Ameriški psiholog Abraham Maslow je rekel, da če si kladivo, so zate vse težave videti kot žeblji. Očitno bi se ta aforizem dalo analogno preslikati na slovensko levico. Če si levičar nelustrirane postkomunistične dežele, potem bo vsaka desnica zate fašistična. Ena od takih je gotovo antropologinja Svetlana Slapšak, gospa, ki je s svojo bizarno različico tradicionalne slovenske predstave “Kdor ni z nami, je fašist” nastopala v oddaji o kulturi Panoptikum na RTV Slovenija. Zakaj so jo povabili v oddajo o kulturi, v kateri so govorili o kontroverznih Prešernovih nagradah z naslovom Čistunstvo v umetnosti, sicer ne vem, ker gospe zelo očitno zmanjkuje koherentnosti, tako da njen nastop več pove o agendi nacionalne televizije, kot o njej sami.
V redu, vsi vemo da bo javna televizija – ki v prostoru in času obstaja kot živi fosil bivšega režima – oddajo o javnem zgražanju nad Prešernovima nagrajenkama kot tudi o slovenski avantgardni umetnosti na splošno izpeljala tako, da bo želela na vsak način vsiliti lažno dihotomijo med razsvetljeno avantgardo in zaostalimi, konservativnimi vaškimi posebneži, ki pač ne razumejo umetniškega vrhunstva dojenja psice za 15 tisoč evrov.
Razen Bernarda Nežmaha, na katerega je voditeljica ves čas pritiskala, v smislu, “Daj Bernard, ali boš že obsodil te barbarske desničarje ali ne?!”, so bili gostje namensko izbrani, da bodo relativizirali slovensko razredno-bojno umetniško bleferstvo s prisiljenimi primerjavami z res vrhunsko svetovno umetnostjo, ki je bila preganjana med drugo svetovno vojno. Argumentum ad hitlerum – ker so si veljaki slovenske desnice dve od Prešernovih nagrajenk upali označiti za “izrojeno umetnost”, to pomeni, da v Sloveniji desnica vodi kulturni boj, podoben tistemu v tretjem rajhu, kar bo vodilo v represijo, nadzor, sovraštvo, spopade, vojne … Skoraj bi si človek mislil, da bi radi desnico spremenili v levico – saj ima v teh krajih le ta najbolj bogate izkušnje z represijo.
Židavizem Slapšakove
Nihče pri tem ni šel dlje kot Svetlana Slapšak. S trdim srbskim naglasom je povedala, da si je desnica izmislila “stalinistične” kulturne prireditve, ločene od državnih praznikov, kar je bojda katastrofa in sramota. Čakajte, naslednji del pa moram pretipkati kar verbatim, ker me boste drugače obtožili, da ji polagam besede v usta. Tole je še povedala: “… desnica pravzaprav sledi folklori stalinizma, židavizma, socrealizma, da je to tisto, kar imajo v glavah, da je to tisto, kar jim je najbolj blizu in da to pravzaprav z drugimi termini v drugih naracijah sedaj mešajo z nacizmom, ki jim je seveda blizu, to ni nobenega dvoma. In če takšne diskurze in če takšno obnašanje primerjamo z demokracijo, smo v veliki zablodi. Imamo zelo resen problem z demokracijo, ne vemo kaj to pomeni.”
Takole bom rekel. Ne bi se rad norčeval iz gospe, kateri res zelo očitno zmanjkuje logično povezanih misli, ampak vseeno zadaj vidim nek ideološki gnev, zaradi katerega je bila tudi povabljena v oddajo in ki očitno vre v njej že desetletja. Zato ji kljub temu ne bom ostal dolžan. Ja, res je, desnica že kar nekaj časa organizira svoje proslave ob velikih praznikih. Pa ji prav nič ne zamerim. Kako pa jih ne bi, ko vladajoča levica praktično vse uradne državne proslave, kot so dan kulture, dan državnosti, dan samostojnosti in enotnosti, dan reformacije in dan vrnitve Primorske k matični domovini, zelo plodno izkoristi za ideološke dnevno-politične boje, po navadi z nič kaj subtilnimi antikapitalističnimi, kvazi-proletarskimi – skoraj bi lahko rekel stalinističnimi – podtoni. V takšni klimi bi bilo povsem nesprejemljivo, če bi v takšni travestiji sodeloval desni politični vrh – ja, to je demokracija, kakršne gospa Slapšak očitno intimno ne pozna. Demokracija pluralnosti mnenj, kjer ni treba čisto vsakemu na Štafeto mladosti v Beograd in peti “Tito, partija, omladina, akcija”. Ponosen sem na desnico, da se ne udeležuje takšnih orgij levičarske samozadostnosti, ki so v okvir lažne skrbi za enakost zakamufliran boj za ohranjanje državne lastnine in rentniških privilegijev. Sicer ne vem, kaj je gospa želela povedati z besedo “židavizem”, ker je v slovarju slovenskega knjižnega jezika nisem našel, upam pa, da nima nič z besedo “žid”, saj bi le to ob enačenju židavizma s stalinizmom, soc(ial?)realizmom in nacizmom še podkrepilo moje dvome, da so levici naklonjeni intelektualci v Sloveniji tenko prikriti antisemiti že od pakta Molotov-Ribbentrop naprej, ko so v Moskvi kar naenkrat pokazali razumevanje za “židovsko nevarnost”, ali pa vsaj odkar so domači social-nedemokratski boljševiki videli Moskovičevo in druge bogate meščanske vile premožnih ljubljanskih židov in revolucionarno sklenili: “Takšno hišo imel bom tudi jaz”.
