[Ekskluzivno] Kdo vse se masti na račun avtorskih pravic? Tudi propadli politiki z levice

V teh dneh smo že poročali o tem, kako različne agencije za upravljanje pravic avtorskih del služijo na račun avtorjev. Na tem področju je, kot kaže, posebej uspešna AIPA k.o. (Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, k.o.). In kot pravijo naši viri je podjetju AIPA k.o. za “pravice avtorjev” bolj malo mar, saj prek AIPA na račun avtorjev med drugim dobro služita Društvo slovenskih producentov in Društvo filmski producenti Slovenije. “Pri koritu” pa se mastijo tudi razni propadli politiki, kot je Mitja Bervar, ki si ga bomo za vse večne čase zapomnili kot nekoga, ki je skupaj s svojo ženo finančno potapljal SNG Opera in balet Ljubljana. 

Pa pojdimo lepo po vrsti: Mitja Bervar je položaj ravnatelja SNG Opera in balet Ljubljana ob koncu leta 2009 zasedel v sila nenavadnih okoliščinah (navkljub neustrezni izobrazbi). Ob njegovi kandidaturi so spremenili razpisne pogoje, da ga je lahko takratna ministrica za kulturo Majda Širca sploh imenovala (Mimogrede: spomnimo, kako je ta ista gospa “dala na čevelj” svetovno priznanega režiserja Mitjo Okorna. Tako se pri nas dela s kulturo – uspešne se zatira, neuspešne pa podpira). Zanimivo je, da je bila njegova partnerka Sonja Kralj Bervar takrat na visokem uradnem položaju na omenjenem ministrstvu, hkrati pa je bila nekaj časa tudi podpredsednica propadle stranke LDS, kar razjasni naše vprašanje, zakaj na ministrstvu niso imeli nobenih dvomov o njegovi sposobnosti.

Le nekaj mesecev pred imenovanjem na mesto ravnatelja je namreč na koprski fakulteti za menedžment Bervar opravil zagovor diplomske naloge z naslovom Model kriznega menedžmenta v društvih, kar so na ministrstvu šteli kot zadostne izkušnje v kriznem menedžmentu. Njegove prejšnje funkcije so bile povsem neprimerljive z mestom ravnatelja SNG; Bervar je bil nekaj let generalni sekretar Društva slovenskih skladateljev in Slovenskega glasbeno-informacijskega centra, pred tem pa je bil tudi predsednik Mešanega pevskega zbora Ljubljanski madrigalisti.

“Javni zavod je trenutno v zelo nezavidljivem položaju in potrebuje vodstvo, ki bo kos turbulentnim razmeram ob zaključku naložbe, selitvi v nove prostore ter sanaciji vodenja in poslovanja javnega zavoda,” so svojo izbiro tedaj opravičevali na kulturnem ministrstvu, a izkazalo se je ravno nasprotno; SNG je pod Bervarjem pridelal več kot milijonsko izgubo, sam pa prikazal minimalen zaslužek v višini slabih dveh tisočih evrov. Oktobra leta 2011 je zunanja revizija pokazala serijo računovodskih nedoslednosti, svet zavoda je predlagal Bervarjevo razrešitev, a je takratni začasni kulturni minister Boštjan Žekš začuda ni sprejel. Ob vsej zmedi, ki jo je pred svojim razpadom povzročila vlada Boruta Pahorja leta 2011, niti ne čudi, da je Žekš zatajil, saj je še vedno edini minister v zgodovini samostojne Slovenije, ki je bil primoran sočasno voditi kar tri vladne resorje.

Kako nizkotno je Bervar skušal ovirati demokratično izvoljenega Kanglerja
Vsekakor pa se lahko odkrito vprašamo, kaj je Bervar sploh počel na čelu tako ugledne kulturne ustanove, da se je v javnosti o njem začelo govoriti kot o najslabšem direktorju, ki je kadarkoli vodil katero izmed kulturnih ustanov nacionalnega pomena. Bervar je leto dni po razkritju finančnih nepravilnosti čez noč zapustil svoj položaj, saj se je odločil kandidirati za predsednika državnega sveta, in je bil izglasovan v drugem krogu glasovanja. Med tedanjimi sodelavci je naletel na ogorčenje, saj jih je nenaden odhod presenetil. Bervar sam je takrat za medije nenadno slovo obrazložil z besedami, da ni bil seznanjen s tem, da mu funkcija predsednika DS nastopi neposredno po izvolitvi. V SNG-ju je nameraval izkoristiti polletni odpovedni rok.

