“Jaz na jugoslovanski usmeritvi tako stojim kot padem. Lahko danes v mene strelja kdor hoče, toda od jugoslovanske usmeritve ne bom odstopil dokler bom živ,” je zgodovinar Igor Omerza v oddaji Intervju na nacionalni televiziji, razkril podlo držo Janeza Stanovnika, ki je bil v času samostojne Slovenije celo odlikovan z najvišjim državnim priznanjem s strani svojega tesnega sodelavca in zaupnika Milana Kučana, po svoji nedavni smrti pa celo počaščen s kipom v Ljubljani. Pridobil si je tudi lažni sloves “očeta naroda”, medtem ko ga Omerza imenuje kar za “fanatičnega protiosamosvojitelja”. Zgodovinar je v svojem knjižnem delu, z naslovom Pravi obraz, pokojnega borca predstavil v vsej njegovi podlosti, saj ta ni izdal le svojega lastnega naroda, marveč mnogo prej tudi krščanske socialiste, zlasti prijatelja Edvarda Kocbeka, ko se je skrivaj pridružil komunistični partiji, navzven pa še vedno igral starega dobrega krščanskega socialista, kar je Omerza komentiral: “To je najbolj problematična moralna karakteristika Janeza Stanovnika. Če je bil proti osamosvojitvi, je bila to napačna politika. Ampak to kar je naredil kot krščanski socialist, da je tajno vstopil v partijo, ne tajno za komuniste, ampak tajno proti svojim krščanskim socialistom in je deloval kot partijski skrivaš znotraj krščanskih socialistov, je pa nekaj kar je vsega obsojanja vredno.”
Gost tokratne oddaje Intervju na nacionalni televiziji RTV je bil priznani raziskovalec udbovskih arhivov Igor Omerza, ki je tokrat spregovoril o pravem obrazu pokojnega borca Janeza Stanovnika, ki ga naša pravoverna levica še vedno tako vztrajno časti. Oddajo je vodil novinar in zgodovinar Jože Možina, ki je uvodoma dejal: “Le če dobro poznamo zgodovino, ne bomo ponavljali njenih zmot. To misel pooseblja Igor Omerza, ki je nedavno objavil kritično biografijo politika Janeza Stanovnika, razgalil pa je tudi akcijo Sever.” Kot je v nadaljevanju navedeno, Omerza zadnja leta preživlja v arhivu republike Slovenije in je eden najplodnejših slovenskih zgodovinarjev, če sodimo po številu izdanih knjig. V zadnjem desetletju je namreč izdal kar dvanajst knjig. Svojo karierno pot je sicer pričel kot profesor na srednji Ekonomski šoli, pozneje pa ustanovil tudi svoje računalniško podjetje. Zaposlen je bil tudi v podjetju Microadec, kjer se je zbližal z Janezom Janšo in Igorjem Bavčarjem. V času procesa proti četverici pa je deloval kot član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic. Odbor in pozneje volilni štab, se je sestajal kar v prostorih podjetja Microada. Omerza je bil nekaj časa tudi kandidat za ministra in guvernerja, vlada, ki jo je vodil Lojze Peterle pa mu je namenila mesto direktorja službe državnega knjigovodstva. Krajši čas je bil Omerza tudi svetovalec ljubljanskega župana, in sicer v času, ko je slovensko prestolnico vodil Dimitrij Rupel, poroča rtvslo.
Več kot desetletje pa je pisarna Omerze arhiv, kjer pregleduje dokumente nekdanje službe državne varnosti UDBE. Več kot sedem knjig je sicer posvetil delovanju te nekdanje tajne službe. Ob tem je zgrožen nad tem, koliko ljudi je UDBA maltretirala in nad njeno zločinsko zgodovino. V svojih knjižnih delih pa se je dotaknil tudi delovanja tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki mu je UDBA sledila kar 40 let. Raziskovanje arhivov UDBE pa je za raziskovalce novejše zgodovine oteženo, saj je večina gradiva uničena. Pred meseci je Omerza izdal še delo, ki se loteva prav Stanovnika z naslovom Pravi obrazi. Že iz naslova je razvidno, da so v knjigi nekateri dokumenti, ki so bili doslej javnosti nepoznani. S pomočjo teh dokumentov naj bi bralec spoznal resnični obraz nedavno umrlega Stanovnika. V zadnjem času, ko se soočamo s kitajskim virusom je Omerzovo delovanje vsekakor oteženo. Knjiga sicer kaže na veliko zanimanje slovenske javnosti in je prva izdaja tako rekoč že pošla. Na vprašanje, kaj je glavna poanta te knjige, ki je nismo pričakovali, saj ni nihče vedel, da Omerza raziskuje in piše knjigo o Stanovniku, pa je zgodovinar odvrnil, da je slednji, zanj pomembna zgodovinska osebnost, saj je bil vedno privesek močnih ljudi, tako Edvarda Kockeba, kot tudi Borisa Kidriča, Franceta Popita in Edvarda Kardelja ali pa Milan Kučan. In ko je zvedel, da mu bodo v Ljubljani postavili spomenik, se je odločil na tem področju nekaj postoriti. Kot pravi Omerza je bil Stanovnik “fanatični protiosamosvoojitelj”.
