fbpx

Tam na daljni koti Charlie Hebdo

Kolumnist Nova24TV Davorin Kopše.

Za izhodišče zgodbe bi lahko vzeli katerikoli zgodovinski dogodek, kjer sta trčili krščanska in muslimanska kultura oziroma veri kot taki. V vseh po vrsti so dokazi, da lahko določene opcije sodelujejo le na medsebojnem spoštovanju, kar med krščanstvom in muslimanstvom v istem ali podobnem obsegu in na istem prostoru sožitje ni mogoče. Na nek način to trditev sicer demantirajo v največji muslimanski državi Indoneziji, vendar je znano, da tam medsebojna trenja strogo nadzirajo. Znano je, da so nasilje nad krščanstvom tam zatrli z grobo silo, kar pa ne pomeni, da ga v ozadju ni. Empirično je dokazano, da mirna multikulturnost v sožitju ni mogoča, na podlagi česar lahko mirno trdimo, da tudi nikoli ne bo.

Te dni je prišla do nas novica o novem terorističnem dejanju v Franciji. Nek priseljen in neintegriran Čečen je obglavil priljubljenega učitelja Samuela Patyja, ki je svojim učencem med drugim predaval tudi o svetovnih verah. V to je vključeval tudi islam in njegove značilnosti. Pri svojih predavanjih je zelo pazil, da ne bi prizadel katerihkoli čustev, vendar so ga predvsem nekateri muslimani napačno razumeli. Stvari so šle tako daleč, da se je našel prej omenjeni Čečen in ga okrutno obglavil.

Vdori v Evropo preko Balkana
Otomanski imperij je sredi prejšnjega stoletja segal globoko na Balkan in zasedal večino današnje Srbije ter celotno Bosno in Hercegovino ter seveda druge balkanske države južneje. Od tam so se vrstili roparski vpadi proti Evropi in sicer preko današnje Hrvaške in Slovenije. Na svojih pohodih so zaradi svoje divje okrutnosti sejali strah in trepet, zato se je avtohtono prebivalstvo pred njimi zatekalo za obzidja mest, gradov in cerkva, odpor pa je bil selektiven in bolj ali manj neuspešen. Resna obramba pred Turki se je začela z organizirano obrambo, ki jo je skupaj organiziralo več ogroženih narodov.

Relief of the battle of Sisak - Unknown - Google Cultural Institute.jpg

Bitka pri Sisku (Narodni muzej Slovenije)

Odločilna bitka se je začela 22. junija 1593 pri današnjem Sisku na Hrvaškem. Po začetnem neuspešnem napadu sil Tomaža Erdõdyja je Andrej Turjaški s svojimi in štajerskimi strelci zaustavil osmanski protinapad in jih potisnil proti Kolpi.

Vse do danes se bolj ali manj še vedno kažejo trenja med potomci takratnih jurišnikov na Evropo in današnjimi Evropejci. Temu so se pridružile nove svetovne okoliščine in s tem pridružen množičen problem migracij, ki zadnja leta srdito pritiskajo na Evropo, kjer naj bi iskali svojo prihodnost. Do tega pojava smo lahko do neke mere razumevajoči, toda pozor, njihova prihodnost ne sme temeljiti a izgubljeni prihodnosti Evropejcev!

Deklaracija Generalne skupščine OZN
Dne 13. septembra 2007 je bila na zasedanju Generalne skupščine v OZN sprejeta Deklaracija Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev, ki je jasna. Posebnost je morda v tem, da je deklaracija namenjena predvsem plemenskim skupnostim na tleh Afrike. Ker vedno obstaja tudi ampak, ga dodajmo še tukaj. Torej, zakaj to ne bi po načelu enakopravnosti in enake obravnave vseh, veljalo tudi za vse druge.

