Milan Kučan je povsem načrtno zamolčal krajo otrok, ki jo je izvedla komunistična oblast po drugi svetovni vojni.
Celjska občina je danes pripravila slavnostno akademijo ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne in vrnitve ukradenih otrok v domovino. Slavnostni govorec je bil vodja komunistov v nekdanjem nedemokratičnem režimu Milan Kučan.
Kučan je spomnil na krajo 645 slovenskih otrok v Celju, ki se je zgodila avgusta 1942. Izvedli so jo nacisti. Poudaril je krajo več sto tisoč ukrajinskih otrok, ki jih je ukradla Rusija v nesmiselni vojni z Ukrajino, prav tako tudi ranjene in ubite palestinske otroke v Gazi, pri čemer je poudaril tudi to, da tam poteka genocid.
Selektiven spomin “komunističnega nasilneža”
V navezavi na krajo otrok je Kučan načrtno zamolčal, da je komunistična oblast po 2. svetovni vojni v Sloveniji prisilno ločila otroke od njihovih staršev, in sicer zlasti v povezavi z zapori in njihovimi likvidacijami v povojnih taboriščih. Najbolj dokumentiran primer je taborišče Petriček pri Celju, kamor so junija 1945 premestili približno 600 otrok, katerih starši so bili zaprti ali likvidirani v taborišču Teharje. Ti otroci so bili ločeni od staršev, ki so pogosto ostali brez sojenja, in podvrženi prevzgojnim ukrepom, s katerimi so komunisti skušali spremeniti njihovo identiteto in vero ter zatreti njihovo povezavo z družino.
Nadalje so se kraje otrok dogajale v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja v porodnišnicah po Sloveniji in celotni nekdanji Jugoslaviji, ko je bil Kučan že v vrhu komunistične partije. Kazniva dejanja kraje dojenčkov preiskuje državnozborska preiskovalna komisija.
Kučan gleda proti volitvam – viden je strah pred zamenjavo oblasti
Kučan se je dotaknil tudi aktualnih političnih razmer. Meni, da v Sloveniji govor o miru in uporu v delu politike ni zaželen, “a nekaj potez slovenske politike na mednarodnem prizorišču, s stališči predvsem predsednice republike Nataše Pirc Musar, predsednika vlade Roberta Goloba in zunanje ministrice Tanje Fajon, kaže dovolj samozavesti in poguma ter je vendarle obetavnih”.
Izrazil je upanje, da bodo ljudje, ki jim bomo tudi v prihodnje zaupali upravljanje države in blaginje naroda, na teh zgodovinsko najpomembnejših razpotjih dovolj trdni glasniki politike miru. “Premislimo o tem, ko se bomo spomladi odpravili na volišča,” je sklenil.
C. Š.