Predlani so se levosredinske stranke zaklele, da “z Janšo pa ne”. In tudi sedaj je odstopljeni premier gradil svojo predvolilno strategijo na protijanšizmu in na zvestobi koalicijskih partnerjev tej obljubi. Zato ga je zelo prizadelo, ko so nekateri njegovi partnerji pozabili na to zaprisego izključevanja. Pri tem se očitno ni zavedal, da so to zaprisego leta 2018 pod pritiskom dominantnih medijev sprejeli le voditelji strank, ne pa tudi poslanci. Le ti so očitno takrat politično korektno molčali in niso nasprotovali odločitvam predsednika svoje stranke.
A sedaj so se nekateri predsedniki zamenjali. Njim in mnogim njihovim poslancem je postalo neumno, da kar tako na sugestijo dominantnih medijev in zakulisnih botrov ter brez razloga izključujejo vsak pogovor z največjo stranko in njenim predsednikom.
S tem pa je bila prizadeta avtoriteta teh zakulisnih režiserjev. Zato je pričakovati burne odzive, pri čemer pa se bo vse jasneje razgaljala tudi neprijetna politična realnosti slovenske tranzicije, kar zna pomembno vplivati na demokratizacijo Slovenije.
Repertoar diskreditacij
Najprej je pričakovati ponovni zagon diskreditacij, da bi dosegli videz verodostojnosti prejšnjih groženj. Janša bo spet proglašen za skrajnega avtokrata in samodržca, čeprav bo v novi koaliciji imela SDS (s 26 poslanci) predvidoma le 6 državniških položajev, vse ostale stranke (z 21 poslanci) pa kar 11.
Sledile bodo stare ugotovitve, da gre za skrajno ksenofobnost, čeprav je celo Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da ko množica migrantov ilegalno prestopi mejo, nima pravice do individualne obravnave in je država skladno s konvencijo upravičena takšne osebe vrniti brez individualnega postopka. Nič ni torej narobe, če bo nova oblast tudi od migrantov zahtevala spoštovanje zakonov države, v katero želijo vstopiti.
Nova koalicija bo gotovo doživela celoten repertoar diskreditacij, vse tja do agresivno sovražnih demonstracij proti novi “koaliciji sovraštva”. A prav s tem novim koalicijskim povezovanjem te stranke dokazujejo, da so sposobne preseči eventualne ideološke razlike in nekdanje zamere, v korist skupnega reševanja ključnih državnih problemov, ki mučijo celotno slovensko prebivalstvo. Mnogim poslancem in strankam, od katerih se je pričakoval oziroma »zahteval« sovražno izključevalen odnos do največje opozicijske stranke, je ta igra postala nesmiselna, neumna, škodljiva.
Nova pomlad
Morda pa se februarja 2020 godi nekaj pomembnega. Morda je začel padati slovenski “Berlinski zid”? Vsaj pokati je začel. Nekatere stranke in poslanske skupine doživljajo notranje čiščenje. Predsedniki strank postajajo odporni celo na pritlehne in primitivne grožnje. Vse več je poslancev, ki jim je zadosti sovražnega izključevanja in želijo normalne odnose in sodelovanje. Vse več je volivcev, ki želijo konec prepirov in zahtevajo učinkovito reševanje težav, ki jih mučijo. Gre za volivce, ki se ne pustijo dokončno manipulirati, ampak svoja spoznanja črpajo tudi v kritičnih alternativnih medijih.
So to znaki nove pomladi? Je dediščina revolucionarnega načela o potrebi po “notranjem sovražniku” in ohranjanju absolutne oblasti globoke države začela veneti? So časi, v katerih “poslanci v parlamentu niso zato, da bi postavljali vlade” končno za nami? Bo res že kmalu konec tiste oblasti, ki jo ne podelijo volivci, ampak jo ohranjajo preizkušene revolucionarne metode diskreditacij, intrig, izsiljevanja in groženj? Vse to namreč postaja vse bolj jasno, kar pomeni prvi korak v novo pomlad.
Nekoč so bili vsi tisti, ki se niso navduševali za komunizem, proglašenih za izdajalce, kolaborante … Zdi se, da v normalni družbi to postaja zaostal, anahronističen in zavržen kriterij delitve in sovraštva. Danes pa so vsi tisti, ki se ne navdušujejo nad multikulturalizmom, globalizmom, LGBT in protikrščansko agendo, proglašeni za ksenofobe, homofobe in skrajno desnico. Upamo, da bo tudi ta zavržen kriterij delitve in sovraštva prej ali slej izpuhtel.
Dediščina skrajno primitivnega črno-belega sovraštva do drugače mislečih je še vedno živa. V javnosti jo vztrajno ohranjajo mnogi dominantni mediji, v demokratičnem političnem življenju pa je – kot se zdi – začela bledeti. Če in ko bo demokratična misel povezovanja in sodelovanja resno posegla v javno mnenje, se bo izboljšalo tudi vzdušje v narodu. Kljub različnemu mnenju in strankarski tekmi bodo država in z njo državljani postali bolj normalni.
In za to pravzaprav gre: postati normalna država!
dr. France Cukjati