Slovenski levičarji so, ko pogledamo njihov življenjski slog, pri priseganju na svojo ideologijo navadni teoretiki. V resnici ljubijo prestiž, živijo v naseljih, kjer so cene nepremičnin najbolj zasoljene, in vozijo nemške avtomobile znamk, ki veljajo za prestižne.
Pogledali smo tri najbolj razvpite, katerih kariere so cvetele v času prejšnjega, totalitarnega režima, ko so zasedali visoke funkcije in prosperirali pri politični oblasti: Milana Kučana (77), Janeza Zemljariča (89) in Dragana Isajlovića (67). 28 let po padcu nekdanjega režima jim sploh ni slabega. Njihove vloge v totalitarnem sistemu opisujemo v posebnem okvirju.
Milan v VW
Milan Kučan, najbolj razvpit primerek, ki prisega na rdečo zvezdo, živi pa v hiši v Murglah, ki je po oceni geodetske uprave vredna 335 tisoč evrov, si upokojenske dni krajša z izleti po Jadranu, kjer pluje s katamaranom, ter z dnevnim obiskovanjem dobrih slaščičarn in gostiln po Sloveniji. Opazovalce pri sosednjih mizah neredko presenetijo količine hrane in pijače, ki jo pospravijo Kučan in njegovi “veseljaki”. Povprečen upokojenec, ki dobiva 634 evrov mesečne pokojnine, si česa takega niti v sanjah ne more privoščiti. Kučanu s sedemkratnikom povprečne mesečne pokojnine (ker je Kučan javno ne razkrije, kot državno tajnost jo ščitijo tudi pristojne institucije, je Peter Jančič sam izračunal, da živi s 4.750 evri mesečne pokojnine) se takšno razkošno življenje najbrž izide. Še vedno parkira zastonj pri predsedniški palači, in čeprav živi dejansko v mestu, si kot upokojenec lahko privošči dva avtomobila. Nemški karavan iz koncerna Volkswagen so kamere posnele, ko je Kučan, ker mu neprijetna novinarska vprašanja niso bila pogodu, s šoferskim ključem sedel na sopotnikov sedež. Ker je očitno sveto prepričan, da mu v mestu, kjer dela kampanjo za Zorana Jankovića, ni treba plačevati parkirnine, so ga kamere ujele tudi, ko je parkiral kar na pločniku.
Janez v audiju
Parkiranje na pločniku pa je samo ena od stičnih točk, ki jih imata stara komunistična kompanjona Kučan in nekdanji šef Službe državne varnosti (SDV) Janez Zemljarič. Čeprav bo Zemljarič letos star 90 let, smo pred dnevi na spletni strani objavili ekskluzivne posnetke njegove vožnje skoraj novega terenskega vozila iz koncerna Audi. V Kučanovem slogu je parkiral na pločniku. Stalna naslova imata Kučan in Zemljarič le 600 metrov narazen, oba seveda v Murglah, le da je hiša, v kateri, sodeč po stalnem naslovu, prebiva Zemljarič, po oceni geodetske uprave vredna še več od Kučanove, 395 tisoč evrov.
Zemljarič še vedno velja za vplivnega v medicinskih in gradbenih poslih, čeprav mu projekta zgraditve umetnega otoka v Izoli nikakor ne uspe udejanjiti. Še vedno hodi na sprejeme k županu Jankoviću, na posnetku letošnjega majskega, objavljenem na omrežju YouTube, ga je Zemljarič obvestil: “Korotan smo nasedli.” Janković si ni pustil pokvariti zabave, odgovoril je: “Noben problem, samo da ni Medicina.” Zemljarič gotovo ni govoril Kučanovega pomorskega jezika, Korotan pa ni edini projekt, v katerem je Zemljarič nasedel.
Čeprav ima Zemljarič dve podjetji, v obeh tolče minuse. Urbana prenova Izola je že od leta 2014 brez prihodkov, od leta 2016 je v mirovanju. Še slabše gre Eti-parju, ki je sicer posloval prek računa, odprtega pri Novi Ljubljanski banki, in je imel v nedeljo, 8. julija, že tisoči dan blokirane račune. Eti-par je nasedel še bolj kot Zemljarič s svojim audijem na robnik. Od leta 2014 tolče izgubo, od leta 2015 ni ustvaril niti evra prihodkov, v pojasnila k računovodskim izkazom za lansko leto pa so zapisali: “Družba je v mirovanju, ni imela prihodkov, le odhodke za bančno provizijo in obresti.”
Dragan v mercedesu
Dragan Isajlović, tretji iz ekipe, ki ga prištevajo v druščino iz kroga stranke prenovljenih komunistov SD, ki ji je včasih predsedoval Kučan, po slovenskih pločnikih pušča svoj terenec iz nemškega koncerna Mercedes-Benz.
V letu milijonskega prihodka podjetja I.S.O., ki ga ima skupaj z ženo Metko Isajlović, je Isajlović izvedel tudi poslovni manever. Konec leta je iz lastništva podjetja I.S.O. namreč izstopil. V sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ga je napisala višja sodniška pomočnica Barbara Badovinac, beremo: “Na podlagi sporazuma, sklenjenega dne 22. 12. 2017, opr. št. SV 1803/2017 o razvezi pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 24. 10. 2017, opr. št. SV 1472/2017, se ugotovi, da je datum izstopa Dragana Isajlovića 24. 10. 2017 in ne 22. 12. 2017, kot je razvidno iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra. V skladu z gornjim sporazum Dragan Isajlović torej ni družbenik družbe, prav tako pa se prenese nazaj tudi lastni poslovni delež družbe I.S.O. d.o.o. Ljubljana, kar bo razvidno iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra.” Metka Isjalović je ostala lastnica, ima pa več kot 50-odstotni delež podjetja.
