Socialni demokrati se še vedno niso odgovorili na preprosto vprašanje: Koliko so plačali za vilo Moskovič, ki je nekoč pripadala judovskemu trgovcu Feliksu Moskoviču in so so jo dobili v last od Zveze komunistov z menjalno pogodbo. Že ustavno sodišče je odločilo, da nepremičnine Zveze komunistov ne morejo postati lastnina njihove naslednice Stranke demokratične prenove – sedanjih Socialnih demokratov. Toda za prvorazredne odločitve sodišč očitno ne veljajo. Mimo vseh pravil so Socialni demokrati postali lastniki vile.
Zmagoslavje Socialnih demokratov je bilo po odločitvi velenjskega sodišča o ukradeni vili, prepletenega z njihovimi simpatizerji, le kratkotrajno, saj so na dan prišle informacije o skrajno nenavadnem sodnem postopku, saj predsednik vlade Janez Janša ni prejel niti tožbe ali sodbe o omenjenem postopku. Trenutno vse kaže, da gre še za en konstrukt sodišča, bolj zvestega partiji kot ustavi in zakonom.
Sodni postopek sicer še ni pravnomočen in se bo nadaljeval na višji instanci. Je pa sodišče s sodbo odprlo dodatno vprašanje, ki bo pripomoglo k ugotavljanju dejstev ter h končni sodbi. Koliko so plačali za vilo, v kateri imajo danes sedež, je vprašanje, ki smo ga na Socialne demokrate naslovili tudi v našem uredništvu, a pojasnil še nismo prejeli.
Judovska skupnost želi pojasnila
Da Socialni demokrati danes domujejo v ukradeni vili, menijo tudi v Evropski judovski skupnosti. Kot smo že poročali, je predsednik Rabbi Menachem Margolin spomladi pisal Tanji Fajon in jo podučil, da je bila stavba na Levstikovi 15 v Ljubljani, kjer ima stranka SD svoj sedež, do leta 1943 v lasti Feliksa Moskoviča, ki so ga kasneje z družino odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz in umorili. Dodal je, da je bila nato hiša prodana pod vprašljivi pogoji, podržavljena in uporabljena za komunistično partijo.
A četudi je nakup Moskovičeve vile pravno-formalno “pokrit” in je nemara v arhivih zapisano tudi, da je bil prevzem prostorov v nekdanji Banovinski hranilnici izpeljan na videz na zakonit način, so vse kupčije, ki so jih ljudje z državo Jugoslavijo sklepali po letu 1945, tako ali tako sporne, je že pred leti opozoril Marko Štrovs. “Ljudje so bili pod pritiskom, morali so prodajati državi pod realno ceno, sicer bi jih izselili na silo. Je pa skorajda nemogoče ugotoviti, kakšni so bili realni zneski, tudi v primeru Moskovičeve vile,” je povedal. Zgodovino nekdanje judovske vile, v kateri ima danes sedež stranka SD, sicer še najbolje pozna Renato Podbersič, ki je bil pod ministrom Lovrom Šturmom član komisije, ki je raziskovala partijske malverzacije v povojnem obdobju. Potem ko so Nemci v Auschwitzu pobili praktično celotno družino Moskovič, je novembra 1946 Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo zaplembo celotnega premoženja družine Moskovič na podlagi 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ št. 63/46) ter odredilo zaznambo uvedbe zaplembnega postopka v zemljiški knjigi. Podbersič še pojasnjuje, da so umorjenega Feliksa Moskoviča komunistične oblasti obtožile sodelovanja z gestapom (!), na podlagi tega so mu zaplenili celotno premoženje, ki je bilo decembra 1946 popisano in ocenjeno. Hkrati je bil odsotnemu obsojencu v zaplembnem postopku postavljen skrbnik Ignjat Lajtner, brat pokojne Klare Moskovič. Lajtner je predlagal, da se zaplemba ukine in se mu imetje dodeli v začasno upravo.
Maja 1947 je okrajno sodišče prisodilo zapuščino Feliksa in Klare Moskovič Ignjatu Lajtnerju, bratu slednje, ki se je kot lastnik tudi vpisal v zemljiško knjigo. Predsedstvo Vlade LRS pa je od Lajtnerja leta 1948 zahtevalo 600.000 takratnih dinarjev kot refundacijo izplačanih računov za adaptacijska dela v vili na naslovu Levstikova 31 (v času, ko je bila vila zaplenjena), o čemer Podbersič piše že v januarskem prispevku na spletnem portalu Časnik.si. Leta 1949 je bila vila na prošnjo Rajonskega ljudskega odbora IV. ponovno ocenjena, tokrat na nižjo vrednost. Ignjat Lajtner je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi (21. februarja 1947) prodal Dani Kos za 800.000 dinarjev.
Toda če je še leta 1990 vladal sporazum o prepovedi odtujevanja in prometa z nepremičnim premoženjem bivših družbenopolitičnih organizacij, je Stranka demokratične prenove leta 1992, ko je vstopila v Drnovškovo vlado, ta dogovor prekršila in se skušala vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik Tomšičeve. Sodišče je predlog zavrnilo, SDP se je pritožila in sodišče ji je v drugo ugodilo. Ta, zadnja odločitev sodišča je padla 25. maja 1993. Toda približno dva meseca prej, 16. 3. 1993, je SDP podpisala Menjalno in darilno pogodbo z vlado, ki jo je zastopal Drnovškov generalni sekretar Mirko Bandelj, in v tej pogodbi že nastopala kot lastnik Tomšičeve. Kljub temu so jo uspešno zamenjali za tako imenovano Moskovičevo vilo na Levstikovi 15 in poslovne prostore na Slovenski 9.
Socialni demokrati, druga največja koalicijska stranka, so sicer pred tremi leti izgubili spor na novogoriškem sodišču in morali občini vrniti 800 kvadratnih metrov stavbe, ki ji domačini pravijo Kremelj. Da bi očitno morali vrniti tudi vse preostale, ki so jih “podedovali” kot samooklicani nasledniki Zveze komunistov, je jasno zapisalo že ustavno sodišče.
Besede ustavnih sodnikov, ki so še pred podpisom menjalne pogodbe glede prevzema premoženja nekdanje zveze komunistov zapisali, da nepremičnine, s katerimi je upravljala zveza komunistov, ne morejo postati lastnina ZKS-SDP, se glasijo: “Družbena sredstva, s katerimi je upravljala kot družbenopolitična organizacija, niso postala njena lastnina. Takih določb o preoblikovanju družbene lastnine v premoženje političnih organizacij zakon o političnem združevanju nima.”
Sara Kovač