPF k.o. enostransko dal predlog pogojev in uporabe tarife oziroma načinov in pogojev uporabe. To pa se lahko določi samo s skupnim sporazumom. Imamo Skupni sporazum iz leta 2006, ki je sicer potekel, ampak v Zakonu piše, da četudi poteče, je veljaven do novega sporazuma ali do drugačne odločitve Sveta za avtorsko pravo. To pomeni, da če skupni sporazum ni bil sklenjen, potem ga ni mogoče razveljaviti, ker mi ga imamo sklenjenega. IPF pa je dal samo svoj predlog skupnega sporazuma. To ni sporazum, ampak samo njihov predlog. Oni so o tem razpravljali in določili parametre, ki so zapisani pod drugo, tretjo in četrto alinejo skupnega sporazuma. Svet za avtorsko pravo je na predlog IPF-a določil skupni sporazum.

To pa ne gre. Skupni sporazum namreč pomeni, da se dva skupaj glede nečesa sporazumeta. Midva sva se z ženo skupaj odločila, da se bova poročila. Nismo v Albaniji, kjer se otrokom že pri rojstvu določi, s kom se bo kdo poročil. Oni so prekoračili pooblastila in določali skupni sporazum. In če bi IPF vključil sporazum, ki smo ga mi že podpisali leta 2006 in bi ga SAP spet avtorsko obravnaval, bi to bilo primerno in bi ga zatem potrdil, razveljavil ali pa spremenil. To bi bilo v redu. Ampak IPF je vključil njihov predlog sporazuma – način in pogoje uporabe avtorskih del. Tarifo so recimo postavili kar na cenik Vala 202. Nikjer ne piše, da lahko SAP določi skupni sporazum. Deležniki tega sporazuma pa so večina uporabnikov radijskih postaj Slovenije oziroma večina komercialnih postaj Slovenije.