Veliko je ljudi, ki bi si zaslužilo spomenik in so bili osamosvojitelji že desetletja prej, pa osamosvojitve žal niso dočakali in takšnih obeležij v Ljubljani nimajo. Ob tem je Možina o Stanovniku dejal, da se stvar začne zapletati že med vojno: “Janez Stanovnik vstopi v partizane kot član krščanskih socialistov, kot tudi Kocbekov zaupnik. Kaj se je potem tam zgodilo, kar vi problematizirate v prvem delu?” je zanimalo Možino, na kar je Omerza odvrnil: “To je najbolj problematična moralna karakteristika Janeza Stanovnika. Če je bil proti osamosvojitvi je bila to napačna politika. Je bila sicer legitimna, zakaj pa se ne bi borili tudi za neko demokratično Jugoslavijo, na primer švicarskega tipa, kar ni bilo mogoče, ampak to je bila neka napačna politika, napačna percepcija, tudi nek čustven odnos do te Jugoslavije. Ampak to kar je naredil kot krščanski socialist, da je tajno vstopil v partijo, ne tajno za komuniste, ampak tajno proti svojim krščanskim socialistom in je deloval kot partijski skrivaš znotraj krščanskih socialistov, je pa nekaj kar je vsega obsojanja vredno. Še vedno je namreč figuriral kot krščanski socialist bil je pa obenem že član komunistične stranke.” Ob tem je Omerza prebral odlomek, ki ga je Stanovnik leta 1946 napisal v Beogradu za partijske potrebe: “Takoj po sprejemu v partijo je Centralni komite komunistične partije Slovenije smatral za bolj pravilno, da ne sodelujem izrecno v partijskih organizacijah, ker sem med množicami še vedno veljal za krščanskega socialista.”
Omerza: “To skrivaštvo jaz očitam kot najhujšo moralno problematično zadevo Janeza Stanovnika.”
“Za moje članstvo so vedeli samo sekretarji okrožnih partijskih komitejev.” Potemtakem je bil naskrivaj v partiji, ne za same partijce, ampak za Kocbeka in ostale krščanske socialiste. “Sicer ni bil edini, ampak to skrivaštvo jaz očitam kot najhujšo moralno problematično zadevo Janeza Stanovnika.” Možino je ob tem zanimalo, kdaj je Kocbek dejansko izvedel za to dvojno vlogo Stanovnika in kako je na to reagiral. Omerza je odvrnil, da je Kocbek novembra leta 1945 zapisal, da je med intelektualci razvito partijsko skrivaštvo, in da tajno vstopajo v partijo, vendar pa na zunaj tega še ne želijo ali ne smejo povedati. Kocbek je to imenoval kot nekaj izrazito nečistega in človeško nepravilnega ter farizejskega. To skrivaštvo je imenoval celo za tiho masovno izdajstvo. Vendar pa je Kocbek Stanovnikovo dvojno vlogo odkril šele maja 1946, ob čemer je zapisal: “Ugotavljam na samem sebi sovraštvo ljudi, ki so duhovno glajhšalterji in ne morejo v svoji sredini trpeti izjeme, ki jih demaskira in demantira in omenja Mikuža, Stanovnika, Fajferja itd.” Potem pa je pričel Kocbek v svojih dnevnikih o njemu pisati zelo neusmiljeno in ga celo razglasil za ovaduha ter mu nadel zajedljiv izraz “pol paž pol mežnar”. Ko je Kocbek izvedel za njegovo skrivaštvo mu ni prizanašal, ker je to smatral izdajo, kar je tudi bilo. Kidrič pa je dejal, da morajo pridobivati sodelavce med svojimi sodelavci iz Dolomitske izjave, torej med sokoli in krščanskimi demokrati. Takrat je pričela partija vneto sprejemati te ljudi v svoje vrste.