Ne gre za zgražanje nad njenim početjem, temveč državnim financiranjem take vrste umetnosti
A vrnimo se raje h kulturi. Gospa Slapšak navrže, da dojenje psice niti ni nič posebnega, saj v Amazoniji in Indiji ženske dojijo živali, pa mitološka ustanovitelja Rima, Romula in Rema, je prav tako z mlekom na noge spravila volkulja. Ja, drage dame in gospodje, to je slovenska avantgarda, ki jo RTV Slovenija kliče na pomoč doječi umetnici. “Pa saj to se je zgodilo še v nekem mitu. /…/ Pa saj to počnejo tudi obskurna, v kameni dobi ostala plemena v Amazoniji.” Seveda. Zakaj ne bi še v Sloveniji. Gospa Slapšak pa zopet predstavi neko neobstoječo dihotomijo, v smislu, ker nam take vrste umetnost ni všeč, ker se nad njo zgražamo, dvomimo v njeno integriteto in zasluženost državnih nagrad, s tem hkrati nad njo izvajamo represijo. Ni res. Majo Smrekar lahko zaradi mene podoji pet pitbulov, pa se ne bom zgražal ali bognedaj nad njo izvajalo gonjo po cenzuri. Prepričan sem, da se enako počuti kar lep del desnice. Le obrnili se bomo stran in si mislili svoje. Nobene represije ni. Le zdi se nam, da si takšna predvidljiva avantgarda pač ne zasluži državnega denarja. Ne ker je ogabna in neokusna. Salvador Dali je svoj čas izdelal cel kup neokusnih mojstrovin, ki so bile v svoji norosti inovativne in briljantne. Ampak K9 topologija to ni. V isti oddaji (Panopticum) sama podojena avtorica razloži, da njeno delo raziskuje, “kaj v prenaseljenem, kompromitiranem in ekološko vse bolj uničenem svetu sploh še pomeni biti človek”, nakar Jurij Krpan pove, da je usoda avantgarde pač taka, da je ne razume veliko ljudi. In nas podcenjuje. Distopično jokanje Maje Smrekar razumemo vsi, le da nam je patetično predvidljivo, neiskreno in predvsem ideološko-politično motivirano, morda celo obrtniško oportunistično izkoriščajoče trenutnega antikapitalističnega, samozadostnega, ekosocialističnega zeitgeista slovenske družbe. Svet pač ni tako brezupen, kot ga prikazuje Maja Smrekar – njeno javkanje leta 2018, ko s pomočjo prostotržnega kapitalizma živimo vedno bolj kvalitetno in vse dlje, je kot pljunek v obraz našim prednikom še ne 100 let nazaj, ki so umirali stari 35 let zaradi vodenih koz, ošpic in podhranjenosti. Tedaj je bilo več kot 99 odstotkov sveta na robu absolutne revščine – tudi v Evropi. Kaj pomeni danes biti človek? To da si na toplem, da imaš v velikih supermarketih ogromno hrane, med katero lahko prebiraš, da si lahko kupiš 100 različnih modelov avtomobilov, da lahko potuješ v dežele, za katere naši predniki niso niti vedeli, da obstajajo, da ti je praktično vsaka informacija dostopna v nekaj klikih. To pomeni biti človek v tem “prenaseljenem, kompromitiranem, ekološko vse bolj uničenem” svetu. Pomeni civilizacijski napredek, ki mu ni para in napoveduje prvo epoho človeške zgodovine, ko se dejansko celotna zemeljska obla s skupnimi močmi bori za ohranitev okolja in hkratno ohranitev udobnega, sodobnega življenja, kot ga poznamo. Sodoben svet, ki se nikakor ne sklada z Majino distopijo, naredi K9 topologijo irelevantno. Svojo različico Bitke na Sutjeski z eko podtoni se lahko gre v lastni dnevni sobi ter seveda na prostem trgu (saj ji lahko vpričo vedno bolj izrazitega anarholevičarskih trendov znotraj evropske kulture morda tudi tako uspe), nikakor pa ne na državne stroške.