Isajlovićeve nepremičnine
In medtem ko Kučana in Zemljariča povezuje domači naslov, povezuje Zemljariča in Isajlovića poslovni naslov; prvi ga ima na Dunajski cesti na hišni številki 156, drugi pa na isti cesti na hišni številki 158. Isajlovićevo podjetje ima na Dunajski cesti 156 dva poslovna prostora, 22,5 kvadratnega metra veliko pisarno in trgovski lokal, dejansko gre za 21,6 kvadrata veliko prodajalno v mezaninu na Dunajski cesti 158. Prodajalna je po oceni geodetske uprave vredna približno 38 tisoč, pisarna pa 31 tisoč evrov. Podjetje je lastnik obojega šele od lani, prej je bila od leta 2006 lastnica Metka Isajlović, ki ima tako kot Dragan naslov na Ulici padlih borcev čez obvoznico. V evidenci trga nepremičnin sta zavedena dva posla s poslovnimi prostori lani septembra, pogodbena cena vsakega pa je 49 tisoč evrov.
Zanimivi pa so tudi javno dostopni papirji o lastništvu nepremičnine, saj je, čeprav je zadnji obrok zapadel v plačilo 30. septembra leta 2014, iz zemljiškoknjižnega izpiska še vedno razvidno 15 milijonov tolarjev težko posojilo, s katerim je (bila) obtežena nepremičnina. Hipoteko je na nepremičnino vpisala državna Banka Celje v večinski lasti državne NLB. Ali gre samo za nevestnost in hipoteka ni bila izbrisana ali morebiti posojilo še ni poplačano, iz dostopnih dokumentov ni mogoče razbrati.
Isajlović je še vedno lastnik podjetja, registriranega za dejavnost uprav podjetij Monday & Kennington, ki pa ima že leta izgubo. Isajlović je bil 25. oktobra 2012 imenovan za nadzornika podjetja TIB, d. d., Ilirska Bistrica, ki opravlja storitve cestnega tovornega prometa in je dve leti kasneje pristalo v stečaju.
Kučanova, Zemljaričeva in Isajlovićeva slava v totalitarizmu
Milan Kučan je, preden je postal prvi slovenski predsednik, zasedal mesto predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije in bil član sekretariata Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Leta 1978 je postal predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije, leta 1982 pa predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, kar mu je prineslo tudi mesto predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.
Janez Zemljarič je vodil nekdanjo tajno policijo, Službo državne varnosti (SDV). V letih 1978–1980 je bil notranji minister, od 1980 do 1984 predsednik izvršnega sveta oziroma tedanje slovenske vlade, med letoma 1984 in 1989 pa podpredsednik zveznega izvršnega sveta.
Dragan Isajlović je bil v SDV Zemljaričev tesni sodelavec in tisti, ki je aretiral Janeza Janšo, s čimer se je začel proces proti četverici JBTZ.
Udba: Podjetniško je subverzivno
Slovensko Službo državne varnosti (SDV) je pred 40 leti, ko jo je vodil Janez Zemljarič, na področju gospodarstva skrbelo predvsem dvoje: da ne bi vodstveni kadri, ki so imeli poslovne stike z zahodnoevropskimi državami, začeli uvajati podjetništva in da ne bi odlivanje denarja v tujino potekalo brez njihove vednosti. Za spremljanje in preprečevanje te sovražne dejavnosti, ki spodkopava temelje socialističnega samoupravnega gospodarstva, so bila dovoljena vsa sredstva.
“Številna odkrita kazniva dejanja, storilci in druge okoliščine kažejo, da je utemeljen sum, da skušajo notranji in zunanji sovražniki rušiti naš ustavni red tudi s spodkopavanjem ekonomskih osnov družbe,” je zapisano v programu dela SDV v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je komunistično tajno policijo vodil Zemljarič. Seveda, kar so bila pri nas kazniva dejanja, je bila takrat na Zahodu običajna poslovna praksa. Tako je recimo udbovce skrbelo uveljavljanje “teorije in prakse podjetništva” v nekaterih podjetjih (temu so rekli poslovni pristop kapitalističnega gospodarstva), s čimer so direktorji dosegali večjo produktivnost, posledično pa zaposlenim (in seveda sebi) izplačevali večje plače. To je bilo označeno za neupravičeno prelivanje družbenih sredstev. Še posebej problematična so bila za komunistično oblast tako imenovana podjetja GG, katerih ustanovitelji so bile skupine občanov, ukvarjala pa so se s posredniškimi posli. Taki posli so bili označeni za “nečiste trgovsko posredniške posle, pri katerih obračajo praviloma sredstva proizvodnih OZD, s tem pa ogrožajo poslovno varnost poštenih proizvajalcev in ustvarjajo vrsto drugih negativnih posledic v gospodarstvu”. Vse to je bilo označeno za protisamoupravno in tehnomenedžersko obnašanje, ki ga je treba “s široko zastavljeno operativno akcijo raziskati” in “odkrivati”, hkrati pa “intenzivirati /…/ obdelave oseb”.
Anamarija Novak / iz tiskane izdaje Demokracija