“V knjigi Partizani Jožeta Pirjevca piše, da je 60 krščanskih socialistov prestopilo v partijo.” Kidrič je bil prepričan, da bodo na takšen način zmagali, pri čemer je očitno, da gre za skrivno akcijo novačenja. “To je bila prefinjena metoda partije, kako je še navznotraj zavzela skupino sokolov in krščanskih socialistov, ne samo formalno s podpisom Dolomitske izjave.” Možina je ob tem pripomnil, da je na takšen način ustvarjala OF kot farso, Omerza pa je pripomnil, da je bil OF že od začetka pod nadzorom partije, leta 1943 pa se je to z Dolomitsko izjavo le še formaliziralo, ko je bila partija dopuščena kot edina dovoljena. Z infiltriranjem pa so še povečevali svojo moč navznoter, saj so posamezniki navzven delovali kot krščanski socialisti, navznoter pa kot ovaduhi komunistične partije in krščanske socialiste tako popolnoma razbili. Cilj je bilj zgraditi sovjetsko, stalinistično republiko. Ob tem je Možina pripomnil, da so potomci Stanovnika ob izidu knjige protestirali ter Omerzi očitali, da vidi zaroto, ki je v resnici ni. Očitek je bil predvsem ta, da ni tajno vstopil v partijo. “On ni vstopil tajno za Kardelja in Kidriča ter za šefe okrožnih komitejev, ampak za svoj krog ljudi, v tem je poanta. In to niso teorije zarote, ampak dejanske stvari. On je bil kandidat za partijo že decembra leta 1943. Potem ga je pa Kidrič sprejel osebno aprila 1944.” Njegov mentor Kocbek tega vsekakor ni vedel vse do leta 1946, ko je začutil slabo vest teh skrivačev, ki so ga poskušali demantirati, zaradi tega ker ni želel nikdar vstopiti v partijo. “Ker če si vstopil v partijo, si se moral odpovedati krščanski veri,” je bil še jasen Omerza.
Stanovnik je užival veliko zaupanje Kardelja, katerega tajnik je bil v času povojnih pobojev
Kocbek bi se po mnenju Omerze rajši pustil ubiti, kot pa da bi postal neveren. Pri Stanovniku pa je problem ta, da ne vemo, kdaj je vero zapustil. “To, da zapustiš vero je pomembno vprašanje, to je tako kot poroka ali pa smrt ali pa rojstvo otroka. To ni nek dogodek, ki je kar tako. To je strašen preobrat v človeku. On sam trikrat pravi, vsakič drugače, najprej govori o tem, da se je to zgodilo pred vojno, da je postal ateist, potem da je med vojno postal ateist in potem, da je po vojni postal ateist. Ampak če je on vstopil v partijo aprila leta 1944, potem je pristal na dialektični materializem, ki pa ni dopuščal religije. Tako, da je on že takrat, formalno gledano, moral biti ateist. Ali je bil ali ni bil, tega pa ne vemo, ker je dal tri različne izjave.” Možina je ob tem pristavil, da je bil očitno ta prehod iz krščanskega socializma v partijo zelo uspešen, ker je užival veliko zaupanje, saj je bil Kardeljev tajnik v najbolj občutljivem obdobju povojnih pomorov, kar pomeni, da je bil seznanjen s tem kar se je dogajalo, na kar je Omerza pripomnil: “Seveda, on je že med vojno deloval kot pomemben člen OF. In potem, ga je Kardelj vzel kot svojega tajnika v Beograd, to je bila najvišja stopnja zaupanja. Po drugi strani pa sta bila Kidrič in Kardelj prefrigana. Če so vzeli Stanovnika v Beograd, ko je še figuriral kot krščanski socialist, potem so oni s tem še dodatno dajali vtis, kako na pomembne funkcije plasirajo krščanske socialiste in so vse te katoliške množice držali v nekem šahu. Kidrič mu je celo pustil cerkveno poroko po vojni, ker je bila žena zelo verna, sicer partizanska bolničarka. Vse to je bilo zato, da se je pred ljudstvom izkazal kot krščanski socialist.”
Škandalozno: Stanovnik je na predlog Zveze borcev, od Kučana leta 2002, prejel najvišje državno odlikovanje
Omerza je ob tem spomnil, da celo za “državotvornost”. “On je bil najprej visok uradnik, se pravi Kardeljev tajnik, potem je šel v OZN v New York, potem se je vrnil in je bil direktor nekega inštituta v Beogradu, potem nekaj časa celo dekan v Ljubljani, čeprav ni imel doktorskega naziva, samo s fakulteto je bil dekan Ekonomske fakultete, kar je nenavadno. Potem pa je znova vstopil v OZN bil celo član vlade za dve leti, potem mu je Kardelj pomagal, da je znova odšel v Genevo. Do božiča 1982 je prišel nazaj iz Geneve, kjer je imel visoko funkcijo v OZN-u in potem mu je dal Popit visoko nagrado v začetku leta 1983. Popit je bil njegov vojni tovariš, s katerim sta skupaj hodila po terenu. In na koncu ga je Popit povabil v svoje predsedstvo. Leta 1984 je postal član predsedstva, leta 1988 pa ga je Kučan inavguriral za predsednika predsedstva SRS. On je naposled dosegel celo funkcijo predsednika predsedstva SRS, kar je bila izjemno visoka funkcija. Ko je partija izgubljala na moči, je to predsedstvo postajalo bolj pomembno,” je še pojasnil Omerza ter pripomnil, da le-to ni bilo več le podaljšek vrha partije. Zatem pa je dobil v samostojni Sloveniji od Kučana, leta 2002, najvišje državno odlikovanje, in sicer na predlog Zveze borcev, nakar je dobil še častno meščanstvo Ljubljane 2010, tudi tokrat znova na predlog Zveze borcev in zatem znova na predlog Zveze borcev, leta 2020, spomenik sredi Ljubljane, kjer ležijo trije narodni heroji, ki so v resnici množični morilci: Kardelj, Kidrič in Marinko.