Levičarji bi zakonsko omejili pravico do svobodne besede
Očitno je prišlo do konfuzije, odkar je Vinko Möderndorfer inovativno povedal, da je manko državnega financiranja enako represiji govora. Gospa Slapšak je takole izrazila svojo zaskrbljenost: “Ogromno držav v Evropi je populistično, desno neonacistično v tem trenutku naravnano, povsod so zmanjšanja pravic, povsod so zmanjšanja svobode govora, posebej svoboda govora, ki preprečuje drugemu, da ima svobodo govora, to je ta problem. Agresivni govor, sovražni govor, ki preprečuje drugemu, da se izrazi in to je zelo resen evropski problem, ki ga bomo zakonsko morali rešiti.”
Vidite Slovenijo in Evropsko Unijo v takšni putinovski podobi državne represije? Se vam zdi, da kdo umetnikom zmanjšuje svobodo govora oz. jim preprečuje, da se izrazijo? Kje so naši zaprti umetniki tipa Ai WeiWei in Pyotr Pavlensky? Zdi se ravno obratno. Zdi se, da imajo več svobode kot kadarkoli. In prav je tako. Edini, ki bi svobodo govora zmanjševali, so levičarji, ki bi jo nadzorovali v skladu s svojo ideologijo. Ste opazili, da je na koncu pripomnila, da je treba to “zakonsko rešiti”? Zakonsko se takšne stvari rešujejo na tak način, da se odpove pravica svobode govora takšnim, kot smo mi, ki na glas govorimo, naj si umetniki sami služijo svoj kruh. Ker, saj veste – s tem že ustvarjamo pogoje za represijo.
Odklop od državne dojke, ki plačuje uporabne idiote boljševiške revolucije
Gospa Slapšak namreč misli, da se dogaja velika krivica, ker so slovenski umetniki reveži – “nižja klasa”, kot se je slikovito južnoslovansko izrazila. Ampak niso vsi. Le tisti, ki se ne uspejo promovirati in prodati trgu. Na trgu je pač tako, da res vrhunske stvari po inerciji zmeraj splavajo na površje. Pa še tisti, ki jim ne uspe v tem krutem kapitalističnem svetu, jim država ad hoc po zaslugi bogsigavedi kakšnih kriterijev plačuje vsaj prispevke za pokojnino, če že niso deležni kraljevskega tretmaja tipa 3xJanez Janša in njihovih milijonov. Slovenski umetniki so “nižja klasa” ker so dolgočasni in predvidljivi, kot taki pa se lahko prodajo le znotraj državnega sistema, ki je pod nadzorom izrazito ideološke vlade, ta pa rada z denarjem davkoplačevalcev požegna njihovo družbeno-politično naprezanje. Tisti, ki so kvalitetni, jim uspe. Uspelo je Mitji Okornu, ki danes z zasebnim denarjem snema filme v tujini. Uspelo je Robertu Lešniku, ki ga je ljubljanska akademija za likovno umetnost in oblikovanje trikrat zavrnila, danes pa ustvarja zgodovino z oblikovanjem vozil Mercedes Benz (ja, tudi to je del kulture, veliko njegovih “skulptur” je parkiranih v muzejih sodobne umetnosti po vsem svetu). A Robert in Mitja nista jokala o krivičnosti sodobnega sveta in zablodah industrializacije. Zato sta pač morala uspeti na drugačen način.
Še eno stvar je navrgla gospa Slapšak. Bojda sta “uradna televizija desnice” in “vodja desnice” (kako enigmatično!) nekje izjavila , da je treba končati z “degeneriranimi umetniki” in da je treba zanje poiskati “končno rešitev”. Moram priznati, da takšne izjave vodje nisem nikjer zasledil in ne bi bil presenečen, če ni gospa Slapšak s svojimi slikovitimi aluzijami na nacizem kar precej začinila kakršnokoli izjavo je že pač slišala. A moram jo pomiriti. Na desnici imamo nekateri zares končno rešitev za umetnike. Tiste degenerirane in tiste manj degenerirane. Končna rešitev je prosti trg. Konkurenca. Odklop od državne dojke, ki plačuje uporabne idiote boljševiške revolucije.
Mitja Iršič