Podobno kot Jože Mencinger v ekonomiji je Dušan Keber srce in ideološka duša slovenskega centralno-planskega zdravstvenega sistema, kjer državni ZZZS monopolno obrača milijarde javnega denarja in kjer posvečeni “dvorni” dobavitelji zdravniške opreme po zasoljenih cenah prodajajo zdravstveni material. Pojavi se na vsakem shodu polikolesarjev, kjer se branijo državni kolhozi in napada zasebna podjetniška pobuda prek koncesionarstva in zasebnega dodatnega zavarovalništva. A eno je pridigati o enakosti, drugo je enakost živeti. Dušan Keber je bil namreč v preteklosti eden večjih zaslužkarjev slovenske tranzicije v zdravstvu.
Zdravnik dr. Igor Muževič ga je namreč spomnil, da je kot profesor in strokovni direktor UKC ugotovil, da so bolniki ogroženi, ker zdravniki ne znajo diagnosticirati EKG in rešitev je videl v vikend delu [zdravnikov v sistemu javnega zdravstva], medtem ko je sam s svojo zasebno družbo služil 8-kratnik povprečne letne plače zdravnika, ki je leta 1995 znašala 7.500 evrov.
Keber eden največjih zaslužkarjev slovenskega zdravstva
Kebrova družba je namreč v devetdesetih beležila bajne prihodke (pustimo čisti računovodski dobiček, saj če bi upoštevali le tistega, minister družbe sploh ne bi imel, saj bi bil v minusu):
Po izredno plodni karieri črpanja javnega denarja na zasebni račun je v letih 2000 do 2004 v Drnovškovi in Ropovi vladi opravljal funkcijo ministra za zdravje. Spomnimo, da je zgodovina Kebrovega zaslužkarstva v izredni korelaciji z levimi vladami. Kot zasebnik je vedno bil pripravljen pomagati s svojimi nasveti, kako uničili zasebno podjetniško pobudo v zdravstvu. Tako je recimo leta 2019 v času Šarčeve vlade bil največji zaslužkar na ministrstvu za zdravje iz naslova članstva v delovnih skupinah. Znesek sejnin in povračila potnih stroškov za delovno skupino za pripravo novega zakona o zdravstvu in zdravstvenem zavarovanju so takrat znašala kar 26.950 evrov, čeprav sploh ni bil na seznamu delovne skupine. Še leto pred tem, leta 2018 je prejel 36.216 evrov za sodelovanje pri pripravi (prejšnje različice) zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki ga je pripravljal skupaj z ministrico Milojko Kolar Celarc iz propadle (Cerarjeve) SMC. Šlo je za propadli predlog, ki nikoli ni prišel v obravnavo.
Za dvakratni poskus spremembe zakonodaje je tako minister prejel več kot 60 tisoč evrov na svojo zasebno družbo, čeprav so bili predlogi slepa ulica – na koncu je zaradi nerealističnih reform v zdravstvu, ki jih je hotela izsiliti Levica, propadla celotna Šarčeva koalicija.
Pri tem bi bilo odveč omeniti, da je vse življenje prejemal visoke prihodke, kar seveda pomeni, da v pokoju prejema maksimalno pokojnino, ki jo je možno v Sloveniji prejemati, medtem pa veliko mladih strokovnjakov v Sloveniji išče službo in se bori za preživetje – plače zdravnika internista še komaj presegajo plače delavcev za tekočim trakom, medtem ko je Keber že v devetdesetih, ko so bile zdravniške na ravni avstrijskih prejemnikov socialne pomoči, prejemal zneske, ki bi lahko preživljale celotni oddelek UKC-ja.
Kreativni načini, kako denar davkoplačevalcev učinkovito prenesti na zasebni račun
Kako je sploh prišel do tako bajnih zaslužkov v času Drnovškovih vlad, ko so navadni ljudje v trgovini razmišljali, ali bo sploh dovolj za kak priboljšek ali pa se bo treba zadovoljiti le z osnovnimi živili? Spomini nekdanjih študentov morda ponudijo del odgovora na to vprašanje. Mnogi se še spominjajo, da je bil pravzaprav prav on med prvimi, ki je imel svojo “firmo” za vikend tečaje EKG diagnostike za družinske specialiste in specializante. Enega teh tečajev se je leta 1993 udeležil tudi anasteziolog Dušan Vlahovič, ki je na svojem blogu pred časom izračunal, da je zgolj v enem vikendu zaslužil mesečno plačo zdravnika. “Zakaj je tečaj potekal ravno v hotelu, ki je bil v lasti farmacevtske družbe Lek?” je še postavil retorično vprašanje, ki namiguje med drugim tudi na to, da z najemom prostora morda niti ni imel stroškov oziroma so na določen način pač “skompenzirali”.