Bervar pa se je moral braniti tudi očitkov, da je na novoustanovljeni položaj zunanjega svetovalca za storitve komuniciranja z javnostmi postavil svojega prijatelja Roberta Celestino, saj je bil razpis za službo pripravljen izrecno zanj, potem ko se mu je iztekla pogodba o sodelovanju z ustanovo SNG-ja. Pravi škandal pa je Bervar ob nastopu mandata povzročil na ustanovni seji, ko je podprl odločitev sveta, da ne potrdi mandata demokratično izvoljenemu Francu Kanglerju. K sreči je v tem primeru pravna država sicer delovala, saj je ustavno sodišče sklep razveljavilo in samo Kanglerja potrdilo za svetnika. Pozneje je bil za svoja sporna dejanja celo nagrajen s službo na ministrstvu za finance. Če se morda kdo vpraša, zakaj naj bi bila zaposlitev Bervarja na ministrstvu za finance sporna za nas davkoplačevalce, je odgovor na dlani.

Kot direktor ljubljanske Opere je “pričaral” milijonsko finančno luknjo
Bervar, nekdanji predsednik državnega sveta in član izvršnega odbora SMC namreč velja za osebo, ki je na mestu direktorja ljubljanske Opere zavod spravil v velikanske finančne izgube v višini kar 1,2 milijona evrov minusa, da je ta skoraj potonil in se še danes ni pobral iz finančnega dna. Njegova nekdanja žena Sonja Kralj Bervar (nekdaj podpredsednica LDS-a in visoka uradnica na kulturnem ministrstvu), po naših informacijah je bil Bervar v novi zvezi s svojo bivšo tajnico iz Opere, naj bi bila po navedbah Požareporta tista oseba, ki mu je pri tem držala finančno in politično “štango”. V času, ko je bila Opera v vajetih Bervarja, tudi študenti, ki so tam delali honorarno, niso prejeli plačila, medtem ko se je brez težav našel denar za njemu ljubega predstavnika za odnose z javnostmi Roberta Celestino, sicer brata novinarja Radia Slovenija Tomaža Celestine.

Marsikoga je zelo razjezilo, ko so videli, da si Bervarjeva postavljata lično vikend hišo blizu vasi Jezero pri Podpeči, medtem ko je na davkoplačevalce padlo plačevanje Bervarjeve nesposobnosti. Bervar se je kar čez noč prelevil v politika, postal je, kot smo že navedli, celo predsednik državnega sveta, s seboj pa je vzel tudi Celestino. Ko se je pričel mandat vlade Mira Cerarja stekati v drugo polovico, se je Bervar pridružil stranki SMC in postal član izvršilnega odbora, zato ni čudno, da se je pričelo cinično govoriti, da je on zadnji, ki se je včlanil v Cerarjevo stranko, misleč, da bo lahko kandidiral na prihajajočih državnozborskih volitvah, vendar ga v stranki SMC niso uvrstili med kandidate, saj so ugotovili, da bi jim njegova kandidatura zaradi preteklih zgodb v Operi še kako škodila. Ko je decembra 2017 zaključil z opravljanjem funkcije predsednika državnega sveta, je njegova zbližanost s Cerarjem zbledela.

Za svoje novo “korito” si je izbral podjetje AIPA k.o.
Potem ko je zapustil vrh stranke, se je zbližal s predsednikom Zadružne zveze Slovenije Petrom Vriskom, ki velja za pomembnega akterja Deželne banke Slovenije. Očitno je, da se je nekdanjemu premierju Marjanu Šarcu zdelo primerno, da človek, ki je finančno skoraj potopil Opero, stopi na mesto visokega uradnika na ministrstvu za finance. Bervar je bil celo imenovan na podlagi zaupanja finančnega ministra Andreja Bertonclja, torej na podlagi osebnega poznanstva. Človek se vpraša, kako je mogoče, da se tako norčujejo iz slovenskih davkoplačevalk in davkoplačevalcev, saj Bervar na podlagi svoje preteklosti (velja za daleč najslabšega direktorja kulturne ustanove nacionalnega pomena) ne bi smel več imeti opravka s proračunskim denarjem. Verjetno drži, da imajo leve vlade svoja pravila in merila – ni pomembno, kaj znaš, važno je, da si “naš, naš”! Mimogrede še spomnimo, kako je Kralj Bervarjeva kotirala tudi na sam vrh Slovenske filharmonije.

