Nikoli v zgodovini slovenskega jezika ni bilo besede, ki bi jo ljudje, ki ne razumejo, kaj dejansko pomeni, bolj svobodno uporabljali in z njo dobesedno razmetavali, kot je beseda fašizem. Inflacija pojava in etiketiranje s fašistom ni več stvar vsakdanjega pogovora ali izraza jeze nad nekom, ki ga v afektu opsuješ, ampak gre za sistematično in načrtno javno rabo v progresivnih intelektualnih, novinarskih in političnih krogih, da se stigmatizira ideološki nasprotnik. In bolj kot jo uporabljajo, bolj se verjetnost, da vedo, kaj pomeni, približuje ničli. Čeprav se delajo, da so naravno rojeni eruditi.
Nenadoma se fašizem (ali nacizem) skriva za vsakim grmom; s fašizmom se spogleduje slovenska policija, šolska ministrica Simona Kustec je kolaborantka nacizma, Janez Janša je seveda fašistični avtokrat, celotna desnosredinska vlada je fašistična. Levičarji ga vidijo povsod, edino ne, ko v vodi zagledajo svojo podobo. Mislijo sicer, da vlečejo morebitne zgodovinske vzporednice ali dajejo času utemeljeno politično referenco, a v resnici samo reflektirajo svoje povsem osebne preference. Norija stigmatizacije, psovanja in diskvalifikacije s fašisti, nacisti in rasisti brez kakršne koli realne podlage in vseh, ki imajo ideološko desne poglede na svet in na kakršen koli način sodelujejo z Janševo vlado ali jo podpirajo, zato dobiva povsem nove razsežnosti. Ironija je, da fašizem ali nacizem nikoli nista bila fenomena desnice, vedno sta bila, pravilno razumljena, fenomena levice; komunizem in fašizem sta tekmeca iz istega zgodovinskega gnezda – marksizma.
Beseda fašizem nima pomena, razen če pomeni kaj nezaželenega, je že pred tri četrt stoletja zapisal George Orwell. Ta vizionarska misel velja še danes: desnica na oblasti je nezaželena, pravzaprav tam nikoli ne sme biti. In da bi to preprečili, progresivni uporabljajo sredstva, ki so značilna za realni fašizem. To je nekaj podobnega, kot v islamu velja, da lahko za uničenje nevernika kršiš Mohamedove zapovedi. Tudi zato levičarji tako zlahka najdejo skupni jezik z islamom. Pravzaprav ga najdejo z vsako totalitarno ideologijo, čeprav njihova že tako neumna logika ne bi mogla biti bolj neumna. A so svetovni prvaki v pretvarjanju. In laganju. Tega jim zagotovo ne moremo oporekati.
Pomaga jim greznica hegemonističnih medijev
Nenehna obsedenost in budnost v iskanju fašistov je krhka lupina, znotraj katere ni nič. Življenje levičarjev je prazno, izgubijo smisel življenja, če niso ves čas budni v iskanju fašizma. Zato tudi ne vidijo, da je desnosredinska vlada v poldrugem letu naredila več kot vsi novi obrazi v preteklem desetletju. Pravzaprav je neverjetno, kako si sami žagajo vejo, na kateri raste dobro. Izključno zato, ker je to naredil nekdo, ki nima enakega svetovnega nazora kot oni. Zato so njihova srca otrdela, njihova lažna pravičnost razjeda še tisti košček človečnosti, ki jim je ostal. Karierno nezadovoljstvo jim povzroča zamorjenost, edino veselje najdejo v bruhanju sovraštva, ko ob sredah in petkih terorizirajo meščane prestolnice in blokirajo mestne vpadnice. Greznica hegemonističnih medijev pa jih označi za borce proti fašizmu. To je pravi obraz levičarstva.
Seveda ne bodo nikoli priznali, da živijo v zmoti vzporednega sveta. To ni zapisano v njihovem priročniku. Tam piše, da morajo zanikati resnico in se posvetiti izdelovanju laži. Če po naključju naletijo na kaj pozitivnega, morajo to obrniti in dodati na svoj neskončni seznam zamer. Sreča ni njihova postojanka na življenjski poti, izognejo se ji v velikem loku. Če tega ne bi storili, bi izgubili smisel obstoja, ki sledi miselnosti razvajenega sorodnika: nenehno pritoževanje, cviljenje o kruti usodi in preoblačenje v žrtev. Z zdravo pametjo, ki ti nenehno govori, da si za svoja dejanja odgovoren sam, si niso blizu; prevelik miselni napor bi bil, da bi racionalno razmišljali.
Ideološke floskule z marksističnim pedigrejem so vse, kar zmorejo. To načenja njihov duševni svet in kali notranji mir. Pred dnevi sva s pesnikom Tonetom Kuntnerjem – dobričino, kolikor hočeš – ugotavljala, da gre za bolne, a nevarne ljudi. Je torej levičarstvo bolezen, ki povzroča gnitje človečnosti in izrodi človeško dušo? Vsekakor.
Jože Biščak