Keber je leta 1996 postal strokovni direktor Kliničnega centra, hkrati pa je bil tudi lastnik podjetja Educatio Medica, ki ga je ustanovil malo pred tem. Kot je razvidno iz starih oglasov, je Kebrovo zasebno podjetje Educatio Medica v hotelu Lek v Kranjski Gori dolga leta redno organiziralo strokovne tečaje za zdravnike. Po informacijah, ki smo jih prejeli, se je prijavnino plačevalo na žiro račun njegovega podjetja, prijave pa so zbirali v tajništvu Klinike za žilne bolezni UKC Ljubljana v nekdanji bolnišnici Trnovo, kjer je Keber delal.
Pionir akademskega zdravstvenega zasebništva pri nas
Velika večina ostalih izobraževanj je tedaj potekala prek klinik, zdravniških združenj ali javnih ustanov. Educatio Medica je bilo tedaj eno redkih podjetij, ki je tržilo storitve.
“Ugledni profesor na medicinski fakulteti in strokovni direktor kliničnega centra je namesto organizacije izobraževanj v okviru fakultete ali svoje klinike to počel kot prvi in tedaj praktično edini kot zasebnik. V času, ko je bil v javni službi, je znanje, ki ga je pridobil kot profesor in zdravnik javne bolnišnice, tržil v zasebnem podjetju,” so nam povedali viri, ki so dobro seznanjeni z delovanjem nekdanjega ministra za zdravje. Povedali so tudi, da je imel omenjene tečaje dolga leta, specializanti so se praktično morali udeležiti tega tečaja oziroma je bilo “priporočljivo”. Plačali so ga sami ali njihov delodajalec – Klinični center.
Gre torej za prakso, ki je vsekakor veliko bolj moralno vprašljiva kot koncesionarstvo, ki ga danes napada Keber kot eno izmed glavnih težav slovenskega zdravstva.
Keber je torej eden prvih zdravnikov pri nas, ki so začeli služiti s popoldanskimi oziroma vikend tečaji. Tako je na stežaj odprl vrata kasnejšemu služenju zdravnikom, ki so prek s.p.-jev, društev in d.o.o.-jev služili na različnih kongresih, tečajih in tako dalje. Enega izmed teh načinov so razkrili Mladi zdravniki, ki so na svoji spletni strani objavili naslednji program. Zato se ga je tudi prijelo ime pradvoživka. Precej verjetno je tudi, da je – glede na to, kako goreče podpira globoko državo in skorumpirano državno zdravstvo – plačila prejemal še na kakšen račun v tujini oz. v drugi obliki.
Dobro se spozna na podjetništvo, a rad bi ga le zase
Keber se torej dobro spozna na podjetništvo. Ve, da se mora delo – tudi zasebno – plačati. A smisel za podjetništvo ga hitro zapusti, ko je govora o sodelovanju med zasebnim zdravstvom in državnim zdravstvom, ki bi morala – če upoštevamo slovensko ustavo – biti v neprestanem sinergijskem sodelovanju, kjer ne bi bilo pomembno, kdo zdravi, ampak kdo ima potrebne resurse, da lahko zdravi. Na “stavki pacientov” je bil Keber eden glavnih ideologov državnega zdravstva. Keber je shod pod patronatom levega politkolesariata – ki je pred tem dve leti podaljševal pandemijo koronavirusa – razglasil za nič manj kot “nov list v zgodovini slovenskega zdravstva”. Nato je nadaljeval, da stavka oz. politični shod ni namenjen proti zdravnikom, temveč vdoru zasebnega interesa v javno zdravstvo.
Hinavščina, ki jo ščitijo mediji
Ta nenavadna hinavščina, ki Kebra spremlja na vsakem koraku, je možna izključno zaradi tega, ker se v javnosti o njegovem preteklem “biznisiranju” redkokdaj razpravlja, saj mediji o njem ne poročajo. Če bi na RTV Slovenija in POP TV vsakodnevno predvajali prispevke, da je bil glavni ideolog državno-planskega zdravstva v preteklosti velik zasebni zaslužkar, ki so mu javne institucije nakazovale bajne vsote, bi se mit o liku in delu dobrega profesorja, ki želi rešiti paciente pred pogoltnimi kapitalisti, hitro razblinil.
Ker živimo v času družbenih omrežij, pa nič več ne ostane skrito. Marsikdo od bivših sodelavcev in študentov se je razpisal o zasebnih talentih Dušana Kebra. On pa se zdaj huduje, da ni naključje, da so stari posli prišli na dan prav zdaj, češ, gre za politično zaroto oz. diskreditacijo. Seveda res ni nobeno naključje – a ne gre za politično zaroto. Keber je s svojim aktivizmom kolege pač spomnil, da eno govori v javnosti, drugo pa počne v zasebnosti. In so to tudi javno povedali, kar pa profesorja očitno moti. Moti ga torej, da resnica počasi prihaja na dan ne glede na to, da mediji o njej ne poročajo.
Andrej Žitnik