Čestitam za pogum!

Je pogumno, da pišem to kolumno? Svojega pisanja, pa najsibo pri delu, na Twitterju, v kolumnah …, nisem nikoli dojemala kot nekaj pogumnega. Vedno me je presenetil odziv kakšnega posameznika, ki mi je rekel, čestitam vam, da si upate to napisati. Ali da si upate vložiti tožbo, s katero zahtevate, da se ZZB NOB izbriše s seznama društev, ki so posebnega pomena in prejemajo denar od nas, davkoplačevalcev, ali da si upam zastopati Romana Leljaka proti Zemljariču in še bi se našlo.

Pred tednom me je resnično pretresel tvit slovenskega intelektualca, nekoč ministra za kulturo, ki se je preko Twitterja zahvalil RTV SLO za prikaz filma Goreči škof in za pogum, ki ga je RTV pri tem pokazala. Če tako razmišlja človek, ki se je rodil s tovarniškimi nastavitvami za razmišljanje, ki mu je razmišljanje pravzaprav osnovna okupacija v življenju, kako šele razmišlja Slovenec ali Slovenka, ki opravlja enostavnejša dela za strojem, v trgovini, na njivi …? Bi lahko razmišljal enako ali drugače, bolj modro, bolj samozavestno? Verjetno, da. Ni namen tegale sestavka kogarkoli žaliti, še najmanj avtorja zame najbolj žalostnega tvita tega leta, ki je v resnici nekoč sam pokazal veliko mero poguma. Želim, žleht, kot sem, pokazati na servilnost premnogih slovenskih intelektualcev, ki jim je zmanjkalo samozavesti, da bi zahtevali najosnovnejše pravice, ki jih v 21. stoletju na teh prostorih vsak Slovenec sme pričakovati in mora zahtevati. Dejansko smo prevečkrat preveč dobesedno razumeli, da je potrebno nastaviti še drugo lice … Nastavljali smo drugo lice, nekateri so tudi izgubili svoje dostojanstvo, nekateri so namesto drugega lica pokazali državljanski pogum in dopustili, da so jih mučili, zaprli, spustili in jih, neuklonljive, ponovno zaprli. Takšni se potem zapišejo v zgodovino, tisti drugi pač ne.

Nacionalno televizijo v pretežni meri financiramo državljani. Zakon o RTV je meni nič tebi nič določil, da kdor ima elektriko, naj dokaže, da nima TV-sprejemnika, sicer ga bo zgradba na Kolodvorski rubila. Sprememba imena ulice iz Moša Pijadejeve vsebine hiše ni prav v ničemer spremenila, če je ni celo poslabšala. In tako nas rubijo preko FURS ali Carinske uprave, skratka preko organa, ki ima vrsto zaposlenih brez dela, ki so naveličani pisanja na FB med delovnim časom in jih različne izvršbe, zoper katere sicer lahko brezuspešno ugovarjaš, zabavajo vsaj toliko, da se med čik pavzami, malicami, kosili, odhodi v toaletne prostore, nekako pretolčejo do »srečnih uric« odhoda iz službe. Ne z dela!

Poleg vse zakonodajne navlake imamo torej tudi zakon o RTV Slovenija, ki v 5. členu določa:

Državljani niso dolžni plačevati neresnic in politične propagande
In sedaj je bistveno vprašanje, ali RTV Slovenija izpolnjuje svoje zakonske zaveze? Jih izpolnjuje, ko producira laži, na primer, da si z vloženim predlogom zakona, ki ga je vložila največja opozicijska stranka, demonizirani predsednik te stranke ustanavlja lastno vojsko; jih je izpolnjevala, ko so njeni novinarji, pomešani med zakrinkane antifa agresivneže, pokazali, da so na strani tistih, ki bi udrihali po zavednih Slovencih; jih je pokazala in poročala o srečanjih pred sodiščem, kjer se je v vsem času zvrstilo tisoče ljudi, ki so zahtevali, da sodišča sodijo pravično; jih je spoštovala pri odkritju škandala stoletja, ki ga je odkrila komisija o pranju iranskega denarja preko državne NLB; jih je spoštovala in pošteno poročala o ugotovitvah glede korupcije v zdravstvu, glede referenduma o drugem tiru, glede ugotovitev Romana Leljaka o morilcih Udbe, ki so jih še nedavno vplivni Slovenci pošiljali v tujino na morilske pohode … Nikoli in nikdar!

In zdravorazumski človek se vpraša, če ena stranka ne izpolnjuje svojih zakonskih obveznosti, nasprotno, iz dopisovanja med dvema zaposlenima celo izhaja, da se sme v oddaje vabiti samo novinarjem prijazne osebe, potem v normalni, pravni državi zakona ni potrebno spoštovati državljanom, ki so dolžni plačevati nekaj, česar niso niti naročili niti ne želijo slišati in videti. Vsaka pogodba se razlaga v korist šibkejši stranki, tudi zakonske obveznosti, ki jih je državni zbor naložil tako RTV Sloveniji kot državljanom, se morajo razlagati na način, da državljani niso dolžni plačevati neresnic in politične propagande, zasmehovanja, zasramovanja, groženj s ponovnimi poboji in metanjem v rudniške jaške.

Za resnico ni potreben pogum, temveč poštenje
In medtem ko se eni borimo po pravni poti in zahtevamo, da: ali RTV Slovenija zakonske obveznosti izpolnjuje ali da se državljani sami odločijo za plačevanje naročnine, kljub temu, da novinarji in zaposleni delajo vse, česar po zakonu ne bi smeli, in nič, kar jim zakon nalaga, se najde nekdo, ki jim za to, da so predvajali film, ki ga seveda niso niti posneli, čestita za pogum. Ne leta 1960, 1980, 1990, ne, leta 2018! O enem najbolj gnusnih zločinov Udbe, katerih glavni akter še živi in je svetovalec nikoli zares upokojenega partijskega šefa, je bil posnet film in RTV Slovenija, ki mirno pobira denar od lastnikov električnih priključkov, je film, brez imen zločincev, dala na spored. Leta 2018. In za to dobila pohvalo. Pohvalo, da je pogumna, čeprav je samo enkrat naredila nekaj tako, kot ji nalaga zakon o RTV. Kot da bi vam vsakič, ko stojite pred rdečo lučjo na semaforju v nočnem času, ko ni prometa, policija čestitala za pogum.

Ko sem to prebrala, me je bilo sram. In bilo mi je hudo. In počutila sem se zelo osamljeno. Kajti za povedati resnico ni treba biti pogumen, temveč pošten. Če za to v tej državi potrebuješ pogum, potem je to slaba država. In ni to tista država, o kateri smo sanjali.

Nasprotno!

Lucija Šikovec Ušaj