In sedaj se sprašujete, kako se gospod Bervar preživlja v današnjem času oziroma kakšne nove “napajalnike” si je umislil za tešenje svoje finančne nenasitnosti. Odgovor imamo na dlani, ki pa obenem razkriva, kdo vse dejansko služi na avtorskih pravicah v Sloveniji. ZAPISNIK 48. seje Nadzornega odbora AIPA, k. o. razkriva, da ima Bervar s podjetjem AIPA k.o. sklenjeno pogodbo, na podlagi katere zasluži mesečni pavšal v višini 2.200 evrov: “Peter Bratuša je v nadaljevanju zastavil vprašanje o tem, na kakšen način AIPA sodeluje z g. Mitjem Brvarjem. Gregor Štibernik je pojasnil, da ima AIPA z Mitjem Brvarjem sklenjeno pogodbo, ki se nanaša predvsem na redno spremljanje, analiziranje in svetovanje glede implementacije direktiv v nacionalno zakonodajo, mesečni pavšal znaša 2.200.- EUR.” Mimogrede: za Bratušo smo iz naših virov izvedeli, da ne sedi več v nadzornem svetu podjetja AIPA, k.o., ker je zastavljal preveč neprijetna vprašanja v zvezi s poslovanjem podjetja, brez njega pa lahko ostali še bolj intenzivno “furajo” svoje dobičkonosne zadeve …

Obenem pa objavljamo tudi del dokumenta FURS-a, ki razkriva, kako se prek podjetja AIPA, k.o. mastita tudi že omenjeni filmarski društvi: Društvo slovenskih producentov in Društvo filmski producenti Slovenije. Obenem priložena dokumentacija še razkriva, kakšne so kadrovske povezave med podjetjem AIPA, k. o. in omenjenima društvoma. V dokumentu FURS-a je navedeno: “AIPA, k.o. se je s sklenitvijo sporazuma o poravnavi z dne 19. 07. 2017, torej še preden je napravila finančni obračun za AGICOA Europe, z AGICOA Europe dogovorila o pobotu in s tem Društvu slovenskih producentov ter Društvu filmski producenti Slovenije omogočila prejem visokih zneskov denarnih sredstev brez vsake podlage, saj navedeni društvi nista upravičeni do avtorskih honorarjev.” Mimogrede: Iz zaupnega vira smo izvedeli še, da se je Bervar mastil tudi v podjetju Kopriva, kjer naj bi pokasiral kar osem tisočakov. Izvedeli pa smo še, da naj bi AIPA pri življenju ohranjala Slovensko tiskovno agencijo.

Kdo sta vezna člena med AIPO in filmarskima združenjema?
“Prav zaradi navedenega sporazuma o poravnavi, ki določa 1 milijon EUR za izplačilo slovenskima društvoma, to je Društvu slovenskih producentov in Društvu filmski producenti Slovenije, je finančni obračun, izdan AGICOI Europe s strani AIPE k.o. v znesku 5.978.788,69 EUR namesto 4.978.788,69 EUR, kot ga je AGICOA Europe tudi izkazala med dobave AIPI svojem rekapitulacijskem poročilu.” Kot je še navedeno, je AIPA k.o. neupravičeno izplačala navedenima društvoma na razmejitvah izkazane obveznosti za avtorske honorarje, torej iz rezervnih sredstev za izplačila avtorskih honorarjev oziroma iz rezervacij v skupnem znesku 950.000,00 EUR, s čimer je odpravila rezervacije, za katere davčni organ v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2017 poveča prihodke. Iz dokumentacije FURS-a pa je prav tako razvidno, kdo sta vezna člena med podjetjem AIPA k.o. in že omenjenima filmarskima društvoma. V primeru Društva filmski producenti Slovenije je to Danijel Hočevar, v primeru Društva slovenskih producentov pa je to Andrej Štritof.

