“Predsednica države je državni poglavar in mora prvenstveno skrbeti za dobrobit in ugled Slovenije. To predpostavlja ravnanja, ki so v skladu z mednarodnim pravom in ekonomsko sprejemljiva za slovensko gospodarstvo. Protiizraelska retorika je odmik od mednarodnega prava in predstavlja relativiziranje sistematičnega in dolgoletnega palestinskega terorja nad izraelskimi civili. Hkrati bo imela seveda tudi negativne gospodarske posledice,” svari mednarodni pravnik dr. Miha Pogačnik.
Zdi se, da nemirni duh Milana Kučana še kar lomasti po slovenski grudi, skupni imenovalec njegovih dejanj pa je razkol v slovenski družbi in ustvarjanje notranjega sovražnika. To je princip, ki je dediščina krvave revolucije, in ki ji tudi Kučan pripada. Spomnimo, kako je nasprotoval sodelovanju preko ideoloških/političnih polov, s čimer je dovolj pozornim razkril svoj pravi, avtokratski obraz.
Težava pa je v tem, ker lahkomiselne hipnotizira s svojimi velikimi modrimi očmi in medenim, jokajočim glasom pokrovitelja, ter jih tako prepriča v svojo benignost. Spomnimo na še eno njegovo skrajno polarizirajočo in izključujočo izjavo: “Prej bi se moralo govoriti o ekstremni desnici kot pa o desnem polu slovenske politike.” Zdi se, da aktualna predsednica republike Nataša Pirc Musar sledi prav tej logiki svojega predhodnika, ko (načrtno?) razdvaja slovensko (in evropsko) družbo.
Po stopinjah bivšega partijskega šefa …
Spomnimo, da je Pirc Musarjeva v predsedniški tekmi uživala ekskluzivno podporo tako Kučana, kot še enega “partijskega aparatčika” – Danila Türka (in tukaj). Prav tako so jo fotografski objektivi že večkrat zasačili pri “spovedniku” Milanu. Ob svoji izvolitvi je sicer sveto zagotavljala, da bo “resnično predsednica vseh”, do danes pa je svojo obljubo že večkrat prelomila. Nazadnje je kljub pozivom škofov k enotnosti izbrala ločeno slovesnost ob Jami pod Macesnovo gorico, ki bo 29. maja, namesto, da bi se udeležila tradicionalne proslave, ki jo vsako leto organizira Nova slovenska zaveza. A težav z obiskovanjem proslav, ki slavijo dediščino nehumanega komunizma, nima.
Predsednica sledi ideji izključevanja, ki je privedla do brezen Kočevskega roga
Po besedah predsednika Nove slovenske zaveze dr. Matije Ogrina naj bi bila pobudnica te slovesnosti prav predsednica republike, čeprav je bila organizacija zatem protokolarno preusmerjena na obrambno ministrstvo. Gre torej za logiko izključevanja, ki je dejansko privedla do množične morije v breznih Kočevskega roga. Gre za nadaljevanje te iste logike/tradicije, ki deli in kvari narod ter ustvarja kastni sistem prvo- in drugorazrednih. Vendar pa Pirc Musarjeva ne deli le doma, ampak tudi na evropskem političnem parketu. Spomnimo se na njen nagovor v EU parlamentu, ko je Izrael označila za genocidno državo.
Naši levičarji pišejo: Stoječe ovacije. pic.twitter.com/KQXjIcN4V1
— Ciril 🇸🇮 🇵🇱 (@CirilJenko) May 21, 2025
Po drugi strani pa je nedavno dobila preblisk, da je bila prekinitev dialoga z Rusijo napaka, in poziva k ustanovitvi “skupine modrih”, ki bi vodila vnovične pogovore. Podobne mirovniške pozive (in javna pisma), je dajal tudi Kučanov krog, kar malce spominja na pozivanje k miru s Hitlerjem in z nacistično Nemčijo (in tukaj). In prav tako tudi Kučan v Putinovem slogu rad postraši z ruskim jedrskim orožjem (gre za taktiko ruskega hibridnega vojskovanja). Bivši partijec sicer nasprotuje krepitvi obrambnih zmogljivosti Evrope. Zanimivo je, da izrecno ne poziva k razoroževanju Rusije (k temu ne poziva Putina).
Komentar mednarodnega pravnika Mihe Pogačnika:
“Predsednica države je državni poglavar (Head of State) in mora prvenstveno skrbeti za dobrobit in ugled Slovenije. To predpostavlja ravnanja, ki so v skladu z mednarodnim pravom in ekonomsko sprejemljiva za slovensko gospodarstvo. Protiizraelska retorika je odmik od mednarodnega prava in predstavlja relativiziranje sistematičnega in dolgoletnega palestinskega terorja nad izraelskimi civili. Hkrati bo imela seveda tudi negativne gospodarske posledice. Če poenostavim: na tehtnici sta visokoproduktivni in demokratični Izrael ter teroristična palestinska entiteta brez lastnega gospodarstva. V razumnem svetu bi bila izbira preprosta, vendar Slovenija še vedno vleče korenine totalitarizma, ki so mu bolj pri roki larpurlartistične skrajne ideološke odločitve, ločene od razmišljanja demokratičnega razvitega sveta.
Glede reševanja posledic ruske agresije na Ukrajino je seveda vsaka pobuda dobrodošla. Predsednica se je pravzaprav dolžna ozirati in odzivati na mednarodne izzive, ocenjujem pa, da so njeni predlogi nerealni. Vsaka koncesija agresorju predstavlja po eni strani kršitev temeljnih načel mednarodnega prava, vključno s prepovedjo agresije (ex iniuria ius non oritur), kar bi predsednica kot pravnica morala vedeti, po drugi strani pa prekupčevanje s tujo lastnino (ozemljem Ukrajine), kar je sicer v Sloveniji iz obdobja totalitarizma podedovana nezakonita praksa.”
Domen Mezeg