fbpx

Covid epidemija razkrila pravo kondicijo slovenskega “javnega” zdravstva

Poslanka mag. Karmen Furman.

V proračunu države za leto 2021 je za zdravstveno varstvo namenjenih malo manj kot 444 milijonov evrov. Skupaj z zbranimi prispevki iz zdravstvene blagajne bo tako za področje zdravstva namenjenih dobre štiri milijarde evrov. Zagotovo velika in predvsem težko predstavljiva številka, a ključno vprašanje je, kaj to pomeni za nas državljane kot uporabnike zdravstvenih storitev. Dejstvo namreč je, da je naš zdravstveni sistem po več desetletjih izčrpavanja danes že povsem na robu zmogljivosti.

V času covid epidemije se slednje kaže v vsej razsežnosti. A kaj smo skozi vsa ta leta pravzaprav naredili, da bi naš zdravstveni sistem bil boljši, vzdržljivejši in predvsem dostopnejši do pacientov?

O krepitvi t.i. javnega zdravstva, smo se lahko veliko naposlušali predvsem v času levih političnih vlad, ki so bile v teh tridesetih letih tudi večji del na oblasti. Nedopustne čakalne dobe so se iz leta v leto podaljševale, čeprav so nekateri ministri z izgovorom krajšanja čakalnih vrst v sistem “zmetali” na desetine milijonov evrov.

Sodstvo neučinkovito pri pregonu kriminalitete v zdravstvu
V zadnjih letih so na plano prihajale številne korupcijske afere, ki so razkrile prirejene javne razpise za točno določene dobavitelje v okviru centralno-planske in dogovorne ekonomije v državnem zdravstvu, s posledično preplačanim medicinskim materialom. Le komu danes ni poznana afera “operacijske mize”, “zlate palice” ali pa v nebo vpijoče cene nekajkrat preplačanih žilnih opornic, ki jih je razkrila parlamentarna preiskovalna komisija. So pa to le najodmevnejše afere, o katerih smo lahko bili tudi javno seznanjeni.

Foto: iStock

In če so skozi vsa ta leta slovensko zdravstvo pretresale razne afere, ki so razgalile zapletene mreže povezav dobaviteljev preplačanega medicinskega materiala, zdravil in opreme, je širši javnosti danes zagotovo precej manj znano, kako so v teh primerih odreagirale pristojne institucije oziroma organi, ki so po zakonu dolžni, da sume kaznivih dejanj oškodovanja javnih sredstev raziščejo in storilce preganjajo. Sodnega epiloga v teh najodmevnejših aferah tudi po več letih namreč še nismo dočakali, saj se postopki običajno vodijo z namenom zastaranja in zato odgovornosti do danes še ni prevzel nihče.

Glede na to, da je Specializirano državno tožilstvo, ki je vse od svoje ustanovitve po zakonu pristojno za odkrivanje korupcijskih kaznivih dejanj, dolga leta vodil brat večletnega, enega in edinega ekskluzivnega dobavitelja kolčnih protez v eni izmed slovenskih bolnišnic, slednje niti ne preseneča preveč.

Javno zdravstvo za zasebne žepe izbrancev
V vseh teh letih pa ni bilo nič drugače niti na političnem parketu, kjer so se pod pretvezo “javnega” zdravstva s političnim izigravanjem levih vlad ščitili interesi posameznikov – točno določenih dobaviteljev, zdravnikov in interesnih skupin. Pod samooklicanimi branitelji t.i. javnega zdravstva se je desetletja izčrpavalo zdravstveno blagajno, iz katere so milijoni odtekali v žepe izbranih dobaviteljev in tistim posameznikom, ki so tak sistem omogočali. Slednje se državljanom že več let prodaja kot “javno” zdravstvo. Torej kot nekaj, kar naj bi bilo, pa v resnici niti približno ni tako. Kajti če bi bilo, ne bi organizirane akcije zbiranja plastičnih zamaškov velikokrat postale edino upanje v prihodnost obolelih, ki jih je zdravstvena zavarovalnica preprosto pustila na cedilu. Žalostno, a resnično.

Borut Miklavčič: poslovni partner Janeza Zemljariča, vodja sveta zavoda UKC Ljubljana (pri Zemljariču), na ZZZS (2002−2007), nekdanji minister za zdravje v Pahorjevi vladi (2008−2010). Nastavil je Simona Vrhunca v UKC Ljubljana.

V središču javnega zdravstva bi namreč moral biti bolnik in njegovo zdravje! A v sistemu, kot ga imamo, smo državljani postali zgolj številke na zdravstveni kartici, naše pravice pa zapisane le še na papirju.

Da so razmere v slovenskih bolnišnicah tekom let postale domala že katastrofalne ve povedati skorajda vsak, ki je v zadnjih letih vsaj za kratek čas bival v kateri izmed njih. Na dotrajanost bolnišnične opreme in kadrovsko podhranjenost smo opozarjali več deset let! A kakšna prioriteta je bilo zdravstvo v vseh teh letih levim vladam nenazadnje zgovorno priča podatek, da se je v zadnjih dvanajstih letih RTV Sloveniji iz državnega proračuna namenilo 2,5 krat več denarja kot za novogradnjo in prenovo slovenskih bolnišnic, česar pa praktično ni bilo.

Pacienta potrebno postaviti v ospredje
In če je tak zdravstveni sistem do sedaj na račun potrpežljivih bolnikov in požrtvovalnega zdravstvenega osebja še nekako funkcioniral, je epidemija na površje naplavila vse pomanjkljivosti, na katera skozi leta opozarjamo. Ti problemi slovenskega zdravstva zatorej niso novi, res pa je, da so v času epidemije dobili povsem nove razsežnosti. Ukrepi, ki jih zaradi epidemije v zadnjem letu mora sprejemati vlada in jih na svoji koži izkusimo vsi državljani, so tako v pretežni meri odvisni predvsem od kondicije, ki jo naš zdravstveni sistem trenutno ima. Z več posluha za naše zdravstvo prejšnjih vlad, bi zagotovo lahko bili tudi drugačni, a žal v slovenske bolnišnice in zdravstveni kader vsa ta leta odločevalci niso kaj prida vlagali.

V prihodnosti bo zato potrebno zdravstveni sistem korenito spremeniti, da korona stanje ne (p)ostane njegova stalnica. Pa ne zaradi virusa, ampak starostne piramide, ki jo Slovenija ima. Trenutno imamo namreč kar deseto najstarejše prebivalstvo na svetu. Naš zdravstveni sistem zato nujno potrebuje finančno optimizacijo, morda več denarja, a ne avtomatično. Najprej je potrebno v njem izkoreniniti organiziran kriminal in sistemsko korupcijo, ki že več desetletij na račun slabše oskrbe bolnikov izdatno nažirata izčrpan in slabo delujoč sistem. Tukaj pa mora svojo vlogo nujno odigrati politika.

Z zdravstveno reformo je potrebno v ospredje postaviti pacienta in njegove potrebe, kajti najpomembnejša vrednota vsakega izmed nas je zagotovo zdravje, ki nam omogoča dolgo in kvalitetno življenje. In morda v prihodnosti razmislek tudi o tem, da se bogastvo države ne meri le v višini BDP-ja, ampak tudi v kakovosti in dostopnosti posameznika do storitev zdravstvenega sistema.

Karmen Furman