Glede delovanja kolektivnih organizacij pa smo pridobili tudi mnenje dobrega poznavalca področja, ki pa želi (zaenkrat) ostati neimenovan: “Avtorska pravica, intelektualna lastnina, sorodna pravica …, to niso javni denarji, to ni proračun, to ni država. To je privatni denar, o katerem morajo odločati zgolj in samo lastniki repertoarja. To delovanje se države tiče le v segmentu podelitve dovoljenja in nadzora Ursil nad delovanjem kolektivne organizacije.” Država bi morala biti zainteresirana za močno in prodorno kreativnost, saj za v primeru patentov krepi gospodarstvo, v primeru avtorskih stvaritev pa kulturo, jezik, identiteto naroda. Res je, da tovrstni denar v Sloveniji izpuhteva na vseh koncih, a treba je vseeno razlikovati med kolektivkami, ki tudi realno delijo po uporabi repertoarja, in tistimi, ki beležijo zgolj stroške, delitev pa ni in ni.

Sazas izplačal 120 milijonov honorarjev
“Zgolj informacija. Sazas je v svojih zadnjih 15 letih vseeno izplačal dobrih 120 milijonov avtorskih honorarjev.” Od tega malo manj kot polovico za slovensko ustvarjalnost, domača delovna mesta in kreiranje domače kulture, jezika. Če bi se na slovenskih medijih vrtelo 80 odstotkov domače glasbe in AV del, bi večina tega denarja ostala doma in hranila slovenske družine in ne tuje ter njihove slovenske posrednike. “Sazasovi švicarski milijoni” so se v majhnem deležu vrnili tudi nazaj v Slovenijo. Premalo, a vendar realno. Po uporabi repertoarja, minutah, ratingih itd. “Sam sem bil kot producent deležen teh plačil, ki so bila, kot sem že rekel, premajhna, a vendar mnogo boljša, kot to danes počne Aipa, ki je v desetih letih po uporabi repertoarja v Sloveniji slovenskim avtorjem izplačala le pol milijona evrov.”

Vsa ostala delitev pa je že bila spoznana za protizakonito in prejeli so jo posamezniki: igralci, režiserji, scenaristi itd., ki po pogodbah o produkciji AV del nimajo pravic, ker so jih proti plačilu honorarja prenesli na producenta. Kar se tiče Žištovih komentarjev in njegovih poslovnih medijskih kolegov: dobro bi bilo, ko bi najprej povedal, kako težkega srca in kako premalo so vsi radijski mediji po vrsti poplačevali uporabo glasbe, ki je temelj in vodilna vsebina radijske postaje. “Na Hrvaškem/in povsod po svetu/ se seveda različni ustvarjalci ne kregajo med seboj, ker vse kolektivke obvladujejo lastniki repertoarja. Pri nas ni tako. Pri nas večino kolektivk obvladujejo interesi uporabnikov intelektualne lastnine. Pa posredno tudi del politike, ki si s tovrstno raboto kupuje medijsko naklonjenost ob vsakokratnih volitvah.” 

Kaj je ključni problem slovenske filmske produkcije?
“V Sloveniji obstaja še tretje producentsko društvo, kamor smo vklopljeni, to je Gospodarsko interesno združenje slovenskih neodvisnih avdiovizualnih producentov (giz snavp).” O celotni zadevi so bili obveščeni. Ni jim bilo jasno, kako lahko neka AGICOA nakazuje denar samo dvema slovenskima producentskima društvoma in ne vsem trem. Ob tem je potrebno poudariti, da je v tem tretjem velika večina slovenskega repertoarja. Sicer pa obstaja veliko ljudi, ki nikamor niso vključeni in povsem dobro delajo. Trapasto pa se mu zdi, da nasproti njemu stojijo neki pevci, dvorniki, ki če seštejejo vse, kar so skupaj v življenju, a ne kot producenti, marveč kot režiserji naredili, imajo morda 5, 10, 20 ur programa, medtem ko je eno izmed producentskih podjetij v svoji 25-letni zgodovini ustvarilo tri tisoč ur programa in to ne brezveznega, ampak nekaj vidnejših slovenskih oddaj.

Domen Mezeg