Ob tem je Možino še zanimalo, ali ljudje, ki so Stanovniku postavili spomenik, ne vedo za njegovo sporno vlogo med vojno in njegovo negativno vlogo v smislu slovenske državotvornosti, na kar je Omerza odvrnil: “To, da je bil proti slovenski osamosvojitvi je znano celi Sloveniji, zato ker je bilo to, kar je rekel v Pobjedi leta 1989, potem povzeto v Delu. Drugače verjetno ne bi vedeli. Sem pa našel še več teh izjav. V knjigi sem zbral vse kar je bilo možno, vse te njegove izjave. Vidi se, da brani partijo, socialistično samoupravljanje in seveda federativno, avnojsko Jugoslavijo.” Možina je ob tem navedel dejstvo, da sta bila s Kučanom sodelavca, zanimalo pa ga je tudi, ali sta bila tudi v konfliktu. Omerza je to zanikal s Stanovnikovo izjavo iz leta 1998 v Delu: “Midva sva bila v najintimnejšem odnosu.” Tudi ob Bavčarjevem posredovanju glede četverice JBTZ je Stanovnik Bavčarju odvrnil: “To kar se pogovarjate z mano, je tako kot bi se pogovarjali s Kučanom.” Obenem je Omerza še povedal, da je Kučan dajal Stanovniku le del informacij, kar pomeni, da je bil mnogo močnejši v tem odnosu, to pa je priznal celo sam Stanovnik. Dolanc in Kučan sta bila v tesni zvezi, Dolanc je namreč pokrival Beograd, Kučan Slovenijo, to je bila ta koalicija, ki je vladala Sloveniji, tista zadnja leta. In kar sta zvedela Kučan in Dolanc, sta zaupala tudi Stanovniku, kar kaže na podrejen odnos slednjega do Kučana.
“On je bil oportunist. On je začutil, da bo partija tista sila, ki bo prevzela politično oblast, v Sloveniji, v Jugoslaviji in se je temu priključil.”
Na novinarsko vprašanje, kakšna je bila Stanovnikova vloga v aferi JBTZ, pa je Omerza odvrnil: “Jaz mislim, da on prej ni bil obveščen o teh zadevah, ker je on nastopil funkcijo predsedstva 6. maja 1988. Udba pa je že na tajnih preiskavah prej, konec aprila, odkrila ta vojaški dokument, pri Janezu Janši. To je vedelo tisto najožje slovensko politično vodstvo, ampak takrat on še ni bil v tem vodstvu. Ko je postal predsednik predsedstva, pa je bil seveda o tem obveščen.” Na vprašanje, kam bi ga kot politika karakterno uvrstil pa je Omerza odvrnil: “On je bil oportunist. On je začutil, da bo partija tista sila, ki bo prevzela politično oblast, v Sloveniji, v Jugoslaviji in se je temu priključil. Preko tega pa je delal v tujini tudi veliko uradniško-funkcionarsko kariero, znanstveno, strokovno kariero, njemu so izdajali knjige, ki jih danes nihče več ne bere. Dobival je nagrade za te knjige, ki si jih danes nihče več ne izposoja, potem je pa naredil še politično kariero.” Po osamosvojitvi pa je dobil še pomembno visoko funkcijo v Zvezi borcev, saj je leta 2013 postal predsednik Zveze borcev. “Nek neformalni naziv “oče naroda.”” je ob tem pripomnil Možina, na kar je Omerza odvrnil, da mu je ta naziv v resnici podelila Mladina in to še preden je postal predsednik predsedstva. In ker so mediji te izjave v Mladini povzemali, se je to počasi prijelo, kar se je obdržalo celo v samostojni Sloveniji, in kar je ob njegovi smrti zapisala celo Slovenska tiskovna agencija kjer so še zapisali, da je bil celo predsednik osamosvojitvenega predsedstva. “Kar sploh ni res. On ni bil predsednik osamosvojitvenega predsedstva. On je bil proti osamosvojitvi, do konca svojega mandata, ne razumem, kako lahko STA nekaj takšnega napiše,” je bil zgrožen Omerza.
Domen Mezeg