Deklaracija se v svojem 8. členu glasi:

  1. Avtohtona ljudstva in posamezniki imajo pravico, da niso podvrženi prisilni asimilaciji ali uničevanju njihove kulture;
  2. Države naj zagotovijo učinkovite mehanizme za preprečevanje in odpravo:
  3. vsakega dejanja, katerega cilj ali posledica je kratenje njihove integritete kot posebnega ljudstva, ali njihovih kulturnih vrednot in etničnih identitet;
  4. vsakega dejanja, katerega cilj ali posledica je razlastitev njihove zemlje, ozemelj ali virov;
  5. vsake oblike prisilne migracije prebivalstva, katere cilj ali posledica je kršitev ali napadanje katere koli izmed njihovih pravic;
  6. vsake oblike prisilne asimilacije ali integracije;
  7. vsake oblike propagande z namenom vzpodbujanja ali sprožanja rasne ali narodnostne diskriminacije zoper njih.

Deklaracijo navajam kot primer sprenevedanja dela svetovne javnosti in določenega dela politike, ki ima do enakih ali podobnih okoliščin različne kriterije obravnav. Spet torej govorimo o pojavih dvojnih meril, ki se poskušajo v zadnjem času vse bolj uveljavljati. Ko močnejšim ustreza en način obravnave enega, to v nekem drugem primeru ali okoliščini ne velja za nekoga drugega. Morda je to uničujoč pristop za mirno in ustvarjalno sožitje narodov v prihodnosti, kar bi se moralo v kar največji meri truditi preprečiti – ustaviti.

Napad na Charlie Hebdo
Januarja 2015 je bilo v napadih islamskih skrajnežev na tednik Charlie Hebdo, neko policistko in judovsko trgovino ubitih 17 ljudi. Napadalci so bili tesno povezani s takratno samooklicano islamsko državo ISIS, od koder so pripotovali tik pred napadom. Očitno z navodili. Ob brskanju po spominu se mi prikazujejo žalostni prizori zbiranja ljudi na kraju zločinov, kako so prinašali cvetje, sveče in različna sporočila. Predvsem so bila to sporočila obupa in žalosti. To je bil čas iz katerega se najbolj spominjam gesla “JE SUIS”, ki mu je bilo takrat dodano še “CHARLIE HEBDO”. Kasneje so se ta gesla večkrat pojavljala ob različnih tragičnih dogodkih. Geslo smo prevedli v “TUDI JAZ SEM …” ter dodali ime žrtve, s čimer smo želeli vsakič posebej povedati, da se identificiramo z žrtvijo in jo poosebljamo. Na ta način smo povedali tudi, da smo lahko naslednjič vsi mi enake žrtve.

Ob obglavljenju učitelja sem med demonstranti prav tako zaznal transparente na katerih je pisalo “JE SUIS SAMUEL PATY”. Seveda smo bili ob tem še enkrat več vsi žalostni, jezni in nemočni, ampak zdi se mi, da se zadnje čase ob tem rojeva tudi moč, ki je do zdaj ni bilo mogoče zaznati toliko. Med protesti po več francoskih mestih se je pojavil naboj moči in zahtev, da se ustavi to nesmiselno priseljevanje, ki rojeva nove in nove prizore zahtev priseljencev, nasilja in smrti. Vsega tega nam res ni treba, zato bi morali ustaviti norijo lažne humanosti. Žal so večinski mediji še enkrat več ta nov naboj v veliki meri prikrili.

Foto: epa

Žalost in demonstracije se bodo ponovno polegle, večina bo tudi ta dogodek pozabila in vsak trenutek lahko pride do novega enakega ali še hujšega primera. Je suis ali tudi jaz sem žrtev postaja nesmisel in nesprejemljiva tolažba, ki prerašča v neumnost. Občasno se spomin na tragične dogodke sicer vrača, največkrat ko se zgodi nov, toda vedno znova spet vse potisnemo v pozabo, kar se v nedogled obrača. Bomo znali kmalu ustaviti ta vrtiljak? Charlie Hebdo je postal le tam nekje oddaljena geografska kota in nekega dne bomo morda nosili parole z napisom “TUDI JAZ SEM DALJNA KOTA”. Ta napis bo predstavljal s križem označen kraj zadnjega počitka. Če bo križ brez nove odločilne bitke in novega Andreja Turjaškega sploh še dovoljen.

Odločitev je naša.

Davorin Kopše