Višegrajska četverica

dr. Dimitrij Rupel

Celo nekoč v jugoslovanskih časih so se zunanjepolitične razprave, npr. v medijih, razlikovale od notranjepolitičnih po tem, da so bile bolj podkovane, bolj tankočutne in bolj premišljene. Ta razlika se – kot še nekatere druge – danes izgublja. Recimo v zvezi z “zasukom” v slovenski zunanji politiki. Skoraj ne mine dan, da ne bi brali o škodljivi in tako rekoč sramotni preusmeritvi k politiki držav, kot so Češka, Madžarska, Poljska in Slovaška. Tako rekoč sredi vožnje z nemško-francoskim brzovlakom (Train à Grande Vitesse – TGV) naj bi preskočili na višegrajski lokalni (tovorni?) vlak in se – tako rekoč – iz salona presedli v živinski vagon. Pred obličjem ruske (pravoslavne) kapelice pod Vršičem se je nekdanji predsednik Milan Kučan kritično odzval na “obrat v slovenski zunanji politiki, povezan s podporo Janeza Janše Poljski in Madžarski oziroma tako imenovani skupini V4”. Milan Kučan je rekel:

“Slovenija, kar zadeva zunanje politike, nima kompasa. Pravzaprav je zelo težko govoriti o zunanji politiki Slovenije, to je nekaj česar ni. Tako Slovenijo potiskajo nekam kamor ne spada in zgodovinsko nikoli nikjer ni bila. So pač politični interesi in jaz mislim, da je to za Slovenijo gledano dolgoročno zelo slaba poteza. Ampak to so vprašanja za tiste, ki nosijo odgovornost, kam Slovenijo potiskajo.”

Predno opišem, kako si je Milan Kučan nekoč vroče želel, da bi Slovenija postala članica višegrajske skupine, naj navedem nekaj besed iz klasičnega dela Normana Daviesa: “…revolucija 1989/91 je bila omogočila vzpon treh Evrop. ‘Prva Evropa’ je bila sestavljena iz uveljavljenih demokracij Zahodne Evrope. ‘Druga Evropa’ se je ujemala z Višegrajskim trikotnikom Poljske, Madžarske in Češkoslovaške in s Slovenijo.” Podobno je že pred Daviesom na srečanju Aspen v Bologni govoril Zbigniew Brzezinski: Slovenijo je – v zvezi z včlanjevanjem v Evropsko skupnost – povezoval s Češko, Madžarsko, Poljsko in Slovaško. Pozneje (1997) je to skupino označil za najbolj napredne in politično stabilne srednjeevropske države, ki so – “predvsem Češka republika, Poljska, Madžarska in morda tudi Slovenija“ – del zahodne ‘Petrove’ (Petrine) tradicije. Te države, pravi Brzezinski, so usposobljene in pripravljene za članstvo v “Evropi” in v njeni transatlantski varnostni povezavi. Te oznake in ti citati spodbijajo Kučanovo trditev, da Slovenija zgodovinsko ne spada med države Srednje Evrope oz. V4.

V zvezi s tem je zanimiv komentar nekdanjega veleposlanika v Češki republiki in na Poljskem Zvoneta Dragana. Vaclav Havel naj bi bil januarja 1994 – kot gostitelj ameriškega predsednika – želel na slavnostno večerjo v Clintonovo čast v Prago poleg predsednikov višegrajskih držav (Havel, poljski Wałęsa, slovaški Kováč in madžarski Göncz) povabiti tudi Kučana. Dragana so poklicali v “Havlov kabinet”:

»Slovenija ima možnost prisostvovati srečanju z Billom Clintonom po formuli štiri plus ena.« Rekli so, da sicer nismo člani skupine, da pa je Slovenija kot srednjeevropska država povabljena k mizi, ker želijo narediti gesto njenega približevanja.

Dragan je v zvezi z vabilom poslal na MZZ (Peterletu), Drnovšku in Kučanu “šifrirano depešo”, nanjo pa ni dobil odgovora. Po njegovih besedah je vabilo prestregel Drnovšek, da sploh ni prišlo do Kučana. “Na eni strani je bila osebna užaljenost, ker je bil povabljen predsednik države, ne pa predsednik vlade,” pravi Dragan. Sicer naj bi bil Drnovšek na članice Višegrajske skupine gledal kot na “države, ki so bile v Varšavskem paktu in so šle skozi ledeno dobo socializma za železno zaveso. Drnovšek je bil prepričan, da je Slovenija v neprimerljivo drugačnem položaju.” Dragan nato pravi, da je prišla “streznitev” leta 1997, ko so bile v Nato sprejete Češka, Poljska in Madžarska, Slovenija pa ne. (Slovaško so kaznovali zaradi nedemokratičnih razmer.) Dragan pravi, da nam člani Višegrajske skupine “arogance niso odpustili”.

Po Draganovem opisu naj bi bil Kučan leta 1994 vneto zagovarjal vključitev Slovenije v Višegrajsko skupino, ki naj bi si to vključitev tudi želela; da smo ostali zunaj, pa naj bi predstavljalo zapravljeno priložnost. Da si je Kučan prizadeval za prijateljstvo višegrajskih predsednikov, je razvidno iz njegovih udeležb od prvega srečanja na Češkem in iz njegovih vabil na različna srečanja v Sloveniji. Leta 1994 je bilo v mestecu Hradec Kralowe pri Litomyšlu na Češkem prvo srečanje predsednikov sedmih srednjeevropskih držav: Avstrije, Češke, Madžarske, Nemčije, Poljske, Slovaške in Slovenije. Drugo srečanje je bilo na Madžarskem, tretje na Poljskem. Leta 1997 je Kučan v Piran (na četrto srečanje) povabil 7 predsednikov srednjeevropskih držav: Češke, Madžarske, Slovaške, Poljske, Italije, Avstrije, Nemčije in Slovenije. Maja 2003 je bilo v Salzburgu že 10. srečanje že 17 srednjeevropskih predsednikov.

Da bi Drnovšek preprečil Kučanovo pot v Prago in še celo vključitev Slovenije v Višegrajsko skupino zaradi užaljenosti, ni verjetno, saj so bili povabljeni predsedniki držav, ne predsedniki vlad. Morda vabilo na večerjo ni bilo usklajeno z ameriško stranjo? Morda je Dragan poziv v Havlov kabinet napačno razumel ali napačno razlagal? Kolikor je znano piscu teh vrstic, se članice V4, predvsem njene vlade, ne predsedniki držav, za članstvo Slovenije niso odločile, ker o tem ni bilo soglasja. Na vladnih ravneh je Slovenija na svoje predloge običajno dobila odgovor, da V4 ni mednarodna organizacija, ki bi sprejemala člane, ampak ad hoc skupina, ki si (je) prizadeva(la) za članstvo v Natu in v EU. Ko bi Havel želel privabiti Kučana v Prago januarja 1994, bi ga najbrž lahko poklical po telefonu; na noben način pa tega vabila Kučanu ne bi bilo mogoče prikriti. Kar zadeva domnevo, da je Janez Drnovšek podcenjeval Višegrajsko skupino, češ da je Slovenija boljša od nje, ker da ni živela za železno zaveso, je neokusna; bolj kot Drnovškova bi to bila Kučanova misel, ki že nekaj časa živi v zanikanju in govori iz zanikanja zgodovinskih dejstev. Slovenija je bila na slabšem od Češkoslovaške, Madžarske in Poljske, ker niti država ni bila; po partijski miselnosti pa je bila enaka drugim komunističnim državam in slabša od miselnosti Hrvatov ali Srbov.

Drugo vprašanje je, če se je, kako se je in zakaj bi se Višegrajska skupina Kučanu tako zamerila, da ji danes oporeka zgodovinske sorodnosti in prijateljske povezave s Slovenijo. Ena od mogočih razlag je povezana z Rusko kapelico, saj so za razliko od Slovenije višegrajske države precej bolj odločne in načelne do ravnanja ruskega predsednika, ko gre za priključitev Krima in za vojno v vzhodni Ukrajini. Da o drugih ruskih vojnah in podjetnostih ne govorimo.

Dr. Dimitrij Rupel